Appellate court dismisses appeal upholding good faith possession despite missing title registration.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožnik je s pravno prednico tožencev sklenil pogodbo, ki ima vse

elemente kupoprodajne pogodbe, plačal kupnino in je ob nadalje

ugotovoljenem in v pritožbi neizpodbijanem dejstvu, da je na spornem

zemljišču celo zgradil hišo in zemljišče tudi sicer uporabljal, vse

pa ob vednosti in nenasprotovanju pokojne prodajalke, za sedaj izven

vsakega dvoma, da domneva o dobrovernosti tožnikove posesti, ni

izpodbita. Tožnik je ob opisanih okoliščinah upravičeno štel, da je

zemljišče njegovo oziroma da ga je pridobil, čeprav je ostala

lastninska pravica v zemljiški knjigi vknjižena na prodajalko.

Izkazan je torej obstoj dobroverne posesti v smislu 2. odstavka 72.

člena ZTLR, po katerem je bila dobroverna posest tista, ko posestnik

ni vedel ali ni mogel vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti ni

njegova, in ki je predstavljala podlago tudi za tako imenovano

izvenknjižno ali kontratabularno priposestvovanje v smislu 4.

odstavka 28. člena ZTLR, ki se glede na prehodno določbo 1. odstavka

266. člena SPZ v spornem primeru še vedno uporablja.

Pritožnika končno tudi pravno zmotno menita, da je za dobroverno -

daljše priposestvovanje potreben tudi veljaven pravni naslov. Ta je

glede na določbo 2. odstavka 28. člena v zvezi s 1. odstavkom 72.

člena ZTLR bil potreben le pri krajšem 10-letnem priposestvovanju na

podlagi zakonite in dobroverne posesti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor

tožencev zoper sklep o začasni odredbi prvostopnega sodišča opr.

štev. P 2379/2004-II, z dne 16.12.2004.

Toženca vlagata zoper navedeni sklep pravočasno pritožbo.

Uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata, da pritožbeno

sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa razveljavi in predlog

tožnika za izdajo začasne odredbe zavrne v celoti. Poudarjata, da je

v skladu z določbo 28. člena SPZ dobroverni lastniški posestnik

tisti, ki ne ve in ne more vedeti, da ni lastnik stvari, ki jo ima v

posesti. Ta definicija se vsebinsko ujema z definicijo dobroverne

posesti v drugem odstavku 72. člena ZTLR. Tožnik je dne 8.4.1976

sklenil z Ano Gruden "denarno pogodbo" za nakup parcele št. 1316 in

delno 1317. Tožnik je nato naknadno za parcelo štev. 1316 k.o.

Lanišče sklenil kupno pogodbo dne 11.6.1976, jo predložil davčni

upravi in overil podpis prodajalke, za parcelo št. 1317 pa ni sklenil

veljavnega pravnega posla. Tožnik je očitno vedel, da ni lastnik

parcele štev. 1317 k.o. Lanišče, saj za to parcelo kot tudi sam

priznava, ni sklenil veljavnega pravnega posla z lastnico

nepremičnine. Trditev sodišča, da je bil tožnik v dobri veri, da je

lastnik zemljišča, torej nima podlage ne v navedbah spisa ne v

zakonskih predpisih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, ki je materialno

pravno pravilno ugotovilo najmanj na stopnji verjetnosti izkazano

dobrovernost tožnikove posesti sporne parcele, trajajoče potrebno

dvajsetletno priposestvovalno dobo. Tožnik je s pravno prednico

tožencev sklenil pogodbo, ki ima vse elemente kupoprodajne pogodbe,

plačal kupnino in je ob nadalje ugotovoljenem in v pritožbi

neizpodbijanem dejstvu, da je na spornem zemljišču celo zgradil hišo

in zemljišče tudi sicer uporabljal, vse pa ob vednosti in

nenasprotovanju pokojne prodajalke, za sedaj izven vsakega dvoma, da

domneva o dobrovernosti tožnikove posesti, ni izpodbita. Tožnik je ob

opisanih okoliščinah upravičeno štel, da je zemljišče njegovo oziroma

da ga je pridobil, čeprav je ostala lastninska pravica v zemljiški

knjigi vknjižena na prodajalko. Izkazan je torej obstoj dobroverne

posesti v smislu 2. odstavka 72. člena ZTLR, po katerem je bila

dobroverna posest tista, ko posestnik ni vedel ali ni mogel vedeti,

da stvar, ki jo ima v posesti ni njegova, in ki je predstavljala

podlago tudi za tako imenovano izvenknjižno ali kontratabularno

priposestvovanje v smislu 4. odstavka 28. člena ZTLR, ki se glede na

prehodno določbo 1. odstavka 266. člena SPZ v spornem primeru še

vedno uporablja, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Na opisano tožnikovo prepričanje glede spornega zemljišča ni mogla

vplivati v pritožbi izpostavljena okoliščina, da sta pogodbeni

stranki za drugo zemljišče, ki je bilo prav tako predmet sporne

pogodbe, sklenili še posebno kupoprodajno pogodbo, ki je bila

prijavljena davčni upravi zaradi odmere davka in je bil tudi overjen

podpis prodajalke iz pogodbe. Način pridobitve lastninske pravice na

drugem zemljišču namreč ne zadeva presoje pogojev za pridobitev

lastninske pravice na spornem zemljišču na podlagi priposestvovanja.

Pritožnika končno tudi pravno zmotno menita, da je za dobroverno -

daljše priposestvovanje potreben tudi veljaven pravni naslov. Ta je

glede na določbo 2. odstavka 28. člena v zvezi s 1. odstavkom 72.

člena ZTLR bil potreben le pri krajšem 10-letnem priposestvovanju na

podlagi zakonite in dobroverne posesti. Pritožbene trditve, da naj bi

tožnik priznal, da ni sklenil veljavnega pravnega posla z lastnico

nepremičnine, pa so celo v nasprotju s podatki spisa, po katerih

tožnik kakšnega dvoma o veljavnosti pogodbe, s katero tudi utemeljuje

svoje tožbene zahtevke, ni izrazil, temveč je kot oviro za

neopravljeno vknjižbo navajal le neizvedeno parcelacijo spornega

zemljišča. V pritožbi zatrjevana ovira za ugotovitev tožnikove

dobrovernosti tako tudi v tej smeri pa sedaj ni izkazana. Izpodbijani

zaključek prvostopnega sodišča, da je verjetnost tožbenih zahtevkov

izkazana, je ob povedanem torej dejansko in materialnopravno

pravilen.

Pritožbeno sodišče je zato moralo pritožbo zavrniti in izpodbijani

sklep potrditi. Ugotovilo namreč ni tudi kakšne bistvene kršitev

določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, kot tudi

ne v preostalem delu zmotne uporabe materialnega prava (2. točka 365.

člena v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom

ZIZ).