Unjust enrichment claim dismissed due to statute of limitations; case remanded for new trial on ownership date.

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno

odločbo.

[JEDRO]

Za obogatitev se šteje: 1- povečanje vrednosti premoženja; 2-

ohranitev vrednosti premoženja; 3- zmanšanje izdatkov; 4- zmanjšanje

obveznosti; 5- nepremoženjska korist, če se na drugi strani lahko

prikrajšanje oceni v denarju.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek

tožnika, da mu je toženec dolžan plačati 4.730.724,00 SIT s pripadki.

Tožniku je naložilo, da je tožencu dolžan povrniti 23.653,00 SIT

pravdnih stroškov.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo tožnik

iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odst. 338. čl.

ZPP, v kateri predlaga ugoditev tožbenemu zahtevku,

podrejeno, razveljavitev sodbe. Bistvo pritožbenih navedb

je:

- napačen je zaključek, da je tožnik lastnik valjarja šele od

pravnomočnosti sodbe P 557/... Tožnik je lastnik valjarja od leta

1997 dalje, ko sta s tožencem sklenila dodatni dogovor in ga je

tožnik tudi prevzel v posest;

- s sodbo P 557/.. se je lastninska pravica tožnika samo ugotovila,

ne pa ustanovila;

- terjatev iz neupravičene obogatitve zastara v petih letih (371. čl.

ZOR);

- tožnikovo prikrajšanje je podano že s tem, ko valjarja ni mogel

uporabljati oz. z njim razpolagati. Tožnik pa je valjar oddajal v

najem in bi ga tudi, če mu ga toženec ne bi odvzel.

Pritožba je utemeljena.

Tožbeni zahtevek temelji na dejstvu, da je tožnik lastnik

valjarja in da mu ga je toženec v času od 23.6.2000 do

29.6.2004 odvzel iz posesti. Tožnik s tožbo zahteva vrnitev

tistega, kar si je toženec s tem neupravičeno pridobil, ne

pa povrnitev škode, ki mu je bila s tem povzročena. Tožnikov

zahtevek je torej verzijski, ne odškodninski. Za

neupravičeno obogatitev je potrebno:

- prikrajšanje tožnika (ta je podana, ker je uporaba valjarja prešla

na toženca brez pravne podlage);

- povečanje premoženje oz. obogatitev na strani toženca (tega dejstva

sodišče prve stopnje ni ugotavljalo za celotno obdobje, iz razloga

zmotne uporabe materialnega prava in delno zmotne ugotovitve

dejanskega stanja). Za obogatitev se šteje: povečanje vrednosti

premoženja, ohranitev premoženja, zmanjšanje izdatkov, zmanjšanje

obveznosti. Kot obogatitev se šteje tudi nepremoženjska korist, če se

na drugi strani lahko prikrajšanje oceni v denarju. Za to slednjo

situacijo v tem primeru gre, vsaj za tisti čas, ko je toženec valjar

dal v hrambo drugi osebi. V novem postopku bo zato oceniti, ali je

toženec s tem, ko je dal valjar v hrambo tretji osebi, pridobil

kakšno nepremoženjsko korist;

- obstoj vzročne zveze med prikrajšanjem na eni in povečanjem

premoženja na drugi stani;

- odsotnost pravne podlage, ki bi opravičevala zmanjšanje premoženja

na eni strani in njegovo povečanje na drugi strani.

Pritrditi je pritožbi, da zahtevki iz neupravičene

pridobitve zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku

(371. čl. ZOR). Zmotno je zato stališče, da je zahtevek

tožnika za čas od 23.6.2000 do 5.10.2001 zastaral.

Izrek v civilni sodbi je abstrakten. Šele iz obrazložitve

sodbe izvemo, zakaj je bilo tožbenemu zahtekvu ugodeno, ali

je bil ta zavrnjen. Iz obrazložitve sodbe P 557/.. izhaja, da je

tožnik lastnik cestnega valjarja iz razloga, ker sta se stranki

naknadno tako dogovorili (v letu 1997). Pritožba zato utemeljeno

opozarja, da pri ugotavljanju, kdaj je tožnik postal lastnik, sodišče

ni ocenilo obeh elementov pridobitve lastninske pravice: pravnega

posla in izročitve valjarja v posest.

Pravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik

lastnik valjarja šele od 28.1.2004 dalje, ko je sodba P

557/.. postala pravnomočna. Pravnomočnost se nanaša na tisto stanje,

ki je obstajalo na koncu zadnje glavne obravnave, torej na dan

4.10.2002.

Pritrditi je tudi pritožbeni navedbi, da se je s sodbo P

557/.. tožnikova lastninska pravica na cestnem valjarju le ugotovila,

ne pa ustanovila.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve

stopnje dejansko stanje pomanjkljivo ugotovilo. Pritožbi je

bilo zato ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti

sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku bo

moralo sodišče ponovno presoditi od kdaj je tožnik lastnik

cestnega valjarja in ali je na strani toženca prišlo do

kakšne obogatitve iz razloga, ker je tožniku vzel valjar iz

posesti.