Appeal allowed; first instance court erred by applying ZOR s. 210 without proof of payment on behalf of defendant.

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem obsodilnem delu (razen 2.

točke izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve

stopnje v ponovno sojenje.

[JEDRO]

Ker tožeča stranka ni trdila in še manj dokazala, da je iz svojih

sredstev zalagala dobaviteljem za toženo stranko, ne more sodišče

prve stopnje uporabiti kot pravno podlago 210. člen ZOR. Iz

predloženega procesnega gradiva to ne izhaja. Sicer pa upravnik nima

na podlagi Stanovanjskega zakona aktivne legitimacije, da v svojem

imenu kot stranka toži lastnico stanovanja na plačilo stroškov, razen

v kolikor se zahtevek nanaša na plačilo stroškov za upravljanje

stavbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je delno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi z

dne 6.10.1998 razen v delu, ki se nanaša na zamudne obresti (2. točka

izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Proti delu sodbe, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo tožena stranka

in uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP. V sodbi je nasprotje o

odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, vsebini

listin in dokazil in o tem, kar je v spisu. Sodišče namreč ugotavlja,

da iz listin tožeče stranke izhaja, da je plačala za toženko iz

svojih sredstev to, kar vtožuje. Iz odprtih postavk tožeče stranke in

iz priloženih faktur pa kaj takega ne izhaja. Na fakturah je celo

napisano, da piše saldo v dobro, kar kaže na dvojno plačilo faktur s

strani dveh plačnikov. Tožena stranka je namreč trdila, da je za

obdobje februar do september 1998 plačevala upravniku G. d.o.o..

Tožeča stranka je naredila vrsto nepravilnosti v poslovanju, zato je

tožena stranka odpovedala pogodbo na zboru lastnikov 15.12.1997, kjer

so upravnika razrešili zaradi hujših kršitev pogodbenih obveznosti.

Na zboru je bil tudi direktor tožeče stranke in je s tem soglašal.

Dogovorjen je bil ena in pol mesečni odpovedni rok zaradi ugotovitve

poročila in to je poteklo 1.2.1998, ko je postal upravnik G. d.o.o..

Ta je plačeval vse stroške. Tožena stranka opozarja, da zanjo tožeča

stranka ni ničesar plačevala. Tožena stranka je sama plačala oziroma

preko novega upravnika. Tožeča stranka pa ni plačevala dobaviteljem,

ni dala finančnega poročila, zato je prišlo do nastanka spora.

Sodišče je v identičnem primeru drugega lastnika v bloku, to je

H. - ja odločilo v prid tožene stranke in zahtevek zavrnilo. Tožnik

bi moral z originalom položnic dokazati, da je plačal za toženo

stranko, česar pa ne bi mogel dokazati.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da sodbe ni mogoče preizkusiti v delu,

ko sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka aktivno legitimirana po

določbi 210. člena ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih, uporaba na

podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika), ker je plačala

iz lastnih sredstev za toženo stranko. V obrazložitvi piše, da je iz

dokazil o plačilih razvidno, da so bila plačila izvršena v breme žiro

računa tožeče stranke. Iz priloženih prilog v spisu (priloge A) ni

najti dokazila, da je tožeča stranka za toženo stranko iz svojih

sredstev v spornem obdobju plačala vtoževane zneske dobaviteljem. Gre

le za dokazila o izpiskih tožeče stranke o zatrjevanem dolgu, tožeča

stanja je predložila tudi fakture dobaviteljev, ni pa predložila

dokazila o tem, da je te zneske dejansko plačala. Pritožbeno sodišče

še opozarja, da je sodišče vezano na trditveno podlago tožeče stranke

in ne le na tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je med drugim

zatrjevala, da je poravnavala račune s strani dobaviteljev, v kolikor

je dobila plačila s strani stanovalcev (navedbe v pripravljalnem

spisu na list.št. 18). Tudi sodišče v povzetkih navedb strank povzema

(list.št. 35), da je tožeča stranka navajala, da je prišla v zamudo s

plačili, ker stanovalci niso tožeči stranki plačevali položnic. To

lahko pomeni, da tožeča stranka ni zatrjevala ne dokazala, da bi

zalagala iz svojih sredstev za toženo stranko, kar je predpogoj, da

sodišče lahko ugodi zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve

oziroma prehoda koristi. Sicer ima sodba prav v delu, ko trdi, da

tožeča stranka ni aktivno legitimirna za plačilo (razen za eventuelne

stroške upravnika), saj pooblastila za kaj takega nima ne po pogodbi

ne po stanovanjskem zakonu.

Zaradi absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 14. točke 2. odst.

353. člena ZPP, je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti

sodišču prve stopnje v ponovno sojenje v delu, v katerem tožena

stranka ni uspela (354. člen ZPP).

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ponovno odloči ob

upoštevanju zatrjevane dejanske podlage tožbe in ob predloženih

dokazih. Toženi stranki pa je treba odgovoriti, da pritožbeno

sodišče in tudi sodišče prve stopnje ne more upoštevati tistih

dokazov, katere je predložila prvič v pritožbi, saj v pritožbi ne

pojasni, zakaj teh dokazov ni predložila do sedaj (337. člen ZPP).

Ostane še odgovor na pritožbeno navedbo, da je med pravdnima

strankama na zboru stanovalcev z dne 15.12.1997 v prisotnosti

direktorja tožeče stranke prišlo do razrešitve upravnika zaradi

neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Sodišče prve stopnje se je

postavilo na stališče, da je prišlo do odpovedi pogodbe, kar pomeni

tudi trimesečni odpovedni rok, kar sta stranki dogovorili v 11. členu

predložene pogodbe o upravljanju. Pri tem pa sodišče prve stopnje

prezre, da je tožena stranka sicer laično in nekoliko nespretno

zatrjevala krivdno razdrtje pogodbe (trditev o "razrešitvi

upravnika"), s tem, da naj bi bilo dogovorjeno, da preneha tožeča

stranka opravljati posle upravnika s 1.2.1998. O tej zatrjevani

podlagi tožene stranke in v mejah predloženih dokazov (zapisnik o

zboru) pa sodišče prve stopnje ni odločalo. Pritožba še opozarja, da

je v zadevi sodišče prve stopnje odločilo v primeru sosedov drugače.

Pritožbeno sodišče le dodaja, da je v sporu majhne vrednosti, kar je

predmetni spor, sicer možno, da pride ob podobnem dejanskem stanju do

različnih odločitev; sodišče odloča na podlagi zbranega procesnega

gradiva in ima določene omejitve, ki veljajo v sporih majhnih

vrednosti (določbe 442. člena ZPP in naslednje). Odločitev je torej

lahko odvisna tudi od zatrjevanih ugovornih razlogov tožene stranke

in dokazov, ki jih pravdni stranki predložita. Vendar pritožbeno

sodišče opozarja, da je treba pritrditi pritožbi, da je v zadevi I Cp

1513/2004 sodišče prve stopnje res odločilo drugače kot v tej zadevi.

Če stranka navaja v pritožbi odločitve istega sodišča v podobnih

primerih, je treba te zadeve vpogledati in na navedbe odgovoriti,

sicer stranka nima možnosti enakega varstva pred sodiščem.