Inheritance court must notify all heirs to sue; disputed assets require transfer to civil court.

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki spremeni tako,

da mora dedič B. M. vložiti tožbo tudi zoper dediče M. Ž., Ano M.,

Alojza M. in R. M.; v 3. točki izreka pa tako, da se na pravdo napoti

J. Z., ki mora vložiti tožbo zoper dediče M. Ž., Ano M., Alojza M.,

R. M., B. M., M. M., J. M., S. K. in Antona M., z zahtevkom, da v

zapuščino ne sodita zneska 500.000,00 SIT in 900.000,00 SIT.

[JEDRO]

Pravilno je pritožnikovo stališče, da morajo v postopku na pasivni

strani sodelovati vsi dediči, tudi tisti, ki njegov zahtevek

priznavajo. Nujno sosporništvo namreč ni fakultativna ustanova, ampak

predstavlja procesno nujnost. Le vsi udeleženci materialnopravnega

razmerja skupaj lahko pripoznajo tožbeni zahtevek, torej priznanje

nekaterih pred pravdo ne mora biti učinkovito. Poleg tega se

priznanje lahko vsak trenutek prekliče in tedaj postane integracija

stranke nepopolna.

Pritožnik zatrjuje, da je določen denarni znesek del zapustničinega

premoženja, dedinja J. Z. pa meni, da ni bil več pokojničin, saj ji

ga je podarila. Ni se torej mogoče strinjati s pritožnikom, da bi se

moralo zapuščinsko sodišče samo opredeliti do spornih pravnih

vprašanj.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski

postopek, dediča B. M. napotilo na pravdo zoper dediče J. Z., M. M.,

J. M., Antona M. in S. K. z zahtevkom, da v zapuščino ne sodi zahodni

del parc.št. 2337/3, vl.št. .., k.o....in z zahtevkom, da v zapuščino

sodita zneska 500.000,00 SIT in 900.000,00 SIT. Naložilo mu je, da

mora tožbo vložiti v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa, ker bo

sicer nadaljevalo s postopkom ne glede na zahtevke, ki jih

uveljavlja.

Proti sklepu se je brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov

pritožil dedič B. M., ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi in sklep v 2. točki izreka spremeni tako, da mora tožbo vložiti

proti vsem dedičem, v 3. točki izreka pa tako, da se na pravdo napoti

dedinja J. Z. oziroma naj se sklep v tem delu razveljavi in zadeva

vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da sodišče prve

stopnje ni upoštevalo, da so dediči nujni sosporniki. Kar zadeva 3.

točko izpodbijanega sklepa, opozarja, da med dediči niti ni sporno,

da sta bila po smrti M. M. dvignjena dva zneska, to je 500.000,00 SIT

in 900.000,00 SIT, oba 27.3.2003. Ker dejanska vprašanja niso sporna,

bi moralo sodišče prve stopnje, ob pravilni uporabi zakona, samo

ugotoviti, da navedena zneska spadata v zapuščino. Če pa sodišče

šteje, da gre za sporno dejstvo, bi moralo na pravdo napotiti J. Z.,

katere pravica je manj verjetna.

Pritožba je utemeljena.

O pritožbi proti odločitvi, da mora dedič B. M. tožbo glede obsega

zapuščine naperiti zoper J. Z., M. M., J. M., Antona M. in S. K.(2.

točka izreka):

Pravilno je pritožnikovo stališče, da morajo v postopku na pasivni

strani sodelovati vsi dediči, tudi tisti, ki njegov zahtevek

priznavajo. Nujno sosporništvo namreč ni fakultativna ustanova, ampak

predstavlja procesno nujnost. Le vsi udeleženci materialnopravnega

razmerja skupaj lahko pripoznajo tožbeni zahtevek, torej priznanje

nekaterih pred pravdo ne more biti učinkovito. Poleg tega se

priznanje lahko vsak trenutek prekliče in tedaj postane integracija

stranke nepopolna. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in

sklep v 2. točki spremenilo tako, da mora pritožnik tožbo z

zahtevkom, da v zapuščino ne sodi zahodni del parc.št. 2337/3, vl.št.

..., k.o. ... vložiti zoper vse dediče po pokojni M. M..

O pritožbi proti odločitvi, da se dedič B. M. napoti na pravdo z

zahtevkom, da v zapuščino sodita zneska 500.000,00 SIT in 900.000,00

SIT (3. točka izreka):

Če je med dediči spor bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava,

prekine sodišče zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali

na upravni postopek med drugim, če je med dediči spor o tem, ali

kakšno premoženje spada v zapuščino (1. točka 212. člena Zakona o

dedovanju, Ur.l. SRS, št. 15/76 - Ur.l. RS, št. 67/01 ZD). ZD

primeroma našteva vprašanja, ki pridejo v poštev za napotitev na

pravdo. Prvo skupino sestavljajo spori o dejstvih, povezanih z dedno

pravico in velikostjo dednega deleža (210. člen ZD). Kadar je med

strankami spor le o uporabi prava, mora sodišče torej o spornih

vprašanjih odločiti samo. V drugo skupino zakon uvršča pravico do

volila in druge pravice iz zapuščine. Sodišče stranke v tem primeru

prav tako napoti na pravdo ali na upravni postopek, vendar pa

zapuščinske obravnave ne prekine (211. člen ZD). V tretjo skupino pa

sodijo vprašanja, ki niso dednopravne narave. Rešitev predhodnega

vprašanja obsega premoženja je odvisna od ugotovitve pravnih razmerij

zapustnika v času njegove smrti. Vprašanje, ali je določeno

premoženje del zapuščine ali ne, se rešuje po drugih pravilih, ne

dednopravnih. V 212. členu ZD je zato določeno, da se sporna dejanska

in pravna vprašanja rešujejo v pravdi (212. člen ZD).

V obravnavani zapuščinski zadevi gre za spor iz tretje skupine, saj

pritožnik zatrjuje, da je določen denarni znesek del zapustničinega

premoženja, dedinja J. Z. pa meni, da ni bil več pokojničin, saj ji

ga je podarila (dopis dedinje z dne 26.5.2003, list.št. 16). Ni se

torej mogoče strinjati s pritožnikom, da bi se moralo zapuščinsko

sodišče samo opredeliti do spornih pravnih vprašanj. Prav pa ima

dedič B. M., da je pravica dedinje J. Z. manj verjetna. Ni sporno, da

sta bila oba zneska s hranilne knjižice Poštne banke Slovenije

dvignjena po zapustničini smrti (27.3.2003). Dedinja za svojo trditev

o neodplačnem razpolaganju pokojne M. M. ni predložila nobenih

listinskih dokazov, zato je treba pravici, ki se med seboj

izključujeta (zatrjevana dedna pravica B. M. in zatrjevana

obligacijskopravna pravica dedinje J. Z.) oceniti glede na

prepričljivost dokazov, na katere posamezna stranka opira svoje

stališče. Glede na predloženo dokazno gradivo ne more biti dvoma, da

je manj verjetna pravica dedinje J. Z.. Pritožbeno sodišče je zato

pritožbi tudi v tem delu ugodilo in izpodbijani sklep v 3. točki

spremenilo tako, da se na pravdo napoti J. Z., ki mora tožbo vložiti

zoper vse dediče, in sicer z zahtevkom, da v zapuščino ne sodita

zneska 500.000,00 SIT in 900.000,00 SIT (3. točka 365. člena Zakona o

pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).