Appeal allowed; first instance court wrongly found statute of limitations expired due to procedural failure by lower court.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je tožnik z vložitvijo

tožbe, v kateri je zahteval isto sodno varstvo, kot ga je zahteval že

v svoji zahtevi, na podlagi katere je bil pri samoupravnem sodišču že

v teku postopek, ki pa je bil zaradi izdaje sklepa o nepristojnosti

ustavljen, pri čemer zadeva ni bila odstopljena v nadaljnje reševanje

pristojnemu sodišču, zamudil 30-dnevni prekluzivni rok za njeno

vložitev. Bistveno je, da je tožnik sodno varstvo že prvič pravočasno

zahteval, pa meritorne odločitve zaradi napačnega postopanja

samoupravnega sodišča ni dosegel, zato mu sedaj odločanja ni mogoče

odreči. Nasprotno postopanje bi predstavljalo nedopusten poseg v

ustavno pravico do sodnega varstva.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnika,

v kateri je zahteval razveljavitev sklepov tožene stranke, s katerimi

mu je bil izrečen disciplinski ukrep izključitve iz njenega članstva

ter naloženo v plačilo 50% dajatev z obrestmi, ki bi jih moral

plačati B. G. ob sprejemu v članstvo tožene stranke ter v kateri je

nadalje zahteval ugotovitev, da mu članstvo v toženi stranki ni

prenehalo, ker je štelo, da je zamudil 30-dnevni prekluzivni rok za

sodno varstvo po 59. členu Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi

ter o upravljanju lovišč (Ur.l. SRS št. 25/76).

Tožnik se s takšno prvostopno odločitvijo ne strinja, zato jo

izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena

Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno

prečiščeno besedilo; ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj

izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v

nadaljnje odločanje. Poudarja, da je zaključek prvostopnega sodišča o

zamudi prekluzivnega roka zmoten, saj ni sporno, da je v letu 1991 v

zakonskem roku 30 dni od prejema sklepa o izključitvi iz članstva

tožene stranke pri takratnem samoupravnem sodišču pri Zvezi lovskih

družin Ljubljana sodno varstvo pravočasno zahteval. Zaradi

uveljavitve Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št.

19/94; v nadaljevanju ZDSS), ki je v 2. odstavku 75. člena določal,

da z dnem njegove uveljavitve Zakon o samoupravnih sodiščih (Ur.l.

SRS, št. 10/77; v nadaljevanju ZSamS) preneha veljati, se je

Razsodišče pri Lovski zvezi Slovenije s sklepom opr.št. RAZ 16/94 z

dne 26.10.19.. izreklo za nepristojno za odločanje o njegovi zahtevi

ter postopek ustavilo. Zatem pa samoupravno sodišče ni postopalo

tako, kot mu je nalagala določba 1. odstavka 21. člena takrat

veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 s spr.; v

nadaljevanju ZPP/77), ki se je subsidiarno uporabljal tudi v

postopkih pred samoupravnimi sodišči, po kateri mora sodišče po

pravnomočnosti sklepa o nepristojnosti zadevo odstopiti v reševanje

pristojnemu sodišču. Res je sicer, da tožnik po prejemu tega sklepa

tožbe ni ponovno vložil v 30-dnevnem roku, temveč je tožbo pri

Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani vložil šele dne 16.2.1996,

vendar pa je tako ravnal iz razloga, ker je v tistem času obstajala

pravna praznina, in se dejansko vse do sprejetja načelnega pravnega

mnenja s strani Vrhovnega sodišča RS z dne 16.6.1999 ni vedelo,

katero sodišče je glede na novo zakonsko ureditev za odločanje o

sporih, kot je tožnikov, sploh pristojno. Ni torej tožnikova krivda,

da so samoupravna sodišča tekom postopka prenehala delovati ter da

njegova zadeva ni bila odstopljena v reševanje pristojnemu sodišču.

Zato mu je bila s postopanjem prvostopnega sodišča, ki je napačno

ravnanje pravosodnih organov razlagalo v njegovo škodo, kršena

ustavna pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, kot se je

v podobni zadevi opr.št. Up 318/96 z dne 8.7.1999 že izreklo ustavno

sodišče. Odločitev sodišča v izpodbijanem sklepu je po obrazloženem

protiustavna, pomeni pa tudi absolutno bistveno kršitev določb

pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba je utemeljena.

Pritrditi je treba pritožbi, da je zaključek prvostopnega sodišča,

češ da je tožnik zamudil 30-dnevni prekluzivni rok za sodno varstvo v

zvezi z vprašanjem prenehanja njegovega članstva v toženi stranki,

pravno zmoten. V tej zadevi namreč ni sporno, da je tožnik po prejemu

sklepa o izključitvi iz članstva tožene stranke sodno varstvo pri

takrat pristojnem samoupravnem sodišču pri Zvezi lovskih družin

Ljubljana pravočasno zahteval. Zmotno je zato prvostopno sodišče

štelo, da kljub temu procesne predpostavke za odločanje o njegovem

zahtevku niso podane, temveč da bi moral v letu 1996 tožbo ponovno

vložiti znotraj 30-dnevnega roka. Kot tožnik utemeljeno opozarja, mu

ne more biti v breme dejstvo, če Razsodišče pri Lovski zvezi

Slovenije po pravnomočnosti sklepa RAZ 16/94 z dne 26.10.19.., v

katerem se je izreklo za nepristojno ter postopek ustavilo, zadeve ni

odstopilo pristojnemu sodišču, kot mu je nalagal 1. odstavek 21.

člena ZPP/77, določbe katerega so se pred samoupravnimi sodišči

skladno z določbo 4. odstavka 22. člena ZSamS subsidiarno

uporabljale. Če bi samoupravno sodišče pravilno postopalo, tožniku

nove tožbe v letu 1996 ne bi bilo treba vlagati, saj je sodno

varstvo že zahteval v letu 1991. Ker je torej tožnik sodno varstvo

pravočasno zahteval, prvostopno sodišče ne bi smelo odreči odločanja

o njegovem zahtevku (2. odst. 2. člena ZPP). Smisel sodnega varstva

je namreč v tem, da je zagotovljeno, da sodišče meritorno odloči o

zadevi, ki mu je predložena v odločitev. Res je sicer, da zagotavlja

določitev prekluzivnih rokov jasnost in gotovost medsebojnih

razmerij, kar je v interesu pravne varnosti, vendar lahko določitev

teh rokov pomeni tudi omejitev pravice od sodnega varstva, zato je

treba te omejitve restriktivno presojati, še posebej v situaciji, kot

je obravnavana, ko je evidentno, da tožniku kljub pravočasni zahtevi

za sodno varstvo le-to zaradi napačnega postopanja sodišča ni bilo

zagotovljeno. Zato je treba pritrditi pritožbi, da je bila z

izpodbijanim sklepom kršena tožnikova ustavna pravica do sodnega

varstva po 23. členu Ustave RS ter s tem zagrešena tudi absolutna

bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka

339. člena ZPP, saj je bila tožniku odvzeta možnost obravnavanja

pred sodiščem (primerjaj odločitev Ustavnega sodišča RS v zadevi

opr.št. Up 318/96 z dn 8.7.1999, na katero se tožnik sklicuje v

pritožbi), zato je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep

razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1.

odst. 354. člena ZPP).