Court allows appeal against default judgment, ruling first instance court erred by partially dismissing claim without full evidence review.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu

razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo

sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

[JEDRO]

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje delno zavrnilo tožbeni

zahtevek zato, ker tožnik naj ne bi v celoti dokazal svoje terjatve,

vendar pa to ne predstavlja nasprotja v smislu omenjene 4. točke 1.

odst. 318. člena ZPP, nikakor pa pri tem ne gre za vprašanje

sklepčnosti oziroma nesklepčnosti tožbe, ki naj bi po stališču

sodišča prve stopnje v tej zadevi pogojevala delno zavrnitev

tožbenega zahtevka.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo odločilo, da je toženec

dolžan plačati tožniku 464.900,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 30.12.2004 dalje. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje

zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu navedene odločitve je tožeča stranka vložila

pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog bistvene

kršitve določb postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako,

da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Meni, da bi moralo sodišče

prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi. Dejstva namreč niso

v ničemer v nasprotju z dokazi. Sodišče je materialno odločalo, ne da

bi izvedlo dokazni postopek, ne da bi preizkusilo vse dokaze in ne da

bi opravilo narok, kar je nujno za izvedbo dokaznega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče izda zamudno sodbo, če so za to izpolnjeni z zakonom

predpisani pogoji (318. člen Zakona o pravdnem postopku, v

nadaljevanju ZPP). Na podlagi te določbe ZPP izda sodišče sodbo, s

katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka na pravilno

vročeno tožbo v določenem roku ne odgovori in če so izpolnjeni

naslednji pogoji: da je toženi stranki pravilno vročena tožba v

odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo

razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki

so navedena v tožbi; ter da dejstva, na katera se opira tožbeni

zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik,

ali z dejstvi, ki so splošno znana. Navedeni pogoji so prvenstveno

procesne narave, nekateri pa segajo tudi na področje materialnega

prava. Tako gre za materialnopravno presojo, ali je tožbeni zahtevek,

ki izhaja iz dejanske podlage tožbe, utemeljen oziroma sklepčen.

Sodišče mora torej ugotoviti ali dejstva, ki se navajajo v tožbi,

pogojujejo takšno pravno posledico, kot jo tožeča stranka zahteva v

svojem tožbenem zahtevku oziroma mora najti pravno normo, ki jo bo

uporabilo, ter opraviti subsumpcijo pravnorelevantnih dejstev pod to

pravno normo. To presojo opravi na podlagi predpostavke, da so

trditve v tožbi resnične. V dokazovanje tožbenih trditev se torej ne

spušča, temveč šteje, da so tožbene trditve resnične, ker jim tožena

stranka s tem ko ni vložila odgovora na tožbo, ni nasprotovala

(sistem afirmativne litiskontestacije). V postopku za izdajo zamudne

sodbe sodišče torej dejanskega stanja ne ugotavlja, ampak kot podlago

zamudne sodbe vzame dejansko stanje, ki je navedeno v tožbi. Če iz

dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega

zahtevka, izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne (3.

odst. 318. člena ZPP). Ne more pa izdati zavrnilne zamudne sodbe, če

so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z

dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno

znana. V tem primeru mora vprašanje nasprotja razčistiti na naroku za

glavno obravnavo. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje delno

zavrnilo tožbeni zahtevek očitno zato, ker tožnik naj ne bi v celoti

dokazal svoje terjatve, vendar pa to ne predstavlja nasprotja v

smislu omenjene 4. točke 1. odst. 318. člena ZPP, nikakor pa pri tem

ne gre za vprašanje sklepčnosti oziroma nesklepčnosti tožbe, ki naj

bi po stališču sodišča prve stopnje v tej zadevi pogojevala delno

zavrnitev tožbenega zahtevka. Tožnik torej utemeljeno uveljavlja

bistveno kršitev določb postopka, saj je sodišče napačno uporabilo

318. člen ZPP, kar je pogojevalo razveljavitev sodbe v njenem

zavrnilnem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje

(1. odst. 354. člena ZPP).