Court dismisses appeal; public company cannot demand publication of insulting reply under media law.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Poročanje o oglaševalski pogodbi, ki jo je sklenil tožnik, prizadeva

zgolj njegove poslovne interese, ne pa javnega interesa, čeprav je

tožnik javno podjetje, ki dobiva subvencije iz mestnega proračuna.

Tožnik je zato upravičen zahtevati objavo popravka in ne objave

odgovora.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov

zahtevek, da mora toženec v prvi ali najpozneje drugi izdaji časopisa

Delo na strani, ki je posvečena Ljubljani, objaviti brez sprememb in

dopolnitev tožnikov odgovor na prispevek novinarja J. B. "LPP..." v

Delu z dne 2.7.... Obenem je tožniku naložilo, da mora tožencu

povrniti 6.650,00 SIT njegovih pravdnih stroškov.

Tožnik se je proti sodbi pravočasno pritožil iz vseh zakonskih

pritožbenih razlogov. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni

tako, da njegovemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga, naj sodbo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato ni

mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje namreč ni navedlo pravnih

razlogov o tem, zakaj naj bi bil zahtevani tožnikov odgovor na

objavljeno informacijo žaljiv. Opreti bi se moralo na kazensko pravo

in vsebinsko pojasniti bistvene znake kaznivega dejanja, če je že

zaradi žaljivosti zavrnilo zahtevano objavo. Sicer pa kaznivega

dejanja žalitve naš pravni red ne pozna. Iz sodbe ni razvidno, ali so

sporne trditve objektivno ali subjektivno žaljive. Tožnik vztraja, da

uporabljene besedne zveze, na katere se sklicuje sodba, objektivno

niso sposobne povzročiti pri bralcih negativne vrednostne sodbe o

tistem, na katerega se nanašajo. V obravnavanem primeru gre za

odgovor in ne za popravek, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnik

je namreč javno podjetje, zato je javnosti dolžan zagotoviti

informacije, ki predstavljajo javni interes. Tožnik že po svoji

naravi ne more ščititi zasebnopravnega statusa, sicer pa ni mogoče

popravljati nečesa, kar ni bilo zapisano oziroma je bilo zamolčano.

Očitek v sporni informaciji, da tožnik skriva podatke, škodi javnemu

videzu podjetja. Novinar je z objavo netočnih podatkov o tožniku

presegel svojo pravico do svobode izražanja, obenem pa je kršil zakon

in novinarski kodeks. Tožnik se lahko negativnim posledicam izogne le

z zahtevano objavo, saj so vsi ostali postopki dolgotrajnejši.

Pritožba ni utemeljena.

V dokaznem postopku na prvi stopnji so bila ugotovljena vsa dejstva,

od katerih je odvisna pravica do objave odgovora ali popravka po

Zakonu o medijih (ZMed; Ur. l. RS, št. 35/01 in 123/04). Sodišče prve

stopnje je ta zakon pravilno uporabilo pri odločanju in nato v

izpodbijani sodbi navedlo vse potrebne razloge, tako da je sodbo

mogoče preizkusiti. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega

postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku

(ZPP; Ur.l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04 in 69/05) ni podana, prav tako

ne katera od uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev iz 2. odst. 350.

člena istega zakona.

Po 1. odst. 26. člena ZMed ima vsakdo pravico od odgovornega urednika

zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega

obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes.

Pravica do odgovora pa je po 1. odst. 42. člena ZMed namenjena

zagotavljanju javnega interesa po objektivni, vsestranski in

pravočasni informiranosti kot enega od nujnih pogojev demokratičnega

odločanja o javnih zadevah. Pravica do popravka torej prizadetemu

omogoča odziv na nekaj, kar je bilo v mediju objavljeno in se nanaša

nanj, s čimer zagotavlja varstvo njegovega zasebnega interesa. Gre za

osebnostno pravico, medtem ko je pravica do odgovora kot politična

pravica namenjena uveljavljanju javnega interesa.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tožniku v obravnavanem

primeru pripada pravica do objave popravka in ne odgovora. Tudi po

oceni pritožbenega sodišča pri odzivu na zatrjevane napačne ali

neresnične navedbe v spornem članku ne gre za varstvo javnega

interesa. Poročanje o oglaševalski pogodbi, ki jo je sklenil tožnik,

prizadeva zgolj njegove poslovne interese. Ne gre namreč za

informacijo, ki bi bila pomembna za demokratično odločanje o javnih

zadevah, četudi je tožnik javno podjetje, ki dobiva subvencije iz

mestnega proračuna. Po 4. odst. 26. člena ZMed popravek ne pomeni le

popravljanja zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v

objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje dejstev in okoliščin, s

katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno

dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Pritožbena trditev, da s

popravkom ni mogoče popravljati nečesa, kar ni bilo zapisano oziroma

je bilo zamolčano, zato ni upravičena, saj zakon s popravkom omogoča

tudi dopolnjevanje navedb v objavljenem besedilu. Sicer pa tožnik

niti s sklicevanjem na svojo pravico do odgovora ne bi mogel doseči

zahtevane objave. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo, da

je besedilo, ki bi ga moral objaviti toženec, napisano žaljivo. Po 1.

odst. 44. člena ZMed se v postopku sodnega varstva glede pravice do

odgovora smiselno uporabljajo določbe glede postopka v zvezi s

pravico do popravka. To pomeni, da tudi objava žaljivega odgovora ni

dopustna, celo takrat ne, ko je bilo objavljeno besedilo žaljivo.

Razpravljanje na osebni ravni je namreč v nasprotju z namenom

instituta objave popravka ali odgovora. Tožnik je v svoj odgovor na

sporni članek poleg trditev, s katerimi izpodbija in dopolnjuje

domnevno netočne podatke, ki jih je zapisal novinar, vključil tudi

svojo negativno vrednostno sodbo o novinarju. Objava takšnega

popravka ali odgovora pa ni iztožljiva.

Sodišče prve stopnje je torej upravičeno odreklo tožniku pravico do

zahtevanega sodnega varstva. V razlogih izpodbijane sodbe je izčrpno

in natančno navedlo tiste tožnikove trditve, ki so žaljive in svojo

oceno o tem tudi prepričljivo utemeljilo. Iz sodbe izhaja, da imajo

trditve, ki se nanašajo na novinarja kot avtorja spornega članka,

negativen oziroma zaničujoč prizvok, da so predstavljene na

podcenjujoč način in da v javnosti objektivno lahko povzročijo

negativni vtis o njem. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo

sodišče ob tem določno navesti, katere zakonske znake kaznivega

dejanja zoper čast in dobro ime je tožnik s tem izpolnil. Negativne

vrednostne sodbe so brez dvoma objektivno žaljive, medtem ko

morebitna subjektivna prizadetost avtorja članka za obravnavani

primer ni pomembna. Glede na način izražanja pa tudi ni sprejemljiva

pritožbena trditev, da poseg v čast in dobro ime novinarja ni bil v

tožnikovi zavesti in volji. Dejstvo, da je novinar z objavo

neresničnih podatkov o tožniku ravnal protipravno, pa na presojo

dopustnosti objave, ki jo zahteva tožnik, ne vpliva.

Ostale pritožbene trditve za odločitev o pritožbi niso bile bistvene.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče druge stopnje

tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno

zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožnik je s pritožbo propadel, zato sam trpi svoje stroške zanjo.

Odločitev o teh je zajeta v zavrnilnem izreku sodbe, temelji pa na

določilu 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona.