Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on will validity based on expert evidence and witness testimony.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Za upoštevanje določene listine kot veljavne oporoke morajo biti

izpolnjeni naslednji pogoji:

- da oporočitelj izjavi voljo o vsebini, ki jo je mogoče šteti za

vsebino oporočnega razpolaganja s premoženjem;

- da je oporočitelj pri tem hotel narediti oporoko (animus testandi),

- da je izjava volje podana v eni izmed oblik, ki jih določa ZD v

okoliščinah, ki jih za veljavnost take oblike določa ZD.

Ni pogoj za upoštevanje določene listine kot veljavne, da je ta

zakonito razglašena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim

sklepom z dne 23.8.2004 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da

je pisna oporoka pred pričami z dne 30.3.1998, zapustnice V. J.

neveljavna, ker je ni podpisala oporočiteljica. Hkrati je odločilo,

da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.503.445,00 SIT

njenih pravdnih stroškov. Odločitev je obrazložilo z utemeljitvijo,

da je oporoko podpisala oporočiteljica, sedaj pokojna V. J..

Proti sodbi se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in

predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje po drugem

sodniku. Graja, da sodišče prve stopnje ni sledilo napotkom

razveljavitvenega sklepa višjega sodišča, kar je privedlo do ponovne

nepravilne odločitve. Zagrešilo je bistveno kršitev določb pravdnega

postopka, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more

preizkusiti. Ugotavlja, da iz grafološke ekspertize izvedenca D. K.

izhaja, da je podpis zapustnice na razglašeni oporoki (C1) ponarejen.

Povzema ugotovitev iz njegovega dopolnilnega mnenja z dne 26.2.2004,

ki po njenem tudi potrjuje, da gre za ponarejen podpis. Sodišču prve

stopnje očita, da je njegovo sklepanje v povezavi z ugotovitvijo

izvedenca K., da ni nobenega dvoma, da je listino, ki jo je

predložila v postopku toženka, podpisala pokojna V. J., v direktnem

nasprotju z vsebino mnenja - osnovnega in dopolnjenega, izvedenca K..

Sklepanje, da na razglašeni oporoki ni pristnega podpisa zapustnice,

ima oporo tudi v izvedeniškem mnenju B. P.. Po njenem mora sodišče

listino, da se šteje za oporoko, najprej zakonito razglasiti. Šele od

tedaj tečejo tudi roki za vse eventuelne ugovore za oporoko.

Poudarja, da je na to sodišče opozarjala in da je sodišče kljub temu

listine, ki jih je vložila tožena stranka kot primerjalni podpis,

nepravilno štelo za oporoko. Graja, da se je sodišče prve stopnje,

kljub pojasnilu višjega sodišča, da je za ugotovitev pristnosti

oziroma nepristnosti podpisa potrebno strokovno znanje, ponovno tudi

oprlo na pričevanje zaslišanih prič. Glede nezainteresiranosti prič

se v celoti sklicuje na svojo pritožbo z dne 19.11.2002. Navaja še,

da nobena od prič nima ustreznega grafološkega znanja. Iz

izvedeniških mnenj je razvidno, da razglašene oporoke ni podpisala

oporočiteljica, zato je dokazna ocena zmotna in je s tem tudi zmotno

ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je prezrlo jedro

izvedeniškega mnenja P., saj je povzelo le njegov pravni del,

nepravilno pa je povzelo tudi izvedeniški mnenji izvedenca K.. Zaradi

zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je posledično nepravilno tudi

uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njegovo

zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru v pritožbi uveljavljanih

pritožbenih razlogov, sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana

smiselno očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka

iz 1. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju

ZPP). Sodišče prve stopnje ni nepravilno uporabilo 362. člena ZPP in

je pri ponovnem odločanju upoštevalo napotke razveljavitvenega sklepa

višjega sodišča. Drugačne pritožbene trditve so zmotne. Sodišče prve

stopnje je v skladu z napotki razveljavitvenega sklepa višjega

sodišča z dne 23.4.2003 ustrezno dopolnilo dokazni postopek, kritično

ocenilo izvedeniški mnenji izvedencev D. K. in B. P. ter ocenilo

druge izvedene dokaze, vse v skladu z določbo 8. člena ZPP. Zavzelo

je stališče, da je na sporni oporoki (priloga spisa C1) lastnoročen

podpis oporočiteljice in zato posledično (ponovno) zavrnilo tožbeni

zahtevek na ugotovitev neveljavnosti oporoke.

Sodba tudi nima v pritožbi očitanih pomanjkljivosti in jo je mogoče

preizkusti. Ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti so jasni in

niso sami s seboj v nasprotju. Nobenega nasprotja tudi ni v razlogih

sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov in med samimi temi

listinami oziroma zapisniki. Izvedenec K. je v dopolnilnem mnenju

26.2.2004 zapisal, da podpis na oporoki, ki ni bila zakonito

razglašena (oporoka, ki jo je predložila toženka - priloga spisa B8)

najverjetneje napisala V. J. (mnenje podaja z najvišjo stopnjo

verjetnosti), zato je neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da so

njegove ugotovitve v "direktnem nasprotju" z osnovnim in dopolnilnim

mnenjem izvedenca K.. Delni povzetek dopolnilnega mnenja izvedenca K.

v pritožbi bi sicer res govoril v prid pritožbeni trditvi, da tudi

dopolnilno mnenje izvedenca K. potrjuje, da je bil podpis

oporočiteljice ponarejen, vendar pa je izvedenec v nadaljevanju

zapisal, da dopušča možnost, da je podpis na razglašeni oporoki

prevlečen, da je mogoče, da gre za popravljanje zelo slabega,

izpisanega pravega, pristnega podpisa oporočiteljice, z namenom, da

bi bil ta bolj podoben običajnim podpisom oporočiteljice. Podpisa na

drugih dveh oporokah (nista bili zakonito razglašeni) pa z najvišjo

stopnjo verjetnosti oceni kot pristna (priloga spisa B8, B17). Tudi

drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na

katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2.

odstavek 350. člena ZPP) sodišče druge stopnje ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pri ponovnem sojenju dovolj popolno in

pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno

pravo (64. člen ZD). Pritrditi je sicer treba pritožnici, da je

predmet preizkusa pristnosti podpisa oporočiteljice v predmetnem

postopku le podpis na oporoki, ki je bila zakonito razglašena, vendar

pa ni mogoče mimo dejstva, da se je med postopkom pred sodiščem prve

stopnje izkazalo, da obstajajo trije podpisani izvirniki oporoke z

isto vsebino. Za izvirnika, ki nista bila zakonito razglašena

(priloga spisa B8, B17) je izvedenec K. v dopolnilnem mnenju z

najvišjo stopnjo verjetnosti ocenil, da je podpis oporočiteljice na

njih pristen, izvedenec P. pa je v dopolnilnem mnenju 29.1.2002

(primerjal je zakonito razglašeno oporoko z izvirnikom oporoke, ki ga

je predložila toženka), da gre za podpis "enega in istega pisca", žal

pa ni mogoče z gotovostjo, ki bi bila potrebna za tako listino

potrditi, da je bila to pokojnica. Sodišče druge stopnje se ne

strinja s pritožnico, da listina pridobi lastnost oporoke šele, ko jo

sodišče zakonito razglasi. Po določbi 62. člena ZD je veljavna tista

oporoka, ki je napravljena v obliki, ki jo določa zakon, in ob

pogojih, ki jih določa zakon. Za upoštevanje določene listine kot

veljavne oporoke morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

-da oporočitelj izjavi voljo o vsebini, ki jo je mogoče šteti za

vsebino oporočnega razpolaganja s premoženjem;

-da je oporočitelj pri tem hotel narediti oporoko (animus testandi);

-da je izjava volje podana v eni izmed oblik, ki jih določa ZD in v

okoliščinah, ki jih za veljavnost take oblike določa ZD (v

obravnavanem primeru pisna oporoka pred pričami - 64. člen ZD).

Pritožnica ima sicer prav, da roki za razveljavitev oporoke

tečejo šele od razglasitve oporoke, vendar pa ZD ne določa,

da mora biti za upoštevanje določene listine kot veljavne

oporoke le ta zakonito razglašena. Sodišče prve stopnje je

zato utemeljeno upoštevalo pri presoji pristnosti podpisa na

razglašeni oporoki, tudi pristnost podpisa na oporoki, ki jo

je predložila toženka. Sodišče prve stopnje je oporo za

ugotovitev, da je podpis oporočiteljice na oporoki, ki jo je

predložila toženka pristen imelo v dopolnitvi izvedeniškega

mnenja izvedenca K. (4. stran izvedeniškega mnenja). Izvedenec res ni

uporabil izraza, "da ni nobenega dvoma", kot to navaja sodišče prve

stopnje, vendar pa sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je

njegova ugotovitev v nasprotju z izvedeniškim mnenjem, saj je sodišče

v nadaljevanju zapisalo ugotovitev izvedenca, da jo je "z najvišjo

stopnjo verjetnosti podpisala pokojna V. J.".

Sodišče druge stopnje nima pomislekov glede dokazne ocene

sodišča prve stopnje, ki med drugim temelji tudi na dokazni

oceni izpovedb zaslišanih prič. Določba 8. člena ZPP sodišču

nalaga, da oceni dokaze, ki se nanašajo na odločilna

dejstva, zato sodišče prve stopnje ni ravnalo napačno, ker

je dokazno oceno oprlo tudi na izpovedbe prič. Priče

izpovedujejo o dejstvih, s katerimi so seznanjene na podlagi

lastnega zaznavanja (239. člen ZPP). Oporočni priči, ki ju

je sodišče prve stopnje zaslišalo, sta bili prisotni ob

sestavi oporoke (seznanjeni sta z odločilnimi dejstvi). Izpovedovali

sta o tem, kar sta sami zaznali in ni treba, da bi imeli strokovno

znanje (pritožbeni očitek, da priči nimata grafološkega znanja). Ob

prvem odločanju sodišče prve stopnje ni upoštevalo izvedeniških mnenj

in je odločitev oprlo le na izpovedbe zaslišanih prič. Ob tokratnem

sojenju pa je sodišče prve stopnje v skladu z napotki višjega sodišča

kritično ocenilo izvedeniška mnenja, pravilno pa je odločitev oprlo

tudi na izpovedbe prič. Dokazna ocena zaslišanih prič (sodišče prve

stopnje izpovedbe šteje kot prepričljive) temelji na neposrednem

vtisu ob zaslišanju in je pritožnica z neobrazloženo grajo (glede

nezainteresiranih prič se sklicuje na pritožbo z dne 19.11.2002), ne

more uspešno izpodbiti. Sodišče druge stopnje ne more upoštevati

trditev iz pritožbe zoper sodbo, ki je bila že razveljavljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje jedro

izvedeniškega mnenja izvedenca B. P., ki govori o nepristnosti

podpisa prezrlo, saj je pravilno povzelo (2. odstavek na 4. strani

sodbe), da izvedenec ni mogel z gotovostjo potrditi, da je podpis na

obeh oporokah (priloga spisa C1, B8) zapustničin. Po oceni sodišča

druge stopnje iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, kot želi prikazati

pritožnica, da oporoke, ki je bila zakonito razglašena, ni podpisala

oporočiteljica. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo tako osnovno

kot dopolnjeno mnenje izvedenca D. K. in so drugačne pritožbene

trditve zmotne.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni

razlogov na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni

dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje

pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165.

člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato do pritožbenih

stroškov ni upravičena (1. odstavek 154. člena ZPP). Stroške odgovora

na pritožbo, glede na njihovo vsebino, sodišče druge stopnje ne

ocenjuje za potrebne (155. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je zato

odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.