Unjust enrichment claim dismissed due to lack of legal basis for joint liability and procedural errors.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi pod točko I in III

in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in

odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno

odločbo.

[JEDRO]

Obogaten je tisti, ki ima obogatitev v rokah.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki,

da mora plačati tožnikoma znesek 1.166.220,00 SIT in sicer vsakemu

1/2, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.1.2003 do plačila. Kar

sta tožnika zahtevala več, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Hkrati

je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožnikoma pravdne

stroške v znesku 174.489,00 SIT. Navedeni znesek predstavlja plačilo

uporabnine za poslovne prostore na naslovu Š. ulica 2, Š...

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov

in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Poudarja, da je

tožeča stranka v zadevi P 551/.. zoper toženo stranko M., d.o.o.

Škofja Loka že prejela delno plačilo v izvršilnem postopku. Sodišče

bi samo moralo po preiskovalni dolžnosti izvesti dokaz z izvršilnim

spisom in z zaslišanjem izvršitelja. Nepravilno je ugotovljeno

dejansko stanje glede vprašanja, ali ima tožena stranka za uporabo

pravni naslov. Ni res, da naj bi bila tožena stranka neupravičeno

obogatena. Dokazala je, da je ves čas uporabe prostorov plačevala

najemnino najemodajalcu, najprej družbi A., d.o.o. in nato družbi M.

d.o.o. Kršeno je materialno pravo v zvezi z vprašanjem solidarne

odgovornosti. Sodišče obrazlaga, da gre za solidarno odgovornost

dolžnika, iz izreka sodbe pa ta okoliščina ni razvidna. Sodba bi bila

v primeru, če bi postala pravnomočna, samostojni izvršilni naslov in

bi tožeča stranka na njeni podlagi lahko izterjala celotno terjatev.

Tožeča stranka bo, ker solidarna odgovornost ni navedena v izreku,

terjatev lahko izterjala od obeh dolžnikov, tožena stranka pa ne bo

imela možnosti regresnega zahtevka, ne do tožeče stranke in ne do

družbe M.. Izrek sodbe je v nasprotju z obrazložitvijo. V

obrazložitvi sodišče navaja, da gre za solidarno odgovornost

dolžnika, iz izreka sodbe pa to ni razvidno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša s pritožbo, češ da je sodišče

prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Res pa je,

da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje

nepopolno ugotovljeno. Sodbo je bilo zato treba razveljaviti in

zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355 Zakona o

pravdnem postopku - ZPP).

Ni spora med strankami, da sta tožnika lastnika lokala v

Š. ulici 2 v Š., kot tudi ne, da je toženec v določenem obdobju lokal

uporabljal, čeprav z lastnikoma ni imel sklenjene najemne pogodbe. Je

pa imel tako pogodbo sklenjeno z drugima (pravnima) osebama.

Na taki podlagi je sodišče prve stopnje prišlo do prepričanja, da je

bil toženec obogaten na račun tožnikov, ker tožnikoma ni plačeval

najemnine in je torej te prostore v razmerju do tožnikov uporabljal

brezplačno (razlogi na strani 4 sodbe, list. št. 29). Sodišče prve

stopnje je pri tem sicer pravilno našlo podlago zahtevka v členih 210

in 219 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se glede na

nastanek spornega razmerja uporablja po določbi člena 1060

Obligacijskega zakonika. Vendar pa sodišče prve stopnje teh

določb ni v celoti pravilno uporabilo.

Pri uporabi instituta neupravičene pridobitve je namreč treba

ugotavljati ne samo, koliko je prikrajšanec dal, pač pa tudi, koliko

je nekdo drug pridobil. Skratka, ne zadostuje samo ugotovitev, da sta

bila tožnika prikrajšana, pač pa je treba ugotoviti tudi, ali je bil

toženec tisti, ki je bil obogaten na račun tožnikov. Eden od

elementov obravnavanega zahtevka, ki je verzijski zahtevek po členu

210 ZOR, je namreč tudi ta, da učinkuje zoper vsakogar, ki ima

obogatenje v rokah.

Preneseno na konkretni primer je sodišče prve stopnje ugotovilo, da

tožnika od toženca nista prejela uporabnine in štelo, da je v

razmerju do tožnika toženec uporabljal prostore brezplačno. To pa po

povedanem ne zadostuje. Toženec je namreč v postopku zatrjeval, tako

pa trdi tudi v pritožbi, da je plačeval najemnino najprej družbi A.,

nato pa družbi M.. Tega dejstva, torej ali je v resnici plačeval

najemnino za sporno obdobje, pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo,

ker tega ni štelo za pomembno. Če je namreč v resnici najemnino

plačeval, kar bo toženec moral dokazati, tedaj ni mogoče govoriti, da

se je okoristil na račun tožnikov. Okoriščenje ima tedaj v rokah

tisti, ki mu je toženec plačeval najemnino.

V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje z

zadostno stopnjo prepričljivosti ugotoviti, ali je bila najemnina za

vse sporno obdobje plačana, tako kot trdi toženec.

Tako se izkaže, da pritožbene trditve o tem, da sta tožnika zahtevala

plačilo tudi od drugih oseb in da imata delno celo izvršilni naslov,

niso odločilnega pomena, kajti predmet spora je razmerje med

tožnikoma in tožencem. Ko gre za vprašanje solidarnosti, pritožbeno

sodišče ugotavlja, da je podlaga solidarne obveznosti le pogodba ali

zakon. V razmerju med strankama pogodbe ni, zakon pa ne predvideva

solidarne obveznosti tako kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Solidarna obveznost je v ZOR predvidena npr. v splošnem delu v členu

206, v posebnem delu pa npr. v členih 593/3, 640/3 itd., vendar

nobeden ne predvideva situacije kot je obravnavana. S tem je

odgovorjeno na pritožbene trditve v zvezi z vprašanjem solidarnosti.

Pritožbeno sodišče le še pripominja, da bo v ponovljenem postopku

moralo sodišče v obrazložitvi jasno in nedvoumno zapisati, na katero

obdobje se zahtevek nanaša, kajti na strani 2 sodbe, list. št. 27

najprej ugotavlja, da je zahtevek razširjen na obdobje od 19.3.2001

do 1.7.2002, nato pa, da se vtožuje obdobje od 19.3.2001 do

3.10.2003. Poleg tega bo treba, če bo zahtevku ugodeno, upoštevati

214. člen ZOR o obsegu vrnitve. Tožnika sta namreč v tožbi postavila

zahtevek za plačilo 291.060,00 SIT in zahtevala obresti od 22.1.2003,

torej od vložitve tožbe. Zvišani tožbeni zahtevek sta postavila

5.7.2004 in zahtevala obresti od dneva vložitve tožbe dalje. Razlogi

izpodbijane sodbe v zvezi s tekom obresti od celotnega zneska od

22.1.2003 so torej pomanjkljivi. Ni namreč jasno, zakaj tudi od

razlike nad zneskom 1.272.240,00 SIT in 291.060,00 SIT (ki je bila

zahtevana kasneje) obresti tečejo od vložitve tožbe dalje.

V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče odpraviti zgoraj

navedene pomanjkljivosti in torej ugotoviti, ali je toženec plačeval

najemnino tako kot zatrjuje.

To so bili torej razlogi, zaradi katerih je bilo treba sodbo

razveljaviti skupaj z odločitvijo o stroških postopka in zadevo

vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu člena 355

ZPP, pa tudi na določilu člena 165/3 ZPP, kolikor gre za

pritožbene stroške.