VSL sklep I Cp 3622/05 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve

stopnje v ponovni postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

Ker je tožeča stranka zatrjevala, da ji z odklopom vode nastaja

nenadomestljiva škoda, lahko predog za izdajo začasne odredbe zahteva

odprtje ventila za dostop vode, čeprav je tožbeni zahtevek za motenje

posesti identičen. Tožnica je zatrjevala, da je lastnica stanovanja

in da podnajemnica ne more uporabljati stanovanja. Aktivno

legitimacijo ima tudi posredni posestnik.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo, s katero

je tožeča stranka med pravdo zahtevala, da se toženi stranki naloži,

da odpreta vodovodni ventil in s tem dopustita uporabo vode v

stanovanju, opisanemu v izreku sodbe, sicer pa se pooblasti upnika,

da na stroške tožene stranke zaupa dejanje izvršitelju, da se postavi

izvršitelj in da ta začasna odredba velja trideset dni od

izvršljivosti odločitve o glavni stvari.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh razlogov po

338. členu ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Sodišče zmotno meni, da

tožeča stranka ni izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe po 272.

členu ZIZ. Tožeča stranka meni, da je že z dejstvom, da je tožeči

stranki odtegnjena osnovna življenjska dobrina, izpolnjen pogoj

nenadomestljive škode. Gre za splošno znano dejstvo po 214. členu

ZPP. P. M., ki je prebivala v stanovanju, se je zaradi zaprte vode

morala odseliti. V današnji civilizaciji je popolnoma jasno, da če

vode v stanovanju ni, gre za težko nadomestljivo škodo. Sodišče

zmotno meni, da tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev začasne

odredbe, saj škoda nastaja tožnici, ki ne more v stanovanju stanovati

in ga ne more oddajati. Ne gre za bagatelno zadevo, ampak za odvzem

vode.

Na vročeno pritožbo toženca nista odgovorila. Toženca sta le vložila

odgovor na tožbo, v katerem priznavata dejanje, menita pa, da sta

bila v to prisiljena, ker tožnica ni plačevala računov.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo, ker gre

za identičnost tožbenega zahtevka in predlagane začasne odredbe.

Menilo je tudi, da je ključno, da tožeča stranka ni izkazala nujnosti

začasnega varstva, še preden bi ga lahko dosegla v kontradiktornem

postopku. Verjelo je sicer tožnici, da je izkazala s stopnjo

verjetnosti, da je utemeljeno sodno varstvo posesti, ni pa izkazala

dodatnih pogojev za izdajo začasne odredbe in sicer ni pojasnila,

kakšna škoda naj bi ji nastala in zakaj bi bila težko nadomestljiva.

Pri tem sodišče meni, da je odločilno, da v stanovanju prebiva P. M.

in ne tožnica in da zato ni aktivno legitimirana za vložitev

predlagane začasne odredbe.

Pritožba pravilno opozarja, da je v predlogu za izdajo začasne

odredbe navajala, da brez vode, ki je osnovna življenjska dobrina,

uporaba stanovanja ne more funkcionirati in da ga zato tožnica (ali

najemnik) ne more uporabljati. Če bi želela z dovoljeno samopomočjo

pridobiti uporabo vode, bi tožnica morala uporabiti silo in vdreti v

stanovanje tožene stranke, česar ne more storiti. Pri tem je tožnica

navajala, da ne more sama stanovanja uporabljati in da stanovanja ne

more uporabljati podnajemnica P. M. (navedbe na list. št. 2).

Ob taki trditveni podlagi in predlaganih dokazih, je odločitev

sodišča prve stopnje preuranjena. Tožnica ima kot najemodajalec in

zatrjevani lastnik stanovanja, lahko aktivno legitimacijo za vložitev

tako tožbe zaradi motenja posesti kot s tem povezane začasne odredbe

po določbah 272. člena ZIZ. Posest ima tako tisti, ki izvršuje

dejansko oblast nad stvarjo (neposredna posest), kot tudi tisti, ki

izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko koga drugega, ki ima

neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova (posrednja

posest, primerjaj 24. člen Stvarnopravnega zakonika). Tožnica v tožbi

trdi, da je lastnica stanovanja in da ga oddaja podnajemnici in da

nobena ne more uporabljati stanovanja, ker je tožena stranka

izključila vodo. V predlogu za izdajo začasne odredbe tožnica trdi,

da je voda osnovna življenjska dobrina in brez nje stanovanje ne more

funkcionirati.

Zavarovanje terjatev v smislu začasne ureditve spornega razmerja

zaradi preprečitve nastanka nenadomestljive škode je v določenih

primerih možna le, če je predlog začasne odredbe enak tožbenemu

zahtevku. Varstvo pravic tožnika torej v določenih primerih narekuje

omogočanje tovrstnih začasnih odredb in zato jih ni mogoče v celoti

izključevati. Upoštevaje pravice toženca takšna začasna odredba ne

sme povzročati, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega

postopka in brez zagotovitve pravice toženca do obrambe dejansko

ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in s tem prejudiciralo odločitev o

zahtevku. Sme pa sodišče v izjemnih primerih izdati začasno odredbo,

katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku le pod pogojem, če bi

kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi kasneje ob sklepu, s

katerim bi sodišče zahtevek zavrnilo, bila tožencu omogočena

vzpostavitev prejšnjega stanja (primerjaj razloge odločbe Ustavnega

sodišča RS, opr. št. Up 275/97).

V konkretnem primeru, ko je tožeča stranka zatrjevala nenadomestljivo

škodo, to je onemogočenje uporabe vode v njenem stanovanju, je

preuranjen sklep sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni

zatrjevala nastanka nenadomestljive škode iz 2. odstavka 272. člena

ZIZ. Zaprtje ventila, ki omogoča dostop do vode, lahko pomeni

dejstvo, ki utemeljuje sodno varstvo posesti ob predpostavki obstoja

nenadomestljive škode. Pri tem ima pravico zahtevati začasno odredbo

tako posredni kot neposredni posestnik.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 272. člena ZIZ,

ki je v tem primeru materialnopravne narave, je bilo treba v izogib

nedovoljenemu preskakovanju pravnih sredstev pritožbi ugoditi, sklep

razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno

odločanje (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi

166. člena ZPP.