Appeal dismissed; wall on public path not dangerous enough to require removal under ZOR 156.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ker je tožena stranka dokazala, da oporni zid stoji za njeni parceli

in ne na javni poti, občina pa je dokazala, da je javna pot ustrezna

glede na promet, ki naj se po njej odvija, je pravilno zavrnjen

zahtevek, s katero je tožeča stranka na podlagi 156. člena zahtevala

odstranitev opornega zidu z javne poti. Tožeča stranka ni dokazala

nevarnosti in večje škode, tožena stranka pa je dokazala, da ni

podana protipravnost njenega ravnanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki

je od tožencev zahtevala nerazdelno, da omogočita tožeči stranki

neovirano uporabo celotne površine javne poti na parcelni št. 2188/1

k.o. .. in da ostranita oporni zid in material s te javne poti v

delu, ki meji s parc. št. 1478/3 k.o..., ki je v lasti prvotožene

stranke, prepoved bodočih posegov na parceli 1478/3 k.o... in

povzročitev ovir za promet na javni poti in naložilo tožeči stranki

plačilo pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih

razlogov po določbi 1. odst. 338. člena ZPP. Sodišče je zmotno

uporabilo določbo 156. člena ZOR. Sodišče je zmotno ugotovilo, da

oporni zid ne predstavlja vira nevarnosti. Po stališču sodišča bi bil

vir nevarnosti le v primeru vožnje z vlačilci in tovornimi vozili s

priklopniki, za običajne uporabnike pa naj ne bi predstavljala ovira

nevarnosti. To naj bi izhajalo iz dejstva, da je bila do sedaj

povzročena le manjša škoda. Okoliščina nastanka večje škode še ne

pomeni, da ni mogoče uporabiti 156. člena ZOR, saj je dovolj, da

škoda grozi. Tako je odločilo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 191/98.

Sodišče ni obravnavalo okoliščin glede potencialne škode in o tem

nima razlogov, kar je kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Dejstva o grozečih škodi izhajajo iz dokazov, ki jih je izvedlo

sodišče prve stopnje in sicer iz podatkov policijske postaje, da je

21.2.1995 prišlo do zagozde na tovornjaka. Sodišče ni upoštevalo, da

je prvotožeča stranka povedala, da je bilo takih zagozdenj več, samo

sreča je, da ni prišlo do potrebe po nujnem posredovanju gasilske ali

zdravstvene pomoči. Nevarnost dokazuje mnenje Gasilno reševalnega

centra N. z dne 6.9.2000, ki ugotavlja, da je tam več stanovanjskih

in gospodarskih objektov in da nujno rabijo razširitev dostopa. Hitra

intervencija gasilskih vozil skorajda ni možna, posebej zaradi

intervencij v zimskem času. Sodišče tega ni upoštevalo. Enako velja

za vlogo 16 krajanov, iz katere izhaja nevarnost škarpe. To je

posebej problematično v zimskem času, ker snega ni mogoče odriniti in

je zato cesto težko vzdrževati v voznem stanju. V tem času je večja

nevarnost prometnih nesreč. Sodišče meni, da naj bi bila s tem

povzročena le manjša škoda, ob tem, ko povzročanje škode sploh ni

dovoljeno. Sodišče ni upoštevalo, da zaradi škarpe nastaja velika

škoda drugotožeči stranki ji dobavitelji ne morejo dostavljati blaga.

Iz izvedeniškega mnenja izvedenca I. Š. izhaja, da je zaradi škarpe

na konkretnem delu preozka cesta tudi za običajne tovornjake. Sodišče

tudi ni upoštevalo dopisa komunale z dne 14.3.1995, da je dostop s

specialnimi smetarskimi vozili izredno otežen, zlasti v zimskem času.

Ne drži dejstvo, da tožeča stranka nevarnosti za nastanek večje škode

ni dokazala, ampak sodišče teh dokazov ni upoštevalo in se je

odločilo v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar so vse procesne

kršitve. Po drugi strani sodišče zapiše na 7. strani sodbe, da iz

izvedenih dokazov izhaja, da so se potrebe kraja spremenile in

dejavna pot ne more več nuditi povezave, ki jo zahtevajo sodobnejša

prevozna sredstva. Gre torej za nasprotje med relevantnimi dejstvi in

ugotovitvami o bistvenih okoliščinah tega prmera, kar je kršitev iz

14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Za vprašanje odstranitve škodne

nevarnosti ni relevantno, da gre za javno pot oziroma kategorizacijo

ceste. Splošni in konkretni upravni akti niso relevantni za presojo

utemeljenosti zahtevka na podlagi 156. člena ZOR. Bistveno je še, ali

vir škodne nevarosti red deluje negativno, da ga je treba odstraniti

(tako sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 119/2000).

Določba 3. odst. 156. člena ZOR ne pride v poštev, saj je pogoj za

njeno uporabo, da škodna nevarnost izvira iz splošno koristne

dejavnosti, ne pa konkretnemu namenu. Tako je odločilo Vrhovno

sodišče v zadevi II Ips, z dne 30.5.2002. Toženec je izpovedal, da je

naredil škarpo v letu 1964, ker je bil breg grd, ker so rasle koprive

in grmovje. Iz tega sledi, da ne gre za splošno koristne interese.

Tožeča stranka še zmeraj trdi, da je zid na javni poti, ki je javno

dobro. Sodišče je zavrnili dijate tožeče stranke v tem, ker je

menilo, da iz upravnega postopka oziroma ugotovitene odločbe

Ministrstva za okolje, prostor in energijo, z dne .. izhaja, da naj

bi meja v naravi potekala tako, da je škarpa na zemljišču v lasti

lastnika parc. št. 1478/3, t.j. prvotožene stranke. Izvedeni dokazi

pa kažejo, da je prestavnik občine v mejnem ugotovitvenem postopku,

ki je bil podlaga za izdajo omenjene upravne odločbe, soglašal s tem,

da se meja premakne v škodo javne poti in to so povedale priče I. Š.

M., A. Z., M. G., to je potrdil izvedenec B. K.. Ta je obrazložil,

kako je do premika meje iz leta 1926 na sedajo mejo prišlo in enako

je potrdila izvedenca M. G., česar sodišče ni upoštevalo. Tako je

predstavnik občine razpolagal z javnim dobrom, kar je nično in to

določa Zakon o javnih cestah. Odločba upravnega organa je nična

zaradi soglasja prestavnika občin v nasprotju z 2. odst. 2. člena

Zakona o javnih cestah. Zato je sodišče ne bi smelo upoštevati,

čeprav je res dokončna. Tako je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips

488/94 izreko, da je ničen pravni akt "naznanilni list", na podlagi

katerega je več deset let pred pravdo 97 m2 javnega dobra prešlo v

zasebno lastnino. Prenos javnega dobra v zasebno last ni bil možen in

še sedaj ni mogoč in zato so pravna dejanja nična. Proti drugotoženi

stranki tožeča stranka uveljavljala tudi pravno podlago iz 1. odst.

17. člena Zakona o varnosti cestneg prometa, ki določa, da so za

nemoten in varen promet na občinskih cestah odgovorne občine. O tej

pravni podlagi se sodišče ni izreklo. Navedlo je le, da je občinska

javna pot speljana v skladu s predpisi o varnosti prometa, kar je

pavšalna ugotovitev, ki ni obrazložena. Sodišče je zavrnilo

predlagano strokovno mnenje M. G., s pomočjo katerega je tožeča

stranka želela ugovarjati izvedencu K.. Obrazložilo je, da so bili

odgovori izvedenca K. na pripombe G. obrazložene in da niso v

nasprotju z že podanim mnenjem. To je nedopustno, saj bi sodišče

moralo navesti vsebinske razloge, ne pa zgolj, da je K. potrdil svoje

mnenje. Sodišče bi moralo imenovati novega izvedenca in šele potem bi

lahko na podlagi prepričljivosti odločilo, čigavo mnenje bo

upoštevalo. Gre ponovno za kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena

ZPP in iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče ni zaslišalo

priče S. P., člana krajevne skupnosti za to območje, ki bi povedal,

da so vaščani od prvotožene stranke zahtevali, naj odstrani škarpo in

ali je škarpa ovirala tudi njih. Sodišče ne obrazloži, zakaj tega

dokaza ni zvedlo. To pa je pomembno glede vprašanja o vplivih in

nevarnosti škarpe. Tožeča stranka predlaga razveljavitev sodbe in

vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugim

sodnikom.

Na vročeno pritožbo je prvotožena stranka odgovorila in

predlaga njeno zavrnitev. Grozeča škoda ni dovolj, treba je,

da je škoda pravno priznana. Zagozdenje tovornjaka je bilo osamljen

primer. Hitra intervencija velikih gasilskih vozil pa je možna. Bila

je opravljena poskusna vožnja z največjo pomično lestvijo in poskus

je pokazal, da poteka brez problemov. Ugotovitev javnega interesa za

razširitev in drugačno kategorijacijo javne poti z njeno spremembo v

javno cesto je stvar upravnega upostopka in občinskega odloka, ki je

podlaga nadaljnjim zakonskim ukrepom. Tožeča stranka je ves čas

vedela, da se priključuje na javno pot in ne na javno cesto in tako

bi morala organizirati dovoze in to vkalkulirati v ceno proizvoda.

Tožeča stranka zahtevka iz 3. odst. 156. člena ZOR ni postavila in

zato je o tem razpravljanje odveč. Zid stoji na javni poti, o tem je

že predhodno rešeno. Tožena stranka priloži še odločbo Ministrstva za

okolje, prostor in energijo, glede pravnih sredstev tožeče stranke

zoper odločbo dokončni meji, iz katere izhaja, da je stališče tožeče

stranke neutemeljeno, pravna sredstva pa zavrnjena.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno

uporabilo določbo 156. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih,

uporaba na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika), ker je

materialnopravno zmotno sklepalo, da tako ugotovljena konkretna

nevarnost kot preteča nevarnost preozke javne poti zaradi

prvotoženčeve škarpe, ne predstavlja "večje škode" iz določbe 1.

odst. 156. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je namreč menilo, da

takšna javna pot od podpornem zidu ne pomeni ne konkretne ne

abstraktne nevarnosti za nastanek večje škode.

Pritožbeno sodišče je preizkušalo izpodbijano sodbo glede zatrjevane

zmotne uporabe določbe 156. člena ZOR. Pri tem je kot izhodišče

upoštevalo smisel določbe, ki pomeni konkretizacijo ustavne določbe

72. člena o pravici do zdravega življenjskega okolja. Pri tem je

upoštevalo, da 156. člen ureja tudi prepoved povzročanja škode in

varstvo še pred nastakom škode. V konkretnem primeru gre za

zatrjevano škodo pri uporabi javnega dobara, t.j. javne poti, kar

nastaja tožeči stranki, ker je prvotoženec po trditveni podlagi tožbe

pred 30 leti postavil podporni zid na javno pot in s tem povzročil,

da je javna pot nevarna, kar kaže nastala škoda in zatrjevana škodna

nevarnost.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s tožečo stranko, da bi ob

obstoju dejanskega stanja, ki ga 1. odst. 156. člena ZOR zahteva (vir

nevarnosti, ki grozi tožniku oziroma krajanom in obstoj večje škode

ali vznemirjanja), lahko pomenilo tudi dejansko stanje pozidave dela

javne poti. Vendar mora za obstoj tega zakonskega dejanskega stanu

sodišče prve stopnje ugotoviti protipravnost škodljivega dejstva,

večjo škodo, vznemirjenje ali škodna nevarnost in izpolnitev pogoja,

da škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi.

Toženi stranki sta se v pravdi namreč branili, da je tožeča stranka

ob pridobitvi dovoljenja za zidavo svojega gospodarskega objekta

vedela, da ima dovoz po javn poti in da je podporni zid že takrat

obstajal. Prvotoženec je trdil, da je škarpa na njegovi parceli (s

tem je smiselno zatrjeval neobstoj protipravnosti), drugotožena

stranka pa je trdila, da ne obstaja večja škoda in škodna nevarnst,

ker do večjih škod ni prihajalo, udeleženci cestnega prometa pa se

morajo ravnati po predpisih.

Med pravdnima strankama ni spora o tem, da je prvotoženec

lastnik parc. št. 1478/3 k.o. S. in da je parc. št. 2188/1 iste k.o.

javna pot, ki je po določbi Zakona o javnih cestah (Ur. l. RS, št.

29/97) javno dobro. Javna pot je občinska last (3. člen Zakona o

javnih cestah). Prvotožena stranka je trdila, da je podporni zid

zgradila pred 30 leti na svoji parceli. Tožeča stranka pa je

dokazovala v pravdi, da je prvotoženec gradil podporni zid na javni

poti. Sodišče prve stopnje se je glede vprašanja protipravnosti

prvotoženca ukvarjalo s tem vprašanjem kot predhodnim vprašanjem. Pri

tem je v dokaznem postopku ugotovilo (teh ugotovitev pritožba ne

graja), da je pred vložitvijo tožbe tekel v letu 1989 mejni

ugotovitveni postopek pod evidenčno številkko ../97 (priloga C2

spisa) na pobudo takratne Občine N., da se zamejniči meja parc. št.

2188/1 proti parc. št. 1478/3, vse k.o. S.. Iz zapisnika z dne

12.7.1989 izhaja, da je bila meja s soglasjem prizadetih lastnikov

nesporno ugotovljena in s predpisanimi mejniki zamejničena. Priča

I. Š. M. je izpovedal, da je povzel podatke iz mejno ugotovitvenega

postopka tako, da je bila parcelna meja obnovljena po podatkih

zemljiškega katastra, zapisnik so podpisali vsi navzoči lastniki

zemljišč. Sodišče prve stopnje je med drugim ugotovilo, da je bil

prisoten tudi prvotožnik s svojim odvetnikom. Nato je sodišče prve

stopnje ugotovilo, da je z odločbo Območne geodetske uprave Novo

mesto, Izpostava Novo mesto z dne ...2003 bilo ugotovljeno, da se za

dokončno šteje meja parcele 1478 /3 proti sosednjima parcelama po

ugotovljenem mejnem postopku, št. 3/40 - 95 in odločba je postala

dokončna. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je v takem

primeru treba uporabiti določbo 100. člena Zakona o evidentiranju

nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (Ur. l. RS št.

52/2000), po katerem so meje, ki so bile urejene v mejnem

ugotovitvenem postopku dokončne meje, če so določene s koordinatami

zemljiško katastrskih točk, ki so določene s predpisano natančnostjo

in če se iz zapisnikov jasno izhaja, da so se lastniki strinjali s

potekom mej, kot so bile v postopku označene z mejniki.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da teh ugotovitev tožeča stranka ni

izpodbila in gre za dejstva, ki so pomembna v zvezi s trditvijo

prvotoženca, da leži podpirni zid znotraj njegove parcele. Res je, da

upravna odločba v tem primeru ne more pomeniti predhodnega vprašanja

v pomenu civilnopravnega pojma lastninske pravice na prvotoženčevi

parceli. Vendar je treba upoštevati, da je šlo v tem primeru za

nesporno ureditev meje v upravnem postopku in da ni šlo za spor o

lastninski pravici v pomenu civilnopravnega spora. Če bi šlo za spor

o lastninski pravici, bi po tedajih pravilih bilo treba sprožiti

ustrezni pravdni ali nepravdni postopek. Tožeča stranka je

zatrjevala, da je v upravnem sporu dosegla ničnost teh odločb, ki

določajo mejo, vendar teh trditev ni dokazala. Prvotožena stranka pa

je v postopku trdila, da je odločba dokončna in izvršljiva in je v

odgovoru na pritožbo navajala in predložila odločbo, da je tožeča

stranka propadla v upravnem sporu, ko je zahtevala ničnost sporne

odločbe.

Tako je glede poteka meje pravdno sodišče vezano na pravnomočno

upravno odločbo, saj je bila izdana v upravni stvari in

materialnopravno učinkuje, dokler ni odpravljena razveljavljena ali

spremenjena in se šteje za pravilno in zakonito (primerjaj Androjna

V., Upravni postopek in upravni spor, ČZ Uradni list, Ljubljana,

1992, stran 37). V tem pomenu ima sodišče prve stopnje prav, ko

ugotavlja, da je pravdno sodišče vezano na upravno odločbo, ki je

uredila vprašanje meja med prvotoženčevo parcelo in javno potjo (1.

odst. 13. člena ZPP). Pritožba kot argument svojemu stališču, da ni

pravdno sodišče vezano na vprašanje odločitve o meji, navaja odločbo

Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 488/94, vendar ne gre za identični

primer (v citiranem primeru je šlo za negatorni zahtevek po stvarnem

pravu in sodišče je ugotovilo, da z naznanilim listom ni mogoče

odvzeti pravice na javnem dobru, ker javno dobro ni moglo biti

predmet pravnega prometa). Pritožbeno sodišče le dodaja, da ni mogoče

primerjati naznanilnega lista, ki ni upravna odločba z dokončno

odločbo nesporno ugotovljene meje v upravnem postopku.

Zato ima sodišče prve stopnje prav, ko je menilo, da ob pravnomočni,

dokončni in izvršljivi upravni odločbi o določitvi meje, ki je

dokončno uredila sporno mejo prvotoženčeve parcele, pravno nepomembno

(kar je dokazovala tožeča stranka z mnenjem izven pravde M. G.,

primerjaj tudi izvajanje izvedenca B. K. o meji iz leta 1926) oz.

pravno neodločilno, kje naj bi tekla meja pred določeno ureditvijo v

mejnem ugotovitvenem postopku in zato jih sodišče prve stopnje

pravilno ni upoštevalo. Če bi bila meja sporna v mejnem ugotovitvenem

postopku, bi prvotožnik moral ugovarjati, saj je bil prisoten na

ogledu in če je menil da občinski pravobranilec priznava kakšno

dejstvo v škodo javnemu dobru, to opozoriti. Pravnomočnost upravne

odločbe glede pravnega razmerja (ugotovitev meje med spornima

parcelama), pa je predhodno vprašanje, na katero je pravdno sodišče

vezano. S tem, ko je prvotožena stranka dokazala mejo, pa je dokazala

tudi svojo smiselno zatrjevano legalnost obstoja podpornega zidu na

svoji parceli. Protipravnost je namreč zakonski dejanski stan 1.

odst. 156. člena ZOR.

Glede ravnanja drugotožene strankee pa je treba pritrditi ugotovitvam

sodišča prve stopnje, da je sporna javna cesta po pravilih o

kategorizaciji javnih cest javna pot (2. odst. 3. člena Zakona o

javnih cestah in 4. in 5. člen Uredbe o merilih za kategorizacijo

javnih cest (Ur. l. RS št. 49/97). Po teh pravilih se javne ceste

morajo kategorizirati in merila za določitev kategorizacije javne

ceste se opravi po merilih za določitev kategorije javne ceste iz 7.

člena Uredbe. Tako so javne poti namenjene povezovanju naselij ali

delov naselij v občini in ne izpolnjujejo predpisanih meril z lokalno

cesto ali so namenjene samo določenim vrstem udeležencev v prometu

(krajevne ceste in poti, vaške ceste in poti, poti za pešce,

kolesarje, jezdece, konjače in podobno). To pomeni, da je treba

določilo 156. člena ZOR razlagati v povezavi z Zakonom o javnih

cestah, ki ureja pravico do varne uporabe javnih cesta, na katero se

smiselno sklicuje tožeča stranka. Če je drugotožena stranka opravila

kategorizacijo v skladu z ustreznimi predpisi (tožeča stranka ne

zatrjuje, da to ni bilo pravilno opravljeno, enako je ugotovil tudi

izvedenec I. Š.), ne more biti podana protipravnost ravnanja

drugotožene stranke. Udeleženci v prometu se morajo ravnati v skladu

z objavljeno kategorizacijo. Tako je npr. sodišče prve stopnje

ugotovilo, da je prvotožena stranka dobila dovoljenje za gradnjo

svojega gospodarskega objekta in v dovoljenju je med drugim določeno,

da ima dostop z javne poti (priloga A23). Dovoljenje je bilo izdano v

letu 1992, ko je podporni zid že stal, ko je bil že opravljen ogled v

zvezi z mejnim ugotovitvenim postopkom, kar pomeni, da je sodišče

prve stopnje pravilno sklepalo, da bi prvotoženec moral računati na

širino javne poti, ki znaša v najožjem delu na 3,2 m. Določbe 156.

člena ZOR ni mogoče razlagati tako, da se gospodarska dejavnost

izvaja mimo upravnih dovoljenj in se nato sklicuje na javni interes v

pomenu 156. člena ZOR. Tako je treba tudi razlagati pojem "vir

nevarnosti" tako iz določbe 156. člena ZOR kot iz določbe 17. člena

Zakona o varnosti cestneta prometa. Ustavna pravica iz 72. člena

Ustave, konkretizirano v 156. členu ZOR je tako konkretizirana tudi v

Zakonu o javnih cestah.

Pritožbeno sodišče le še dodaja v zvezi z materialnopravno presojo,

da bi ugoditev tožbenemu zahtevku ob dejanskem stanju, da leži

podporni zid na parceli, na kateri je vpisan tožnik v zemljiško

knjigo kot lastnik, pomenila nezakonito razlastitev in odvzem

prvotoženčeve lastninske pravice, ki je tudi z Ustavo varovana

dobrina (69. člen Ustave). Ker pa lastninska pravica ni absolutna, bo

ob obstoju z Zakonom o javnih cestah zahtevanih pogojih tožeča

stranka skupaj z drugimi krajani lahko zahtevala, (če zato obstojijo

zakoniti pogoji iz Zakona o javnih cestah), da drugotožena stranka

začne ustrezei postopek za razlastitev in ustrezno kategorizacijo

javne poti. Ni mogoče skozi določbo 156. člena obiti predpise o

razlastitvi in prekategorizaciji javnih cest.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo, da škode, katero je

zatrjevala tožeča stranka ne pomenijo "večje škode", ki jo zahteva

pravni standart iz 156. člena ZOR. Tožeča stranka je dokazala, da je

nastajala manjša materialna škoda na vozilih drugotožeče stranke in

da se je vozilo dobavitelja tudi poškodovalo ter enkrat zagozdilo.

Vendar ni mogoče mimo dejstva, da tem vozilom javna pot ni namenjena;

sodni izvedenec I. Š. pa je ugotovil, da je ob vožnji z ustrezno

hitrostjo in ustrezno pazljivostjo moč voziti z osebnimi vozili,

tovornimi vozili brez priklopnika, traktorji, traktorji s

priklopnikom, kar se presega vozila, ki so po citiranem predpisu

vizila, ki lahko vozijo po javni poti. Pritožba še posebej izpostavi

dopis krajanov S. z dne 10.4.1996, ko so zaprosili tedanji

Sekretariat za komunalne zadeve N. za raširitev poti, dopis Krajevne

skupnosti M, ki so zahtevali postavitev prometnega znaka in mnenje

Gasilsko reševalnega centra N. z dne 6.9.2000, da je dostop velikih

gasilskih vozil močno oviran. Vendar je sodišče prve stopnje vse te

dokaze pravilno ocenilo skozi materialnopravno izhodišče iz 156.

člena ZOR. Želje krajanov in priporočila Gasilsko reševalnega centra

še ne pomenijo, da je izpolnjen zakonski dejanski stan, ki zahteva

večjo škodo, protipravnost ravnanja in vir nevarnosti, ki ga je pa

tudi treba razlagati skozi določbo Zakona o javnih cestah. Zato

pritožba nima prav, ko trdi, da je sodišče prve stopnje zaradi

opustitve dokazne ocene teh dokazov v željeni smeri tožeče stranke,

zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke in 14.

točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče je ocenilo te dokaze, vendar

ne v prid tožeči stranki, kar pa ni zatrjevani pritožbeni razlog

absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP. Enako velja za zavrnitev

dokaza s strokovnim mnenjem M. G., kar je pridobila tožeča stranka

kot argument za ugovor izvedeniškemu mnenju izvedenca K.. Sodišče

prve stopnje je v sodbi zapisalo, katero materialnopravno podlago

uporablja in katera dejstva iz zakonskega dejanskega stanja šteje za

pravno odločilna. Zato je pravilno ocenjevalo in dopuščalo le dokaze

v smeri pravno odločilnih dejstev, ostale dokaze pa je zavrnilo. Tako

je sicer prebralo mnenje M. G., vendar je v obrazložitvi zapisalo, da

šteje, da je vprašanje opornega zidu oziroma meje med spornima

parcelama pravnomočno rešeno in da zato razglabljanja izvedencev in

prič o tem, kje naj bi pred tem (v letu 1926) tekla meja, pravno

nerelevantno. Pritožba namreč meni, da bi to bilo pomembno, ker bi s

tem tožeča stranka dokazala, da je bilo sodelovanje občinskega

pravobranilca na ugotovitvenem mejnem postopku nekorektno, ker naj bi

s tem protipravno razpolagal z javnim dobrom. Gre za napad na

postopek v upravni stvari, ki je zaključen z dokončno upravno

odločbo, ki je tožeča stranka ni izpodbila, zato ima sodišče prve

stopnje prav, ko meni, da zaradi 13. člena ZPP v pravno razmerje

(meja med spornima parcelama) v pravdnem postopku ne more posegati.

Sodišče prve stopnje tudi ni zaslišalo priče S. P. in v sodbi je

zapisalo, da je štelo, da je dejansko stanje dovolj ugotovljeno na

podlagi izvedenih dokazov in povedalo je tudi, katera dejstva šteje

za pravno odločilna. S tem se je smiselno sklicevalo na načelo

ekonomičnost in pravico strank do sojenja v razumnem roku, kar lahko

stori sodišče ob poprejšnji zagotovitvi strankama, da zadosti in

enako dokazujeta sporna odločilna dejstva (konkurenca pravice do

kontradiktornosti in načela ekonomičnosti). V pritožbi tožeča stranka

obrazloži svoj dokazni predlog tako, da bi priča P. kot član krajevne

skupnosti povedal, ali so vaščani od prvotožnika kdaj zahtevali, da

odstrani škarpo in da jih škarpa ovira. To dejstvo je zatrjevala

tožeča stranka s številnimi drugimi dokazi, ki jih je sodišče prve

stopnje dopustilo, obravnavalo in tudi naredilo dokazno oceno glede

na pravno odločilna dejstva. Zato v tem primeru ne gre za kršitev iz

8. točke 2. odst. 339. člena ZPP (primerjaj tudi članek pravice do

kontradiktornega postopka - Ustavni vidik, Galič A., Podjetje in delo

6-7/1999, stran 1166).

Pritožba še graja sodbo v delu, ko sodišče ugotavlja, da niso podani

pogoji iz 3. odst. 156. člena ZOR. Ker tožeča stranka ni postavila

denarnega zahtevka, določba ZOR ne pride v poštev. Pritožbeno sodišče

le še pojasnjuje, da je treba splošno koristno dejavnost v tem

primeru presojati tako iz uporabe sporne javne poti ob obstoju

spornega podpornega zidu. Zatrjevana nevarnost in s tem podana škoda

je namreč vzročno povezana (sporni zid je moteč ob obstoju ozke javne

poti!). Vsaka stvar posebej ne bi predstavljala škodne nevarnosti,

javna pot pa je gotovo splošno koristna stvar.

Analiza sodba tako pokaže, da je sodišče prve stopnje

pravilno sklepalo, da oporni zid, ki stoji ob javni poti, ne

predstavlja take nevarnosti, da bi tožeči stranki oziroma

krajanom povzročal pravno relevantno škodo iz 156. člena ZOR ali da

bi grozila abstraktna nevarnost v bodoče. Uporaba javne poti po

ugotovitvah izvedenca ni nevarna, gašenje eventuelnega požara pa je

tudi možno, pa čeprav nekoliko oteženo. Drugačna razlaga 156. člena

ZOR ob povezavi z Zakonom o javnih cestah bi pomenila, da krajani

lahko na podlagi 156. člena ZOR in zatrjevane abstraktne nevarnosti

lahko posežejo v lastninsko pravico lastnikov parcel ob javnih

cestah, ne da bi se speljala ustrezna razlastitev oziroma

prekategorizacija javnih cest.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno

dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni

zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere

pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo

zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 166. člena

ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela,

navedbe tožene stranke pa niso vplivale na rešitev te zadeve.