Appeal dismissed; minor balcony overhang does not constitute an obstacle to property rights under ZTLR.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Upravičenja, ki izhajajo iz lastninske pravice na nepremičnini,

veljajo tudi za zračni prostor nad nepremičnino, vendar samo v

obsegu, ki je potreben za njeno redno rabo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, naj toženec zoži balkon s svoje stavbe na zemljišču parc.

št. 1606, vl. št. .. k.o. N do meje svoje parcele, upoštevaje skico

izvedenke geodetske stroke z dne 6.11.2003. Obenem je tožniku

naložilo, da mora tožencu povrniti njegove pravdne stroške z obrestmi

vred.

Tožnik se je proti sodbi pravočasno pritožil. V pritožbi se sklicuje

na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Vztraja, da gradnja balkona v sosedov zračni prostor pomeni kršitev

lastninske pravice. Takšno ravnanje prepoveduje 3. člen ZTLR. Tudi

ustava v 33. in 67. členu zagotavlja varstvo lastnine. Posegati preko

meje v sosedovo zemljišče v nobenem primeru ni dopustno. Pravna

podlaga tožnikovega zahtevka je tudi 25. člen ZTRL. Gradnja balkona

preko meje je gradnja na tujem zemljišču, temu pa se je tožnik takoj

uprl. Če bi tožnik sam hotel zgraditi balkon, ga zdaj ne bi mogel do

svoje meje. Sicer pa tožniku škode niti ni treba dokazovati.

Nerazumljivo je, da se sodišče sklicuje na toženca kot gradbenega

inženirja, ki je svoje ravnanje opravičeval z urejanjem stikov.

Toženec na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožniku odreklo zahtevano pravno varstvo,

potem ko je v dokaznem postopku ugotovilo, da je toženec s sporno

gradnjo sicer posegel v zračni prostor nad tožnikovo nepremičnino,

vendar je ta poseg tako neznaten, da ne predstavlja ovire za

izvrševanje tožnikove lastninske pravice.

Tožnik v pritožbi ni pojasnil, katerih odločilnih dejstev sodišče

prve stopnje ni ugotovilo, katera pa je ugotovilo napačno. Tako je

pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

ostal neobrazložen. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da

so dejanski razlogi izpodbijane sodbe popolni in pravilni. Dejstvo,

da toženčev balkon po končani gradnji delno sega preko meje, med

pravdnima strankama po opravljenih geodetskih meritvah ni bilo več

sporno. Poleg tega je tožnik na zaslišanju sam priznal, da ga

toženčev balkon ne moti, niti mu ne povzroča škode. Ob takšnem

dejanskem stanju pa je pravilna tudi materialnopravna presoja sodišča

prve stopnje, da toženec ni dolžan odstraniti (oziroma "zožiti")

spornega dela svojega balkona.

Tožnikovo sklicevanje na ustavno varstvo lastnine ne zadošča. Ustava

Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 - I, 42/97, 66/00, 24/03 in

69/04) v 33. členu res jamči pravico do zasebne lastnine, vendar

hkrati v 67. členu pooblašča zakonodajalca, da določi njeno vsebino.

To pomeni, da lahko lastnik navkljub absolutni naravi lastninske

pravice doseže njeno varstvo le v zakonskih okvirih.

Ob uveljavitvi Stvarnopravnega zakonika (dne 1.1.2003 - Ur. l. RS,

št. 87/02 - v nadaljevanju SPZ) je bila ta pravda že v teku, zato se

sporno pravno razmerje presoja po prejšnjem Zakonu o temeljnih

lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 60/80, 20/80 in 36/90 -

v nadaljevanju ZTLR). Res je, da se mora po 2. odstavku 3. člena ZTLR

vsakdo vzdrževati kršitve lastninske pravice drugega, vendar gre za

splošno načelo. Pogoji in način konkretne zaščite pred takšnimi

kršitvami pa so predpisani v 37. do 43. členu istega zakona. Sodišče

prve stopnje je pravilno ocenilo, da v tožnikovem primeru niso

izpolnjeni pogoji iz 42. člena ZTLR, po katerem lahko lastnik, če ga

kdo tretji neutemeljeno vznemirja, in sicer kako drugače, ne pa z

odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da takšno vznemirjanje preneha.

Zakon pa ne daje varstva pred vsakim, tudi neznatnim posegom, ampak

samo pred tistimi dejanskimi posegi, ki predstavljajo oviro za

izvrševanje lastninske pravice. Upravičenja, ki izhajajo iz

lastninske pravice na nepremičnini, sicer veljajo tudi za zračni

prostor nad nepremičnino, vendar samo v obsegu, ki je potreben za

njeno redno uporabo. Tožnik ni niti trdil niti dokazal, da bi ga

toženčev balkon oviral pri uporabi njegove nepremičnine. Pritožbena

trditev, da sam zdaj ne bi mogel zgraditi balkona do meje med

zemljiščema, če bi to hotel, pa ne zadošča. Takšnega namena namreč

tožnik niti v pritožbi določno ne zatrjuje.

V obravnavanem primeru gre dejansko za gradnjo čez mejo nepremičnine.

Takšno situacijo ureja 47. člen SPZ, ki pa ob vložitvi tožbe še ni

veljal. 25. člen ZTLR, na katerega se sklicuje tožnik v pritožbi, ni

urejal gradnje preko meje, ko zgradba le delno sega na, nad ali pod

tujo nepremičnino. Po ustaljeni sodni praksi pa so se pravila o

gradnji na tujem svetu, ki jih vsebuje 24., 25. in 26. člen ZTLR,

smiselno uporabljala tudi za take primere, vendar ob doslednem

upoštevanju prepovedi zlorabe pravic iz 2. odstavka 4. člena istega

zakona. Rušenje oziroma odstranitev dela zgradbe, ki sega preko meje,

je bilo zato dopustno le izjemoma, kadar je sosedu zaradi takšnega

posega nastala nenadomestljiva škoda, ki je drugače ne bi bilo mogoče

odstraniti ali zmanjšati. Tožnik takšne škode ali morebitnih drugih

posebnih okoliščin, ki bi opravičevale rušenje, ni zatrjeval, niti

dokazal. Ker tudi po mnenju izvedenke površina spornega posega ni

večja od 1,01 m2, je sodišče prve stopnje upravičeno ocenilo, da gre,

upoštevaje vse okoliščine primera, za neznaten poseg v tožnikovo

lastninsko pravico in zato zavrnilo tožbeni zahtevek.

Pritožbeni preizkus je še pokazal, da sodišče prve stopnje ni

zagrešilo uradoma upoštevanih bistvenih kršitev postopka, drugih pa

tožnik niti ni opredeljeno uveljavljal. Sodišče druge stopnje je zato

tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku

(Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04, v nadaljevanju ZPP) kot

neutemeljeno zavrnilo in potrdilo prvo sodbo.

Tožnik je s pritožbo propadel, zato mora sam nositi svoje stroške

zanjo. Odločitev o teh izhaja iz 1. odstavka 165. člena ZPP, zajeta

pa je v zavrnilnem izreku sodbe.