Guarantee fund case partially allowed; interest accrual start date corrected to 13 Nov 1998.
Legislator summary
AI generatedThe appeal court partially overturned the first-instance judgment regarding interest accrual dates in a dispute between the Guarantee Fund and an employer. The employer argued financial hardship, but the court found the relationship analogous to a suretyship under the Guarantee Fund Act. Interest was ruled to run from 13 November 1998, not the original 26 June 1998, while the rest of the judgment was upheld.
Legislator headnote
AI generatedZakon o jamstvenem skladu Republike Slovenije; Zakon o obligacijskih razmerjih: When a guarantee fund pays a creditor on behalf of an insolvent debtor without notifying the debtor, the payer acquires a right of recourse against the debtor, and statutory interest on the debt accrues from the date the claim is filed against the payer.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da
zakonske zamudne obresti od zneska 123.700,00 SIT tečejo od dne
13.11.1998 dalje do plačila in se zavrne tožbeni zahtevek za tek
zakonskih zamudnih obresti od 26.6.1998 do 12.11.1998; sicer se
pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v preostalem,
nespremenjenem delu potrdi.
[JEDRO]
Razmerje med tožečo stranko (Jamstveni sklad RS) in dolžnikom
(delodajalec) je mogoče primerjati s poroštvenim razmerjem, kolikor
Zakon o jamstvenem skladu RS ne vsebuje posebnih določil.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena
stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni znesek 123.700,00
SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 26.6.1998 dalje do
plačila.
Zoper sodbo se tožena stranka pravočasno pritožuje brez navedbe
pritožbenih razlogov in brez pritožbenega predloga. Navaja, da bo
znesek tožeči stranki zelo težko vrnila, ker je dolžna in ker ima
majhno pokojnino. Tožeča stranka naj se obrne na podjetje, ki je
toženi stranki še vedno dolžno. Iz tega naj se poplača dolg do tožeče
stranke. Odgovorila je na vsako pošto ali opomin. Ne ve, kakšne
dokaze bi morala predložiti, niti jih nima.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbene navedbe so pravno neupoštevne. Ker se tožbeni zahtevek
nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 200.000,00 SIT, gre za spor
majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku -
ZPP). Sodba in sklep, s katerima je končan spor v postopku v sporih
majhne vrednosti, se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve
določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi
zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).
Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja v teh sporih torej
ni pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče je zato vezano na dejanske
ugotovitve sodišča prve stopnje: da je tožeča stranka dne 24.6.1998,
toženi stranki plačala znesek 123.700,00 SIT, iz naslova neizplačanih
plač, zaradi začetka stečajnega postopka nad delodajalcem toženke,
podjetjem T. p.o., in sicer na podlagi 19. člena Zakona o jamstvenem
skladu Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 25/97 - ZJSRS); da je dne
30.6.1998 toženi stranki delodajalec - T., izplačal terjatev po 160.
členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, iz istega
naslova neizplačanih plač; da tožeča stečajnega dolžnika T. p.o. - v
stečaju, o svojem izplačilu toženi stranki, ni obvestila.
Na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje
materialno pravo pravilno uporabilo, razen v delu teka zamudnih
obresti, kot bo razvidno kasneje, zagrešilo pa tudi ni bistvenih
kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP.
Jamstveni sklad Republike Slovenije je institucija, ki zagotavlja
izplačilo določenih terjatev delavcev - upnikov v stečajnem postopku
do poplačila v stečaju (v času nastanka spornega razmerja, po
spremembah v primeru insolventnosti delodajalca in iz naslova pravic
otrok v primeru neizplačevanja preživnin). Razmerje med tožečo
stranko in dolžnikom (v konkretnem primeru delodajalcem) je mogoče
primerjati s poroštvenim razmerjem (997. člen do 1019. člen Zakona o
obligacijskih razmerjih - ZOR), kolikor ZJSRS ne vsebuje posebnih
določil, tako kot je to pravilno štelo tudi sodišče prve stopnje. V
konkretnem primeru je tako pravilna uporaba 2. odstavka 1016. člena
ZOR, ki pravi, da porok, ki je plačal upnikovo terjatev, ni pa o tem
obvestil dolžnika in je ta, ker ni vedel za plačilo, znova plačal
isto terjatev, ne more zahtevati povračila od dolžnika, pač pa ima
pravico zahtevati od upnika, naj mu vrne tisto, kar mu je plačal.
Porok ima torej kondikcijski zahtevek zoper upnika. V konkretnem
primeru ima takšen zahtevek tožeča stranka zoper toženo stranko.
Toženka mora vrniti, kar je prejela na podlagi pravnega naslova (19.
člen ZJSRS), ki je kasneje odpadel (ker je dolžnik - toženkin
delodajalec v stečaju, dolg do toženke iz vtoževanega naslova, sam
poravnal) - 4. odstavek 210. člena ZOR. Toženka je dolžna plačati
tudi zamudne obresti in sicer od dneva vložitve zahtevka, saj ni
mogoče govoriti o nepoštenosti toženke in take trditve tožeča stranka
tudi ni postavila (214. člen ZOR). V tem delu je pritožbeno sodišče
po uradni dolžnosti (pravilna uporaba materialnega prava - 2.
odstavek 350. člena ZPP), pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo
spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od glavnice tečejo od
dne 13.11.1998 dalje, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za tek zamudnih
obresti od 26.6.1998 do 12.11.1998 (4. točka 358. člena ZPP). Sicer
je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v preostalem nespremenjenem
delu, sodbo potrdilo (353. člen ZPP).