Appeal dismissed; unemployment benefit recipient cannot claim return of funds under unjust enrichment.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pritrditi je treba stališču sodišča prve stopnje, da pravna podlaga

za izplačilo štipendije ni odpadla in še vedno obstaja. Res je bil v

odločbi z dne 14.10.1998 naveden namen dodelitve štipendije in res je

tudi, da se ta ni uresničil. Ne glede na to (tudi če bi se torej

odločbo presojalo na pogodbeni podlagi) pa tožeča stranka kot

močnejša pogodbena stranka ne bi mogla zahtevati od tožene stranke

več, kot ima pravico na podlagi specialne določbe 54. člena Zakona o

zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 3. odst. 318.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavrnilo tožbeni zahtevek na

plačilo 147.743,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.9.2004

in povračilo pravdnih stroškov.

Proti sodbi se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka

in zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožeča stranka, ki

predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo

spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Ponavlja, da svoj tožbeni

zahtevek opira na pravila, ki določajo obveznost vrnitve v primeru

neupravičene pridobitve. Za tovrstne zahtevke je značilno, da nimajo

podlage v pogodbenem ali odškodninskem pravu, zato je stališče

sodišča prve stopnje o tem, da bi pravila vračanja v primeru

neupravičene pridobitve prišla v poštev le, če bi bil med pravdnima

strankama predhodno sklenjen sporazum, zmotno. Iz odločbe, s katero

je bila štipendija dodeljena, izhaja, da je bila dana s točno

določenim namenom, to je za dokončanje šolanja. Tako stališče je

zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. II Ips 367/2003. Čeprav

je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek v tej zadevi gradila na

podlagi sklenjene poravnave, iz citirane odločbe izhaja, da ima

vrnitveni zahtevek pravno podlago v določilu 4. odst. 210. člena

Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Drugačna pravna razlaga, po

kateri bi bili dolžni štipendijo vrniti le tisti, ki so sklenili

izvensodno poravnavo, bi pomenila neenako obravnavo s štipendisti, ki

izvensodne poravnave niso sklenili. Ob pravilni uporabi materialnega

prava bi moralo sodišče prve stopnje zaradi pasivnosti tožene stranke

izdati zamudno sodbo, s katero bi ugodilo tožbenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Če tožena stranka v zakonsko določenem roku ne odgovori na tožbo,

izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna

sodba), če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa 1. odst. 318. člena

ZPP, med drugim, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka 1.

odst. 318. člena ZPP), izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. V

nasprotnem primeru izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek

zavrne (3. odst. 318. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje, ki ga je navedla tožeča

stranka, preizkusilo s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile

priti v poštev, nato pa materialnopravno pravilno zaključilo, da je

tožbeni zahtevek neutemeljen. Tožeča stranka zahteve po vračilu

štipendije ne utemeljuje več s 35. členom Pravilnika o štipendiranju

(Ur. l. RS, št. 29/93 s kasnejšimi spremembami), saj je bila določba

razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-10/99 z

obrazložitvijo, da nima vsebinske podlage v zakonu. Prav tako

zahtevka ne opira na pravni posel, vztraja pa, da utemeljenost

tožbenega zahtevka, ob pravilni uporabi materialnega prava, izhaja iz

določila 4. odst. 210. člena ZOR, z utemeljitvijo, da je bila

štipendija dodeljena za točno določen namen (dokončanje šolanja), ki

je odpadel.

Pritrditi je treba stališču sodišča prve stopnje, da pravna podlaga

za izplačilo štipendije ni odpadla in še vedno obstaja. Res je bil v

odločbi z dne 14.10.1998 naveden namen dodelitve štipendije in res je

tudi, da se ta ni uresničil. Ne glede na to (tudi če bi se torej

odločbo presojalo na pogodbeni podlagi) pa tožeča stranka kot

močnejša pogodbena stranka ne bi mogla zahtevati od tožene stranke

več, kot ima pravico na podlagi specialne določbe 54. člena Zakona o

zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št.

5/91 s kasnejšimi spremembami, ZZZPB). Iz 1. odst. citirane določbe

izhaja, da ima tožeča stranka pravico zahtevati vrnitev sredstev,

izplačanih iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, in

sredstev, namenjenih za ukrepe aktivne politike zaposlovanja, če so

bila ta nenamensko uporabljena. Ker štipendiranja po nobeni določbi

ZZZPB ni mogoče šteti med sredstva, namenjena za ukrepe aktivne

politike zaposlovanja (tako tudi Ustavno sodišče v odločbi št.

U-I-10/99), bi vrnitev štipendije v obravnavanem primeru nasprotovala

kogentnemu predpisu iz 1. odst. 54. člena ZZZPB.

Pritožbeno sodišče lahko le ponovi, kar je pravilno ugotovilo že

sodišče prve stopnje, da je bilo dejansko stanje v zadevi II Ips

367/2003 drugačno od dejanskega stanja v konkretnem primeru, saj je

tožeča stranka obstoj obveznosti tožene stranke v zadevi opr. št. III

Ips 367/2003 utemeljevala s sklenitvijo izvensodne poravnave, ki je

dvostranski pravni posel. Ne drži torej, da je sodišče prve stopnje v

obravnavani zadevi odstopilo od ustaljene sodne prakse.

Ker niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sodbo

sodišča prve stopnje, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče

paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).