Appeal dismissed; claimant failed to prove payment delay agreement in construction subcontract dispute.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo pravilo o trditvenem in

dokaznem bremenu, saj mora odlog plačila dokazovati stranka, ki odlog

zatrjuje.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji

terjatev tožeče stranke nasproti toženi stranki v višini 552.755,00

SIT z obrestmi (2. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji

terjatev tožene stranke nasproti tožeči stranki v višini 82.586,00

SIT (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna

plačati tožeči stranki 552.755,00 SIT z obrestmi (4. točka izreka),

izvršilne stroške v znesku 45.050,00 SIT z obrestmi ter nadaljnje

pravdne stroške v znesku 109.600,00 SIT z obrestmi (5. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, zaradi

zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega

prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo ugodi, izpodbijano

sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določilu 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v

nadaljevanju ZPP) sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in

predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni

mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo

oziroma do konca obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka

286. člena ZPP.

Trditve pritožnika:

- da pogodba med pravdnima strankama ni bila samostojna pogodba, niti

ni bila pogodba v korist tretjega;

- da gre za podizvajalsko pogodbo, ki je sicer v določenem delu

samostojna pogodba, ki pa je vendarle odvisna od gradbene pogodbe, ki

jo je tožena stranka sklenila z investitorjem;

- da je bil pogodbeni predmet izvedba kanalizacijskega priključna na

gradbenem objektu, kar je glede na vrednost celotne gradbene pogodbe

le neznaten del (manj kot 1 %);

- da delo podizvajalca - tožeče stranke ni bila neka samostojna

storitev, pač pa storitev neposredno povezana in soodvisna z dinamiko

drugih storitev na objektu;

- da tudi nadzor nad delom tožeče stranke ni opravljala le tožena

stranka, pač pa tudi investitor in nadzorni organ gradnje;

- da je bila morebitne pripombe ali napotke imenovanih organov tožeča

stranka dolžna upoštevati, čeprav to niso bili njeni pogodbeni

partnerji,

so neupoštevne pritožbene novote, saj jih tožena stranka tekom

postopka na prvi stopnji ni podala, v pritožbi pa ni niti zatrjevala,

da tega ni mogla storiti brez svoje krivde do prvega naroka za glavno

obravnavo oziroma do konca glavne obravnave v skladu z 2. odstavkom

286. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tekom postopka

trdila le, da se je s tožečo stranko dogovorila, da je dolžna

poravnati vtoževane račune šele, ko bo dobila plačilo od investitorja

stanovanjskega objekta na K., to je podjetja P. d.o.o. iz Ljubljane,

za katerega je tožeča stranka vozila pesek. Trdila je, da je zato,

ker investitor (do danes) ni poravnal vtoževanih obveznosti toženi

stranki, neutemeljena tudi terjatev za zakonite zamudne obresti od

vtoževanega zneska. Trdila torej je, kot to pravilno ugotavlja

prvostopno sodišče, da vtoževana terjatev še ni zapadla. Prvostopno

sodišče je zaslišalo tožečo stranko in zakonito zastopnico tožene

stranke ter na podlagi njunih izpovedb ocenilo, da dogovor o odlogu

plačila med pravdnima strankama ni bil sklenjen, ker ni bilo doseženo

soglasje volj. S takšno oceno prvostopnega sodišča se pritožbeno

sodišče v celoti strinja, saj je tožeča stranka izpovedala, da ni

pristala na predlog tožene stranke za odlog plačila. Zakonita

zastopnica tožene stranke pa v svoji izpovedbi zatrjevanega dogovora

ni potrdila. Izpovedala namreč je, da je skoraj z vsemi dobavitelji

sklenila pisne dogovore o odlogu plačila, s tožečo stranko pa

takšnega dogovora ni podpisala. Le mislila je, da sta se ustno

dogovorili za odlog plačila.

Prvostopno sodišče je pravilno uporabilo pravilo o trditvenem in

dokaznem bremenu, saj mora odlog plačila dokazovati stranka, ki odlog

zatrjuje. Trditve pritožnika, da je pri takšnih pogodbah

(podizvajalskih v gradbeništvu) značilno, da so tudi plačilni pogoji

odvisni od gradbene pogodbe, kar je pravilo ne pa izjema in da je

bilo zaradi tega dokazno breme o neodvisnih plačilnih pogojih (glede

na gradbeno pogodbo) na strani tožeče stranke, pa so glede na to, da

se navezujejo na dejstva, ki so v pritožbi prvič zatrjevana,

neupoštevne.

Prvostopno sodišče je ob povedanem pravilno materialno pravno

zaključilo, ko je ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene

stranke v višini 552.755,00 SIT z obrestmi od posameznih zneskov in

dnevov zapadlosti dalje do plačila.

Prvostopno sodišče je tudi pravilno zaključilo, da ne obstoji v pobot

uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini

82.586,00 SIT. Z oceno prvostopnega sodišča, da tožena stranka s

ponujenimi dokazi ni uspela dokazati, da je račun št. 56/2000 v

znesku 82.486,00 SIT plačala dvakrat, se pritožbeno sodišče v celoti

strinja in se pridružuju razlogom, ki jih je podalo prvostopno

sodišče.

Odločitev prvostopnega sodišča, da je tožena stranka dolžna plačati

tožeči stranki 552.755,00 SIT z obrestmi ter stroške izvršilnega in

pravdnega postopka je torej pravilna.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na

ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter

ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno

sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena

ZPP).Pritožbeno sodišče

je ob povedanem pritožbo zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo

(353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1.

odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.