Appeal partially allowed; unilaterally issued document retains evidentiary value if supported by opposing party's conduct.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki

izreka delno spremeni, tako, da je tožena stranka dolžna plačati

tožeči stranki tudi znesek 87.367,60 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 17.4.2001 dalje do plačila; v preostalem delu pa se

pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem

izpodbijanem delu potrdi.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške odgovora na

pritožbo v znesku 67.340,00 SIT v 15 dneh.

[JEDRO]

Samo zato, ker je listina, ki jo sodnica uporabi v dokaznem postopku,

enostranska listina (listina izdana s strani ene stranke), ni brez

vsake dokazne vrednosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu

zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo znesek 341.024,82 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.4.2001 dalje do plačila in

zakonske zamudne obresti od že plačanega zneska 882.316,43 SIT od

17.4.2001 do 6.7.2001 (1. točka izreka). V presežku pa je tožbeni

zahtevek zavrnilo (2. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da

mora plačati toženi stranki 27.534,00 SIT pravdnih stroškov (3. točka

izreka).

Tožena stranka pritožbe zoper obsodilni del sodbe ni vložila. Tožeča

stranka pa se je pritožila. V pritožbi ni navedla zoper kateri del

sodbe se pritožuje, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 1.

odstavka 350. člena ZPP ugotavlja, da tožeča stranka sodbo izpodbija

v delu, s katerim v pravdi ni uspela, torej v 2. in 3. točki izreka.

Pritožnica navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338.

člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo

spremeni, tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa,

da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem trdi, da

tožničina pritožba ni utemeljena.

Pritožba je deloma utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da se ne strinja s stališčem

sodišča prve stopnje, ki je kupnino za poslovni prostor, od katere je

izračunalo 5 % pogodbeno kazen, ugotovilo tako, da je ceno znižalo za

vrednost zemljišča, za vrednost komunalne opremljenosti in zunanje

ureditve ter trdi, da je listina z dne 10.3.1999 (priloga B7), ki jo

je uporabilo kot podlago za ugotavljanje vrednosti zemljišča,

komunalne opremljenosti in zunanje ureditve, toženkina enostranska

listina in da cena ne more biti prepuščena eni stranki. Te pritožbene

trditve so neutemeljene, saj samo zato, ker je določena listina, ki

jo sodišče uporabi v dokaznem postopku, enostranska listina (listina

izdana s strani le ene stranke), ni brez vsake dokazne vrednosti.

Kakšno dokazno vrednost ima takšna listina v določenem sporu, je

odvisno od trditev nasprotne stranke. Tožeča stranka pa v pravdi ni

navedla ničesar konkretnega v zvezi s prej navedeno listino, ki jo je

tožena stranka v pravdi ponudila kot dokaz, kako je bila pogodbena

cena strukturirana oziroma kolikšen del je v pogodbeni ceni

predstavljala vrednost zemljišča, komunalne opremljenosti in zunanje

ureditve. Sodišče prve stopnje se je zato povsem utemeljeno oprlo na

prej navedeno listino. Zmotno pa je stališče tožeče stranke, da je s

tem bila določitev cene prepuščena eni stranki. Z listino z dne

10.3.1999 je tožena stranka namreč le dokazovala strukturo pogodbeno

dogovorjene cene.

Zmotno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da se iz listine z dne

10.3.1999 ne da izračunati, koliko znašajo stroški zemljišča,

komunalne opremljenosti in zunanje ureditve. Sodišče druge stopnje

ugotavlja, da so v listinah navedene posamezne postavke na enoto, to

je na m2, zato je sodišče prve stopnje imelo podlago, da je

izračunavalo vrednost kupnine brez gornjih postavk. Sodišče prve

stopnje je tako tudi izračunalo ceno za poslovni prostor, od katere

je izračunalo 5 % pogodbeno kazen, saj je v pravdi ugotovilo, da

pride v poštev najvišja dogovorjena pogodbena kazen. Tožeča stranka v

pritožbi polemizira z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ko je v

izpodbijani sodbi sicer povsem po nepotrebnem ugotavljalo tudi,

koliko je znašala celotna pogodbena kazen (brez odbitkov) kar pa za

odločitev v tem primeru ni bilo pomembno (pomembno bi bilo to, če bi

se pogodbena kazen računala od kupnine od katere se ne bi odšteli

stroški zemljišča zunanje ureditve in komunalne opremljenosti). Tako

pa je glede na to, da je pravilno ugotovilo, da je določilo 14. člena

kupoprodajne pogodbe (priloga A 2) jasno in ga je zato tudi

utemeljeno uporabilo tako, kot je zapisano, pogodbeno kazen pravilno

kar se tiče kupnine od poslovnega prostora, izračunalo tako, da je

znesek kupnine ugotovilo potem ko je odštelo stroške zemljišča,

komunalne opremljenosti in zunanje ureditve. Neutemeljena je zato

tudi pritožbena trditev, da tožena stranka ni dokazala vrednosti

zemljišča, komunalne opremljenosti in zunanje ureditve in da te

postavke v pogodbi niso navedene, saj se je, kot je bilo že povedano,

sodišče prve stopnje glede tega utemeljeno oprlo na listino, ki jo je

predložila tožena stranka, saj tožeča stranka glede te listine na

prvi stopnji ni imela nobenih konkretnih pripomb in ugovorov. Zaradi

tega ker struktura cene v pogodbi ni navedena, pa še ni onemogočeno

dokazovanje teh stroškov na drug način in tožena stranka je to v tem

postopku tudi storila.

Pritožbena trditev, da je listina z dne 10.3.1999 neverodostojna,

zato ker nima podpisa je pritožbena novota. V pravdi tožeča stranka

tega ni trdila. Sama po sebi pa listina, ki sicer nima podpisa,

vsebuje pa žig tožene stranke, ne more biti neverodostojna. Tudi

pritožbena navedba o tem, da je prej navedena listina ponarejena, so

pritožbena novota. V pritožbi pa na novo zatrjevanih dejstev pa ni

mogoče upoštevati, saj tožeča stranka niti ne zatrjuje, niti ni

izkazala okoliščin, da tega brez svoje krivde ni mogla navajati prej

(1. odstavek 337. člena ZPP). Če pa se bo eventuelno naknadno v

kakšnem postopku izkazalo, da gre za ponarejeno listino, pa bi to

eventualno lahko bil razlog za predlog za obnovo postopka (6. točka

354. člena ZPP). Tako se pokaže, da so pritožbene trditve, kar se

tiče pogodbene kazni, ki se nanašajo na kupnino od poslovnega

prostora, neutemeljene.

Pač pa je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljen pritožbeni očitek,

da sodišče prve stopnje pri tem, ko je določalo pogodbeno kazen, ni

upoštevalo, da je bil predmet kupoprodajne pogodbe tudi parkirano

mesto, za katerega pa je kupnina po pogodbi znašala 1.747.352,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je pogodbeno kazen odmerilo le od kupnine za

poslovni prostor in ne tudi od kupnine za parkirno mesto, čeprav je

bil nakup parkirnega mesta tudi predmet pogodbe. Ker pa cena v

pogodbi za parkirno mesto ni bila dogovorjena na kvadratni meter

parkirne površine, kot je bila to pri poslovnem prostoru, pa pri

odmeri pogodbene kazni ni mogoče upoštevati znižanja cene, ki je

predvideno v 14. členu pogodbe, zato bi sodišče prve stopnje ob

pravilni uporabi pogodbenih določil moralo tožeči stranki priznati še

5 % pogodbeno kazen od kupnine za eno parkirno mesto, to je 5 % od

zneska 1.747.352,00 SIT, kar pa predstavlja znesek 87.367,60 SIT.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožeče stranke v tem delu

ugodilo in je zato na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo sodišča

prve stopnje deloma spremenilo, tako da je toženi stranki naložilo,

da mora plačati tožeči stranki poleg že prisojenega zneska še prej

navedeni znesek. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in sodbo v

preostalem, izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP), saj delna

sprememba sodbe ni vplivala na stroškovno odločitev sodišča prve

stopnje. Razlogi za delno zavrnitev sodbe glede glavničnega dela pa

so navedeni že zgoraj.

O pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje odločilo na podlagi

3. odstavka 154. člena ZPP, saj je tožeča stranka s pritožbo uspela

le s sorazmerno majhnim delom pritožbe, zato je odločilo, da je

dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške in povrniti toženi

stranki stroške odgovora na pritožbo. Stroške odgovora na pritožbo je

sodišče druge stopnje odmerilo po stroškovniku tožeče stranke in

sicer od vrednosti zahtevka, ki je bil predmet pritožbe. Stroški

odgovora na pritožbo predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na

pritožbo v višini 375 točk, 20 točk za končno poročilo stranki in 20

% DDV ter sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 800 točk.

Stroški odgovora na pritožbo so odmerjeni v skladu z veljavno

Odvetniško in Taksno tarifo in znašajo skupaj 67.340,00 SIT.