Appeal dismissed; plaintiff failed to prove co-ownership share and clearly rebutted defendant's objections to invoices.

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani zavrnilni del

sodbe sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka mora toženi stranki plačati 57.100,00 SIT

za stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni, za primer

zamude tega roka pa še zakonske zamudne obresti od

57.100,00 SIT.

[JEDRO]

S tem v zvezi je po prepričanju pritožbenega sodišča zmotno stališče

tožeče stranke, da tožena stranka ni oporekala trditvam tožeče

stranke o solastniškem deležu na objektu T. Tako je tožena stranka

navajala, da računi niso "opravičeni" (prim. ugovor, l.št. 7), da ni

dokazano, da bi tožena stranka morala poravnati zaračunane zneske

(prim. pripravljano vlogo tožene stranke z dne 4.3.2003, l. št. 36),

da so računi nerazumljivi (prim. pripravljalno vlogo tožene stranke z

dne 4.3.2003, l. št. 36) in da trditve niso podprte z dokazi. V teh

trditvah je po prepričanju pritožbenega sodišča vsebovan ugovor

izračunu obveznosti, ki jih zaračunava tožeča stranka. S tem pa je

tožena stranka oporekala tudi izhodišču za izračun obveznosti, ki je

(med drugim) v opredelitvi solastniškega deleža tožene stranke na

objektu v T.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe razveljavilo sklep

o izvršbi v 1. in 3. točki izreka ter zavrnilo tožbeni zahtevek v

delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala plačilo 468.368,51 SIT

s pp.

Proti temu delu sodbe sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo

tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge.

Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in

zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču

predlaga, naj pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča

prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Res dopis tožene stranke tožeči stranki z dne 17.10.2000 (v prilogi

B2) posredno govori v prid stališču, da je bila tožeča stranka v

pogodbenem razmerju s toženo stranko in sicer tožeča stranka v vlogi

upravnika za objekt na T. Toda, ta listina ne nasprotuje ugotovitvi

sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala obsega

solastninskega deleža tožene stranke v tem objektu. Izrecno

uveljavljana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339.

člena ZPP tako ni podana.

S tem v zvezi je po prepričanju pritožbenega sodišča zmotno stališče

tožeče stranke, da tožena stranka ni oporekala trditvam tožeče

stranke o solastniškem deležu na objektu T. Tako je tožena stranka

navajala, da računi niso "opravičeni" (prim. ugovor, l.št. 7), da ni

dokazano, da bi tožena stranka morala poravnati zaračunane zneske

(prim. pripravljano vlogo tožene stranke z dne 4.3.2003, l. št. 36),

da so računi nerazumljivi (prim. pripravljalno vlogo tožene stranke z

dne 4.3.2003, l. št. 36) in da trditve niso podprte z dokazi. V teh

trditvah je po prepričanju pritožbenega sodišča vsebovan ugovor

izračunu obveznosti, ki jih zaračunava tožeča stranka. S tem pa je

tožena stranka oporekala tudi izhodišču za izračun obveznosti, ki je

(med drugim) v opredelitvi solastniškega deleža tožene stranke na

objektu v T.

Upoštevaje dopis tožene stranke z dne 29.9.2000 (v prilogi B7) se

zdi, da vsaj v načelu tožena stranka priznava obstoj solastniškega

deleža na objektih K. in S. Vendar pa ne drži, da bi ne bili sporni

solasniški deleži v omejenih objektih, ki so izhodišče za izračun

obveznosti. Tožeča stranka prezre, da je tožena stranka z omenjenim

dopisom ugovarjala višini zaračunanih stroškov v omenjenih objektih.

Tožena stranka torej izračuna tožeče stranke s tem dopisom ni

potrdila. Ob zgoraj povzetih ugovornih trditvah tožene stranke se

tako izkaže, da je tožena stranka v obravnavanem gospodarskem sporu

ugovarjala izhodiščem za izračun njene obveznosti. Zato se je sodišče

prve stopnje pravilno ukvarjalo z vprašanjem izračuna. In ker je

pravilno ugotovilo, da obsega solastniškega deleža tožeča stranka ni

dokazala, je tudi pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek za

plačilo stroškov v teh objektih zavrnilo.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožena stranka računom oporekala

ravno zaradi tega, ker zanjo niso bili niti razumljivi, niti logični.

To pomeni, da bi tožeča stranka v tem postopku morala dovolj jasno in

prepričljivo pojasniti način izračuna ter ga skladno 219. členu ZPP

tudi dokazati. Ni odveč pripomniti, da je tožeča stranka na računu s

številko 43817-1827772 (v prilogi A28) za številne postavke in

različne objekte zaračunala toženi stranki 58.735,45 SIT, v tem

gospodarskem sporu pa na podlagi tega računa vtožuje le 14.824,61

SIT, pri čemer ne pojasni, iz katerega naslova izhaja vtoževani

znesek.

Tožeča stranka se posebej pritožuje tudi zoper stroškovni del

izpodbijane sodbe. Res je tožeča stranka deloma uspela v obravnavanem

gospodrskem sporu. Vendar pa je uspela s sorazmerno majhnim delom, to

je, kot tudi sama zatrjuje, s 6,6 %. Ob takšnem izhodišču je treba po

prepričanju pritožbenega sodišča o stroških odločiti po 3. odstavku

154. člena ZPP (in ne po 2. odstavku 154. člena ZPP). Tako se izkaže,

da sodišče prve stopnje s tem, ko je toženi stranki priznalo le 93,4

% odmerjenih stroškov, materialnega prava (154. člen ZPP) ni

uporabilo v škodo tožeče stranke.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker niso

podani niti tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka

sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temeji na 1. odstavku 154.

člena in 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka je v pritožbenem

postopku propadla, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Mora pa

povrniti stroške odgovora na pritožbo tožene stranke. Te stroške je

pritožbeno sodišče odmerilo na 57.100,00 SIT (375 odvetniških točk x

110,00 SIT = 41.250,00 SIT x 1.20 = 49.500 SIT + 7.600,00 SIT za

sodno takso). Ker je tožena stranka zahtevala tudi zakonske zamudne

obresti je pritožbeno sodišče odločilo tudi o teh, kot je razvidno iz

3. točke izreka te sodbe.