Appeal dismissed; employer not liable for work injury due to lack of negligence and objective liability not applicable.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

Tožeča stranka mora sama nositi svoje pritožbene stroške in toženi

stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 131.466,00

SIT, v 15. dneh.

[JEDRO]

... Zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju ima zavarovalnica

pravico do povrnitve škode, ki ji je nastala z izplačilom stroškov

zdravljenja od delodajalca le, če je delovna nesreča zavarovanca

posledica opustitve varnostnih oziroma varstvenih ukrepov, zato

objektivna odgovornost za delodajalca ne pride v poštev.

Sodišče sme upoštevati le tista dejstva in dokaze, ki so jih navajale

stranke.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka

plača znesek 4.750.720,34 SIT z zamudnimi obrestmi od različnih

delnih zneskov glavnice in od različnih datumov dalje. Tožeči stranki

je naložilo, da mora povrniti toženi stranki pravdne stroške z

zamudnimi obrestmi.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila pritožbo, v kateri navaja,

da uveljavlja pritožbena razloga iz 2. in 3. točke I. odstavka 338.

člena ZPP in sicer zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in

zmotne uporabe materialnih predpisov. Predlaga, da pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču

prve stopnje.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno

zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožbena razloga nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava

nista podana. Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja povrnitev škode,

ki ji je nastala z izplačilom stroškov zdravljenja in nadomestila

osebnega dohodka za zavarovanca D.K., ki je bil poškodovan kot

delavec pri toženi stranki dne 9.10.1998. Sodišče prve stopnje je

tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da delovna nesreča

delavca tožene stranke, ki je bil zavarovanec tožeče stranke, ni bila

posledica opustitve varnostnih ukrepov s strani tožene stranke.

Hkrati pa je zaključilo, da objektivna odgovornost tožene stranke za

nastalo škodo ni podana, ker konkretno delo ni bila nevarna

dejavnost, pri čemer je kot podlago za zaključek, da ni šlo za

nevarno dejavnost, vzelo zapisnik delovnega inšpektorja in zaslišanje

prič, in ugotovilo, da iz teh dokazov izhaja, da je šlo za rutinsko

delo.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke je torej odškodninski zahtevek.

Temeljni predpis, ki je v času nastanka škodnega dogodka urejal v

Republiki Sloveniji odškodninsko pravo, je bil Zakon o obligacijskih

razmerjih (ZOR). Če so določena obligacijska razmerja urejena s

posebnim zakonom, se določbe ZOR uporabljajo le glede vprašanj, ki

niso urejena v tem zakonu. Tako določbo je vseboval 23. in 24. člen

ZOR. Enako določbo pa vsebuje tudi sedaj veljavni Obligacijski zakon

(OZ) in sicer v 2. odstavku 1. člena OZ. Vprašanje povrnitve škode,

ki jo sme tožeča stranka uveljavljati od povzročiteljev škode, je

urejena v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju,

v nadaljevanju ZZVZ (Ur. l. RS, št. 9/92 - 13/2003). Ta predpis je

specialni predpis glede na določbe ZOR in OZ. Zato pridejo določbe

ZOR in OZ v poštev le, če z Zakonom o zdravstvenem varstvu in

zdravstvenem zavarovanju kaj ni urejeno. Tako je tudi izrecno

določeno v 90. členu ZZVZ. Tožeča stranka v tem primeru uveljavlja

povrnitev škode, ki je nastala kot posledica delovne nesreče in

uveljavlja povračilo škode od zavarovančevega delodajalca. ZZVZ je to

vprašanje v celoti uredil in ima glede tega posebno določbo, to je

87. člen ZZVZ, ki določa, da ima tožeča stranka pravico do povrnitve

škode le v primeru, če je poškodba zavarovanca posledica tega, ker

niso bili izvedeni ustrezni higiensko-sanitarni ukrepi, ukrepi

varstva pri delu in drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost

pri delu (1. odstavek 87. člena ZZVZ). ZZVZ torej omogoča tožeči

stranki v primeru delovne nezgode zahtevati povrnitev škode le, če je

podana krivdna odgovornost delodajalca in ne tudi v primeru, če bi

sicer po ZOR oziroma po OZ šlo za objektivno odgovornost delodajalca

za nastanek delovne nezgode. ZZVZ je torej vprašanje, kdaj

delodajalec odgovarja tožeči stranki za nastalo škodo uredil drugače

kot ZOR. Zato razpravljanje v tem primeru, ali je šlo za nevarno

dejavnost oziroma nevarno opravilo oziroma za objektivno odgovornost

tožene stranke, ne pride v poštev. Zato sodišče druge stopnje ni

presojalo, ali je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zato,

ker je bilo delo, ki ga je opravljal Kozamernik, rutinsko, ni šlo za

delo z nevarno stvarjo oziroma za nevarno dejavnost, saj to vprašanje

kot rečeno, ni odločilno za to pravdo.

Tožeča stranka kot oškodovanec mora za utemeljenost odškodninskega

zahtevka torej glede na določbo 87. člena ZZVZ dokazati škodo, škodno

ravnanje delodajalca, to je kakšne opustitve varnostnih ukrepov so

bile na strani delodajalca in da je podana vzročna zveza med

opustitvijo in nastalo škodo ter škodo, ki je tožeči stranki zaradi

tega nastala. Tožeča stranka je v tožbi in ves čas postopka na prvi

stopnji zatrjevala, da je tožena stranka kršila predpise o varstvu

pri delu, ker vodilni delavec K., ki pri delovnem opravilu delavcev

ni bil navzoč, delavcema za izvedbo dela in sicer domontažo dvižne

mize, ni dal ustreznih navodil, kako naj mizo podpreta, delavca pa

sta jo podprla le z enim podpornikom in se je zato prevrnila.

Tožena stranka pa se je branila z argumentom, da posebno navodilo

delavcema niti ni bilo potrebno, ker je šlo za rutinsko opravilo, za

katerega sta bila delavca ustrezno usposobljena, da pa jima je

vodilni delavec Kovše pred pričetkom del tudi dal ustrezna navodila.

S tem je tožena stranka trdila, da na njeni strani ni bilo nobene

opustitve varnostnih ukrepov in da je škoda posledica krivdnega

ravnanja delavcev samih.

Ko sodišče odloča o tožbenem zahtevku, je vezano na meje

postavljenega zahtevka (2. člen Zakona o pravdnem postopku, v

nadaljevanju ZPP). Vezano je na dejstva in dokaze, ki jih navedejo

stranke, torej na trditveno podlago strank (1. odstavek 7. člena

ZPP). Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje

zahtevke. Sodišče samo ne sme ugotavljati dejstev, ki jih stranke v

postopku niso zatrjevale, razen v primeru, ki je predviden v 2.

odstavku 7. člena ZPP. To pa pomeni, da sodišče ne sme upoštevati

dejstev, ki jih stranke niso zatrjevale, pa čeprav bi neko dejstvo

izhajalo iz izpovedi prič ali iz nekega drugega dokaza, če takega

dejstva stranka, v katere prid bi to dejstvo bilo, med postopkom ni

zatrjevala. V konkretnem primeru je tožeča stranka, kot že rečeno

zatrjevala, da je vzrok za nastalo delovno nesrečo njenega

zavarovanca oziroma kot opustitev varnostnih ukrepov na strani tožene

stranke bilo to, da odgovorni delavec tožene stranke Kovše delavcema

ni dal navodil, kako naj opravita demontažo mize oziroma kako naj jo

podpreta in da sta jo zato nepravilno podprla samo z enim podpornikom

namesto štirimi podporniki. Kot škodno ravnanje tožene stranke, ki je

eden od elementov odškodninske odgovornosti, je torej tožeča stranka

zatrjevala opustitev navodil za opravo dela. Tožena stranka kot že

rečeno, se je zahtevku upirala s trditvijo, da je odgovorni delavec

Kovše dal navodila delavcema, kako naj delo opravita, hkrati pa se je

zahtevku upirala s trditvijo, da sta delavca opravljala delo, za

katero posebna navodila niso niti bila potrebna.

Sodišče prve stopnje je torej pri odločanju o tožbenem zahtevku bilo

vezano na trditveno podlago pravdnih strank in je bilo dolžno

presojati le to, ali je odgovorna oseba tožene stranke dala delavcema

navodilo za opravo dela. Glede na to, da se je tožena stranka v

skladu z 212. členom ZPP upirala tožbenemu zahtevku tudi s trditvijo,

da navodila glede na naravo delovnega opravila niti niso bila

potrebna, pa je bilo dolžno presojati tudi to, ali so bila navodila

za sporno delo sploh potrebna. V izpodbijani sodbi je sodišče prve

stopnje na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je odgovorni

delavec Kovše delavcema dal ustrezna navodila, da morata mizo

podpreti s štirimi podporniki. Sodišče prve stopnje pa je sledilo

tudi izpovedi v postopku zaslišanega delovnega inšpektorja Lombarja,

da za delo, ki sta ga kritičnega dne opravljala delavca tožene

stranke niti ni bilo potrebno dati posebnega navodila za opravo dela,

ker gre za rutinsko delo. Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da

vzrok za poškodbo delavca tožene stranke oziroma zavarovanca tožeče

stranke, ni bil v opustitvi ustreznih navodil oziroma v opustitvi

varnostnih ukrepov s strani tožene stranke.

Tožeča stranka s pritožbo niti ne izpodbija dokazne ocene sodišča

prve stopnje (sodišče druge stopnje se z zgornjo dokazno oceno

sodišča prve stopnje strinja) in ne trdi več, da je vzrok za delovno

nesrečo zavarovanca Kozamernika bil v tem, da odgovorni delavec

tožene stranke ni dal ustreznih navodil za opravo dela, pač pa trdi,

da je odgovornost tožene stranke podana zato, ker je odgovorni

delavec K. videl, da sta delavca mizo podprla le na enem koncu in je

zavestno dopustil, da sta delavca mizo podprla le z enim podpornikom,

kar je bilo v nasprotju z njegovimi navodili in da je zato tožena

stranka kršila 44. člen Zakona o varstvu pri delu. V zvezi s temi

trditvami pa tožeča stranka v nadaljevanju navaja, kako bi bilo treba

oceniti izvedene dokaze. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča

stranka s temi pritožbenimi trditvami navaja nova dejstva, s katerimi

poskuša utemeljiti škodno ravnanje tožene stranke drugače, kot ga je

utemeljevala v prvostopnem postopku. Tega pa v pritožbenem postopku

tožeča stranka ne more storiti, če ne navede okoliščin, da tega ni

mogla brez svoje krivde storiti v prvostopnem postopku (1. odstavek

337. člena ZPP). Tožeča stranka se v pritožbenem postopku sklicuje na

dejstvo, ki naj bi izhajalo iz v postopku zaslišanih prič in smiselno

zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje moralo sodbo utemeljiti na

dejstvih, ki naj bi izhajale iz izpovedi prič. Kot je že bilo

povedano, sme sodišče pri sojenju upoštevati le dejstva, ki jih

zatrjujejo stranke in ne na dejstvih, ki morebiti izhajajo iz

izvedenih dokazov. Tožeča stranka je imela v postopku pred sodiščem

prve stopnje možnost, potem ko je slišala, kaj so izpovedale v

postopku zaslišane osebe, da bi spremenila trditveno podlago tožbe in

bi navedla nova dejstva glede utemeljenosti zahtevka oz. škodnega

ravnanja tožene stranke. V primeru, če stranka izve za določena

odločilna dejstva šele iz zaslišanja prič, ne bi smelo biti ovire, da

bi taka dejstva navedla tudi po opravljenem prvem naroku (2. odstavek

286. člena ZPP). Tožeča stranka je v tem postopku po naroku

(19.3.2003), na katerem so bile zaslišane priče, še vložila

pripravljalno vlogo dne 28.3.2003, vendar v njej ni navedla nobenih

takih dejstev glede opustitve varnostnih in varstvenih ukrepov na

strani tožene stranke, kot jih navaja sedaj v pritožbi, čeprav je

bila seznanjena z izpovedmi v postopku zaslišanih prič. Dejstva, ki

jih tožeča stranka navaja v pritožbi, bi zato lahko navedla že v

prvostopnem postopku, zato niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 337.

člena ZPP. Zato so vse navedbe, kako bi sodišče moralo oceniti

izpovedbo posameznih prič glede teh okoliščin, neupoštevne.

Sodišče prve stopnje tako ni imelo trditvene podlage za presojanje,

ali je odgovornost tožene stranke podana zato, ker naj bi bil

odgovorni delavec Kovše videl, da sta delavca delo nepravilno

opravljala, pa je to kljub temu dopustil, saj tožeča stranka v

prvostopnem postopku škodnega ravnanja tožene stranke ni utemeljevala

na tej dejanski podlagi (1. odstavek 7. člena ZPP in 212. člen ZPP).

V tem kontekstu je treba tudi razumeti zapis v izpodbijani sodbi, v

katerem sodišče sicer govori, kdaj bi bilo mogoče govoriti o

odškodninski odgovornosti tožene stranke, kot hipotetično

razmišljanje sodišča za primer, če bi tožeča stranka seveda ustvarila

trditveno podlago za takšno razpravljanje. Na podlagi trditev, ki sta

jih pravdni stranki dali v postopku na prvi stopnji pa je sodišče

prve stopnje dejansko stanje ugotovilo v zadostnem obsegu in pravilno

in na podlagi tega pravilno zaključilo, da ni podana odškodninska

odgovornost tožene stranke za nastalo škodo tožeči stranki. Iz teh

razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in

sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nositi svoje

pritožbene stroške in toženi stranki povrniti stroške odgovora na

pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154.

člena ZPP). Stroški odgovora na pritožbo predstavljajo nagrado za

sestavo odgovora na pritožbo, nagrada za končno poročilo stranki in 2

% materialne stroške, 20 % DDV in sodno takso za odgovor na pritožbo.

Stroški tožene stranke so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško in

taksno tarifo.