Appeal court vacates first instance judgment for failure to prove oral employment contract between parties.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

v 1. točki izreka tako, da se sodba sodišča prve stopnje v

odločitvi o glavni stvari glasi:

"Sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani,

opr. št. II Ig 66/94 z dne 11.1.1994 se razveljavi in se zavrne

tožbeni zahtevek na plačilo 267.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 18.10.1993 dalje."

II. Tožeča stranka mora toženi stranki plačati 260.200,00

SIT za stroške postopka v roku 15 dni, po preteku tega roka pa za

primer zamude še zakonske zamudne obresti od 260.200,00 SIT.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Dosedanji dokazni postopek pokazal, da sta bili v zvezi s spornimi

deli v neposrednem kontaktu (le) priči B.V. in P.A.

V nadaljnjem dokaznem postopku je sodišče prve stopje, kot sledi iz

izpodbijane sodbe, ugotovilo, da zaslišana priča B.V. ni nastopal kot

zastopnik tožeče stranke. Sklepanje sodišča prve stopnje, češ da je

bila med pravdnima strankama sklenjena zatrjevana ustna pogodba o

delu, je zato materialnopravno zmotno.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep

o izvršbi v 1. in 3. točki izreka.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena

stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe

materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo

spremeni.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču

predlaga, naj pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Na strani tožeče stranke je dokazno breme o obstoju zatrjevane ustne

pogodbe o delu (7. in 212. člen ZPP), na podlagi katere naj bi tožeča

stranka imela vtoževano terjatev do tožene stranke za opravljeno delo

(148. člen ZOR).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ni razvidno, da bi

zatrjevano ustno pogodbo tožeča stranka sama sklenila s toženo

stranko. Tega tožeča stranka izrecno tudi ni zatrjevala. Pač pa je

dosedanji dokazni postopek pokazal, da sta bili v zvezi s spornimi

deli v neposrednem kontaktu (le) priči B.V. in P.A. (prim. sodbo

sodišča prve stopnje z dne 23.10.2001 z opr. št. III Pg 104/2000, l.

št. 52 in sklep pritožbenega sodišča z dne 6.3.2003, opr. št. I Cpg

283/2002, l. št. 72). Zato je pritožbeno sodišče v pravkar citiranem

sklepu z dne 6.3.2003 sodišču prve stopnje naložilo, naj ugotovi, v

kakšni vlogi je nastopal B.V., ko se je za dela dogovarjal s toženo

stranko preko njenega tedanjega direktorja P.A.

V nadaljnjem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje, kot sledi iz

izpodbijane sodbe, ugotovilo, da zaslišana priča B.V. ni nastopal kot

zastopnik tožeče stranke. Sklepanje sodišča prve stopnje, češ da je

bila med pravdnima strankama sklenjena zatrjevana ustna pogodba o

delu, je zato materialnopravno zmotno. Izjavo volje, na podlagi

katere lahko pride do sklenitve pogodbe, namreč lahko poda stranka

osebno (prim. 26. in 28. člen ZOR), ali pa se pogodba sklene po

zastopniku (84. in naslednji členi ZOR). Sklepanje sodišča o obstoju

pogodbe med pravdnima strankama tako nima osnove v ugotovljenih

dejstvih (prim. zgoraj). Trditve tožeče stranke iz odgovora na

pritožbo, češ da je bila priča B.V. v obravnavanem primeru zastopnik

tožeče stranke, pa so v nasprotju z izpovedbo te priče, kakor tudi v

nasprotju z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje, po kateri

B.V. ni nastopal v vlogi zastopnika tožeče stranke. Zgolj opravljeno

plačilo avansa tožeči stranki ob povedanem ne more zadostovati za

sklenitev pogodbe med pravdnima srankama (prim. 26. člen ZOR).

Plačilo avansa je namreč dejanje dolžnika iz izpolitvene faze

obravnavanega pogodbenega razmerja, izpolnitev pa se lahko veljavno

(to je pravno učinkovito) opravi tudi tretjemu (1. odst. 305. člena

ZOR). Pritožbeno sodišče dodaja dvoje. Prvič, na drugačno presojo ne

more vplivati zanikanje priče B.V., da bi sam sklenil sporno ustno

pogodbo. Vprašanje, ali je bila priča B.V. sam pogodbena stranka,

namreč ni predmet tega gospodarskega spora. In drugič, tožeča stranka

ni ponudila nobene trditvene podlage, ki bi govorila v prid presoji,

da je tožeča stranka podala izjavo volje za sklenitev zatrjevane

pogodbe (1. odst. 28. člena ZOR) po priči B.V. zato, ker bi mu

odredila, da jo kot sel prenese toženi stranki.

Podan je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, na

katerega pritožnik upravičeno opozarja. Pritožbeno sodišče je zato na

podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo in

odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe.

Odločitev o stroških postopka temelji na 1. odst. 154. člena in 2.

odst. 165. člena ZPP. Tožeča stranka je v pravdi propadla. Zato mora

toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, sama pa nosi svoje

stroške postopka. Pravdne stroške tožene stranke je pritožbeno

sodišče odmerilo na 260.200,00 SIT (1400 odvetniških točk x 110,00

SIT = 154.000,00 x 1,20 - DDV = 184.800,00 SIT + 75.400,00 SIT za

plačane sodne takse). Pri odmeri je pritožbeno sodišče upoštevalo

veljavno Odvetniško tarifo v času oprave storitve in vrednost

Odvetniške točke v času odmere (2. odst. 14. člena v zvezi s 3. odst.

17. člena Odvetniške tarife). Ker je tožena stranka zahtevala tudi

povrnitev zakonskih zamudnih obresti od prisojenih pravdnih stroškov,

je pritožbeno sodišče odločilo tudi o teh, kot je razvidno iz izreka

sodbe. Zamuda s plačilom naloženih stroškov nastopi po izteku

paricijskega roka (arg. 3. odst. 313. člena ZPP). Zato zakonske

zamudne obresti začnejo teči šele v primeru zamude tega roka.