Appeal dismissed; tenant failed to specifically object to calculation items in breach of contract claim.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Tožena stranka ni konkretno oporekala posameznim postavkam iz

izračuna obveznosti po razdrti pogodbi. Izračun je v osnovi izhajal

iz seštevka neplačanih obrokov, ki so se z dnem razdrtja pogodbe na

podlagi pogodbene določbe šteli za zapadle, in bil zmanjšan za

vrednost vrnjenih predmetov leasinga.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da mora

plačati tožeči stranki znesek 7,799.240,00 SIT z zamudnimi obrestmi

od 5.6.1999 dalje do plačila in ji povrniti 503.976,40 SIT pravdnih

stroškov z zamudnimi obrestmi.

Proti tej sodbi je toženec vložil pritožbo, v kateri je navedel, da

dolg in izračuni niso pravilni, za kar ima dokazno gradivo. Hkrati je

navajal, da je bil zaradi zdravstvenih težav nesposoben priti na

glavno obravnavo.

Sodišče prve stopnje je toženčevo trditev v pritožbi, da zaradi

zdravstvenih težav ni mogel priti na glavno obravnavo, obravnavalo

kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje in je ta predlog s sklepom z

dne 11.9.2003 zavrnilo.

Tožeča stranka odgovora na pritožbo (le-ta ji je bila vročena

1.9.2003) ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sta pravdni

stranki dne 22.10.1996 sklenili pogodbo o finančnem leasingu (priloga

A3), v nadaljevanju: Pogodba, ki jo je tožeča stranka z izjavo z dne

5.8.1997 (priloga A2) odpovedala na podlagi 7. alinee IX. člena

Pogodbe, ker toženec plačilnih obveznosti iz Pogodbe ni izpolnjeval.

Teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje toženec v pritožbi ne

izpodbija. Sodišče prve stopnje je nato ugotovilo, da tožeča stranka

v tej pravdi uveljavlja zahtevek po razdrti pogodbi in da ta zahtevek

predstavlja zapadle in neplačane obroke leasinga, stroške

zavarovanja, stroške popravila enega vozila, stroške poizvedb o

vozilu in zamudne obresti v višini 1,2% mesečno ter da je za

terjatev, ki jo tožeča stranka uveljavlja proti toženi stranki, le-ta

izdelala izračun (priloga A4). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani

sodbi na podlagi trditev toženca in dokaza, ki ga je ta ponudil,

ugotovilo, da je toženec plačal prvi obrok (ta je zapadel v plačilo

dne 1.1.1997) z zamudo, in sicer 7.4.1999 in da je tožeči stranki

plačal do 29.7. še sedem obrokov v skupni višini 1,150.000,00 SIT.

Ugotovilo pa je, da izračun, ki je podlaga tožbenemu zahtevku v tem

postopku, jemlje za podlago stanje obveznosti na dan 4.9.1997, torej

stanje dolga po razdrtju pogodbe. Iz te ugotovitve je sodišče prve

stopnje sklepalo, da so obroki, za katere je ugotovljeno, da so bili

plačani, tožeča stranka že upoštevala pri ugotovitvi stanja dolga na

dan 4.9.1997. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka

plačila upoštevala, ko je izdelala izračun stanja dolga na dan

4.9.1997, ni v nasprotju z listino (priloga A4), ki je bila sodišču

prve stopnje za podlago za takšno dejansko ugotovitev. Toženec v

pritožbi te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne napada

konkretno. Iz spisu priloženega izračuna, ki je podlaga tožbenemu

zahtevku, izhaja, da je tožeča stranka izračun dolga (obveznosti

tožene stranke) po razdrtju pogodbe izdelala tako, da je kot osnovo

(stanje dolga na dan 4.9.1997) upoštevala do tedaj še nezapadle

obroke, ki po določbi drugega odstavka IX. člena Pogodbe zapadejo v

plačilo z odpovedjo pogodbe. Tak zahtevek tožeče stranke ima naravo

odškodninskega zahtevka po razdrtju pogodbe, in sicer odškodninskega

zahtevka v višini pozitivnega pogodbenega interesa. Iz izračuna, ki

ga je tožeča stranka izdelala, pa je razvidno, da je znesek

1,905.441,80 ATS, kolikor je ugotovila, da znaša toženčeva obveznost

na dan 4.9.1997, znižala za določene postavke, ki jih je v izračunu

navedla, in sicer za znesek 930.912,37 ATS, kot tudi za dne 19.6.1998

prodan kamion v višini 737.193,46 ATS.Kot dolg pa je upoštevala

stroške za zavarovanje, za poizvedbe in stroške za popravilo enega

vozila. Ob upoštevanju vseh postavk, tudi obračunanih obresti, je

tožeča stranka ugotovila, da znaša neplačan dolg vtoževani znesek. Če

se upošteva, da je tožeča stranka za stroške popravila avtomobila

zahtevala 60.281,40 ATS, za stroške poizvedb za avtomobilom, za

zavarovanje avtomobila pa je zahtevala 65.725,00 ATS, kar da znesek

126.004,40 ATS, je iz naslova odškodnine, torej tistih obrokov, ki se

po drugem odstavku IX. člena Pogodbe štejejo za zapadle z odpovedjo

pogodbe, zahtevala v tej pravdi znesek 324.789,48 ATS, kar pa je

manj, kot znese seštevek obrokov, kolikor jih je bilo ob odpovedi

pogodbe še neplačanih in so se šteli za zapadle. Iz tega izhaja, da

je tožeča stranka očitno pri postavitvi zahtevka upoštevala dejstvo,

da je dobila tovornjaka vrnjena in da je to ovrednotila ter odštela

od zahtevka. Torej je iz izračuna razvidno, da je ovrednotila korist,

ki jo je imela od vrnjenih avtomobilov. Tožena stranka pa v pravdi,

kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni konkretno

oporekala nobeni postavki v izračunu tožeče stranke. Trditveno in

dokazno breme glede tega je bilo na njej. Ni navedla nobenih

konkretnih razlogov, s katerimi bi izpodbijala posamezne postavke,

navedene v izračunu. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo

listinam, ki jih je predložila tožeča stranka. Tožena stranka tudi v

pritožbi ne navedene konkretnega dejstva o tem, v čem je izračun

tožeče stranke nepravilen, zato s tako posplošeno pritožbo toženec ne

more biti uspešen.

Sodišče druge stopnje pa je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora na

podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Takih kršitev sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ni našlo.

Materialnopravna odločitev sodišča, s katero je ugodilo zahtevku

tožeče stranke, pa je glede na trditveno podlago pravdnih strank

pravilna.

Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo

toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.