Bankruptcy appeal partially allowed; court ruled defendant not liable for assignment payments and adjusted legal fees.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. točki

izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki

povrniti pravdne stroške v znesku 1.379.050,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 10.6.2004 do plačila, v 15 dneh, da ne bo

izvršbe.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v

izpodbijani 3. točki izreka potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Dejanski stan 1. odstavka 125. člena ZPPSL opredeljuje subjekte

izpodbijanja. S tem, ko določa, da je druga stranka tista, v korist

katere je bilo dejanje storjeno, determinira, da je na pasivni strani

izpodbojnega pravnega razmerja le tisti, kdor je v izpodbijnem

pravnem razmerju subjekt obveznosti v materialnem pomenu (izpodbojni

dolžnik). Subjektivne in objektivne sestavine izpodbijnega dejanskega

stanu se morejo uresničiti v smeri tega subjekta.

V obravnavanem primeru tožena stranka ni bila dolžnik tožeče stranke.

To dejstvo je tožeča stranka sama navedla, tudi še v pritožbi. Toženo

stranko je tožeča stranka uporabila za prenakazila in tako med njima

ni šlo za neobičajno poravnavanje pogodbenih obveznosti, čeprav sta

posel imenovali asignacija. Vendar pa tak posel med njima ni bil

sklenjen, saj z asignacijo asignant pooblašča asignata, da na njegov

račun nekaj izpolni asignatarju (ki ga tudi pooblašča, da to sprejme

- glej 1020. člen ZOR). Gre za dejansko stanje, ko dolžnik (bodočega)

stečajnega dolžnika po njegovem pooblastilu nekaj izpolni njegovemu

upniku, namesto njemu. Tedaj gre za objektivno izpodbojno dejanje.

Sporne pogodbe pa niso asignacije, ker tožena stranka ni kot dolžnik

tožeče stranke pred stečajem plačala tretjim osebam nekaj namesto, da

bi to plačala tožeči stranki, kakor tudi ni plačala kot dolžnik, pač

pa je, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo, dejansko tožeča stranka

plačevala svoje delavce in materiale za tekočo proizvodnjo "s pomočjo

transakcijega računa tožene stranke". Tožena stranka ni bila z

dejanji tožeče stranke pred stečajem postavljena v ugodnejši položaj

med stečajnimi upniki, saj tudi ni stečajni upnik tožeče stranke iz

spornih pogodb.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pravno dejanje tožeče

stranke glede dogovora o asignaciji z dne 21.1.2002 v znesku

492.632,98 SIT in plačila toženi stranki na tej podlagi brez pravnega

učinka proti stečajni masi ter toženo stranko obsodilo na vrnitev

navedenega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.1.2002 dalje

v stečajno maso. V presežku, to je glede izpodbojnosti dogovorov o

asignaciji, navedenih v 3. točki izreka prvostopne sodbe in glede

vrnitve zneskov po teh dogovorih v skupni višini 75.692.388,02 SIT,

pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožečo stranko je obsodilo na

povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.439.225,00 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po

svojem pooblaščencu. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 1. do

3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da pritožbeno

sodišče pritožbi ugodi tako, da tožbenemu zahtevku v celoti oziroma

najmanj v pretežnem delu ugodi, oziroma, da sodbo razveljavi in

zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je

pritožbene stroške.

Pritožba meni, da je prvostopno sodišče zmotno materialnopravno

razsodilo, ker ni upoštevalo, da je vsak pravni posel, ki ga je

sklenil stečajni dolžnik v zadnjem letu pred uvedbo stečajnega

postopka, če je imel za posledico oškodovanje upnikov ali

privilegiranje posameznih upnikov in če je druga oseba, v korist

katere je bilo dejanje storjeno, vedela oziroma bi morala vedeti za

slabo ekonomsko finančno stanje dolžnika, izpodbojen. Tožeča stranka

se je z nakazili nakazanih sredstev iz tujine iz deviznega računa na

račun tožene stranke izognila temu, da bi upniki, ki so imeli izvršbe

na njenem tolarskem računu, prišli do poplačila in je plačala le

tistim, ki si jih je izbrala. Vodstveni delavci tožeče stranke so

toženo stranko uporabili za "obvod" in iz njenega računa poplačevali

posamezne upnike. Dejstvo je, da tožena stranka nima terjatev do

tožeče stranke, ampak ima tožeča stranka terjatev do tožene stranke.

Iz priloge B2 se namreč vidi, da asignacije niso edini promet med

strankama, ampak je tožeča stranka (verjetno tožena) še prejemala

prihodke od tožeče stranke, ki jih je "zapirala" z nekimi računi.

Pritožba tudi očita prvostopnemu sodišču, da je preseglo procesno

dovoljenost upoštevanja navedb in izvajanja dokazov v zvezi z

zaslišanjem R. F. in v tem zagrešilo relativno bistveno kršitev

določb pravdnega postopka. Nepopolno je po mnenju pritožbe prvostopno

sodišče ugotovilo dejansko stanje, saj tožena stranka ni dokazala, da

je sprovajala plače delavcem, kakor tudi, da naj bi bilo vse

prenakazano porabljeno za proizvodnjo tožeče stranke pred stečajem.

Pritožba meri tudi na stroškovni del prvostopne odločbe. Meni, da gre

za odmero stroškov v nasprotju z Odvetniško tarifo, saj je znašala

osnova za nagrado odvetniku, glede na vrednost spora, 2.500 točk,

medtem ko je tožena stranka v priglasitvi presegla maksimirano

vrednost v višini 3.000 točk.

Tožeča stranka pritožbi prilaga zapisnik z naroka za glavno obravnavo

v sporu pod opr. št. Pg 1/2004 Okrožnega sodišča v Krškem in se pri

tem sklicuje na izpoved R. F., češ da si je tožena stranka iz poslov

z matično firmo pred stečajem zadržala provizijo od 7 do 15%.

Pritožba v zvezi s tem trdi, da je bila torej trditev tožeče stranke

v postopku pred sodiščem prve stopnje o tem, da je tožena stranka

denar, ki ga je iz spornih asignacij pridobila na svoj račun,

zadržala zase, pravilna.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških je utemeljena, zoper

odločitev o glavni stvari pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka (njeni

zaposleni, ki so tudi solastniki tožene stranke) uporabila toženo

stranko za prenakazila, za kar sta v letu pred začetkom stečajnega

postopka nad tožečo stranko sklenili asignacijske pogodbe, katerih

"stranke" so bile:

- tolarski račun tožeče stranke, devizni račun tožeče stranke in

tožena stranka. Sodišče prve stopnje je izvedlo obširen in izčrpen

dokazni postopek in v izpodbijani odločbi izdelalo natančno dokazno

oceno kot podlago ugotovitvi, da so bila prenakazana sredstva iz vseh

zatrjevanih asignacijskih pogodb (tudi v edini, v kateri tožeča

stranka pred stečajem ni bila asignant in asignatar hkrati)

uporabljena deloma za plače zaposlenih, deloma pa za materialne

stroške tekoče proizvodnje. Pritožbeni očitek, da je prvostopno

sodišče prišlo do ugotovitev na nepravilen postopkovni način, ker ni

upoštevalo eventualne maksime, ni utemeljen. O specifičnih

okoliščinah tega primera je bilo namreč prvostopnemu sodišču vsiljeno

raziskovanje v smislu 2. odstavka 290. člena v zvezi z 285. členom

ZPP, saj je, kot je prepričljivo pojasnilo, le tako lahko prišlo do

ugotovitve o odločilnih pravotvornih dejstvih, kot podlagi sodbe.

Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, ki na podlagi

ugotovljenih dejstev ni našlo danosti objektivnega elementa

izpodbojnosti iz 1. odstavka 125. člena ZPPSL, ker je ugotovio, da se

z izplačili plač delavcev in materiala za tekočo proizvodnjo preko

tožene stranke ni zmanjšala stečajna masa, pač pa le spremenila

oblika premoženja pri stečajnem dolžniku. V zvezi s pritožbenimi

trditvami pa sodišče druge stopnje dodaja, da je prvostopna odločitev

pravilna še zlasti zaradi naslednjega:

Dejanski stan 1. odstavka 125. člena ZPPSL opredeljuje subjekte

izpodbijanja. S tem, ko določa, da je druga stranka tista, v korist

katere je bilo dejanje storjeno, determinira, da je na pasivni strani

izpodbojnega pravnega razmerja le tisti, kdor je v izpodbijnem

pravnem razmerju subjekt obveznosti v materialnem pomenu (izpodbojni

dolžnik). Subjektivne in objektivne sestavine izpodbijnega dejanskega

stanu se morajo uresničiti v smeri tega subjekta.

Po zakonskem dejanskem stanju so predmet izpodbijanja tista

dolžnikova dejanja (v zvezi z njegovim premoženjem v zadnjem letu

pred stečajem), katerih pravni učinek se kaže v oškodovanju stečajnih

upnikov ali v naklanjanju ugodnosti posameznim upnikom.

V obravnavanem primeru tožena stranka ni bila dolžnik tožeče stranke.

To dejstvo je tožeča stranka sama navedla, tudi še v pritožbi. Toženo

stranko je tožeča stranka uporabila za prenakazila in tako med njima

ni šlo za neobičajno poravnavanje pogodbenih obveznosti, čeprav sta

posel imenovali asignacija. Vendar pa tak posel med njima ni bil

sklenjen, saj z asignacijo asignant pooblašča asignata, da na njegov

račun nekaj izpolni asignatarju (ki ga tudi pooblašča, da to sprejme

- glej 1020. člen ZOR). Gre za dejansko stanje, ko dolžnik (bodočega)

stečajnega dolžnika po njegovem pooblastilu nekaj izpolni njegovemu

upniku, namesto njemu. Tedaj gre za objektivno izpodbojno dejanje.

Sporne pogodbe pa niso asignacije, ker tožena stranka ni kot dolžnik

tožeče stranke pred stečajem plačala tretjim osebam nekaj namesto, da

bi to plačala tožeči stranki, kakor tudi ni plačala kot dolžnik, pač

pa je, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo, dejansko tožeča stranka

plačevala svoje delavce in materiale za tekočo proizvodnjo "s pomočjo

transakcijega računa tožene stranke". Tožena stranka ni bila z

dejanji tožeče stranke pred stečajem postavljena v ugodnejši položaj

med stečajnimi upniki, saj tudi ni stečajni upnik tožeče stranke iz

spornih pogodb. V pogledu teh razlogov bi bila lahko edina izjema

sporazum o asignaciji z dne 30.11.2001 (priloga A4), ki se po

strankah in vsebini kaže kot asignacija, vendar je prvostopno sodišče

glede tega posla ugotovilo, da je bil priključen k asignaciji z dne

29.11.2001 (asignant in asignatar tožeča stranka pred stečajem) in

znesek porabljen za plače.

Ravnanja tožeče stranke preden je zašla v stečaj, bi bilo prav mogoče

presojati iz drugih pravnih aspektov, vendar ne na podlagi 1.

odstavka 125. člena ZPPSL, ker na podlagi ugotovljenega dejanskega

stanja v smislu zakonskega dejanskega stanu citirane določbe ni

podana pasivna legitimacija tožene stranke.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je tožeča stranka v postopku pred

sodiščem prve stopnje pavšalno in nedokazano trdila, da je tožena

stranka "prenakazani" denar zadržala zase. Sodišče prve stopnje si je

zelo prizadevalo ugotoviti resničnost takšnega dejstva, vendar je iz

več izpovedbi korektno povzelo, da denar ni ostal pri toženi stranki,

pač pa bil uporabljen za potrebe tožeče stranke v tekoči proizvodnji.

Odsotnost konkretne trditvene podlage tako pritožnica ne more

nadomestiti z dokazom - zapisnikom o naroku za glavno obravnavo v

drugem sporu. Poleg tega se na del izpovedi R. F. v navedenem

zapisniku tožeča stranka sklicuje povsem iztrgano iz konteksta, saj

bi se lahko razumelo, da je bila provizija dogovorjena zato, ker je

I. d.o.o. za C. d.o.o. pridobil bančno garancijo in postal nosilec

poslov, katerih izvajalec je bil sicer C. d.o.o. (odstavek pred tem,

na katerega se pritožba sklicuje). Tako nikakor ne gre za

uveljavljanje pravice iz 1. odstavka 337. člena ZPP.

S temi razlogi je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo

in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v 3. točki izreka izpodbijane

odločbe (353. člen ZPP).

Pritožba neutemeljeno napada odločitev o stroških postopka v kolikor

gre za prisojene zamudne obresti od odmerjenih pravdnih stroškov.

Tožeča stranka namreč v tem pogledu meni, da ni mogla biti v zamudi

pred datumom, to je dne 10.1.2005, ko ji je bil pismeni odpravek

sodbe vročen.

Pravno naziranje ni pravilno, saj gre za vprašanje zapadlosti

terjatve. Terjatev iz naslova pravdnih stroškov pa zapade z dnem, ko

je o njih odločeno, torej z izdajo sodne odločbe. Po načelnem pravnem

mnenju Vrhovnega sodišča RS (poročilo o sodni praksi št. II/89) je

stranka, ki ima v sodnih postopkih pravico do povračila stroškov,

upravičena tudi do obresti od teh stroškov po 1. odstavku 277. člena

ZOR. Te tečejo od izdaje odločbe sodišča, s katero je bila določena

obveznost plačila stroškov in njihova višina.

Prav pa ima pritožba, da je prvostopno sodišče priglašene pravdne

stroške tožene stranke odmerilo previsoko. Glede na vrednost spora je

šla namreč toženi stranki za odgovor na tožbo in prvi narok za glavno

obravnavo, na kateri se je obravnavala glavna stvar in so se

sprejemali dokazi, nagrada v višini 2.500 točk (1. točka tar. št. 18

in tar. št. 20 OT), za zastopanje na ostalih narokih pa glede na to,

da so se na vseh sprejemali dokazi in se je obravnavala glavna stvar

v višini 1.250 točk po 2. točki 20. tar. št. OT. Za pripravljalni

vlogi z dne 28.2. in 2.9.2003 je tožena stranka priglasila po 2.625

točk, čeprav gre za pripravljalna spisa, ki ne izpolnjujeta pogojev

iz 2. oziroma 3. točke tar. št. 19 OT. V obeh primerih gre za dokazne

predloge in ne za obrazložene pripravljalne vloge. Zato je bilo zanju

potrebno uporabiti 2. točko tar. št. 40 OT. Upoštevajoč navedeno je

bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi in odločitev o pravdnih

stroških spremeniti tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (3. točka

365. člena ZPP).

Pritožbene stroške pa mora tožeča stranka kriti sama, saj glede

prvostopne odločitve o glavni stvari ni uspela (1. odstavek 165.

člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).