Appeal dismissed; security for claim must be based on primary claim, not secondary breach claim.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V postopku zavarovanja je tako treba izhajati iz predpostavke, da

tožeča stranka ob tako postavljenem zahtevku uveljavlja zavarovanje

terjatve, ki jo uveljavlja s primarnim tožbenim zahtevkom, saj sama s

postavitvijo podrejenega zahtevka na razdrtje pogodbe smiselno

predlaga, naj se sodišče ukvarja s sankcijo zaradi neizpolnitve

pogodbe šele, če bo ugotovilo, da tožbeni zahtevek na izpolnitev

pogodbe ni utemeljen. Drugačno izhodišče bi pomenilo, da sodišče

presoja (verjetnost) prenehanja pogodbe predno je izčrpalo tožbene

trditve o obstoju in dolžnosti izpolnitve te pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za

izdajo začasne odredbe, ki se je glasil:

"Tožniku se prepove vsakršno razpolaganje, predvsem pa obremenitev in

odtujitev poslovnega prostora na A. cesti, Ljubljana, ki stoji na

parc. št., vse vl. št. k.o. do ene polovice idealnega deleža z

vknjižbo začasne odredbe oziroma prepovedi v zemljiški knjigi

Okrajnega sodišča v Ljubljani."

Proti sklepu sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča

stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu

sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v

nov postopek sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je razpolagala s svojim tožbenim zahtevkom tako, da je

z vlogo z dne 1.1.2004 spremenila tožbo (prim. l. št. 14). S

spremenjeno tožbo je uveljavljala primarni in podrejeni tožbeni

zahtevek. S primarnim je zahtevala izročitev sporne dokumentacije za

pridobitev uporabnega dovoljenja, s podrednim pa je zahtevala

razdrtje prodajne pogodbe z dne 17.5.2002 za poslovni prostor na

B. cesti in A. cesti.

O podrejenem tožbenem zahtevku bo sodišče lahko odločalo šele, če bo

spoznalo, da primarni tožbeni zahtevek ni utemeljen (3. odst. 182.

čl. ZPP). Opozoriti velja, da tožeča stranka s primarnim tožbenim

zahtevkom uveljavlja izpolnitev pogodbe, s podrejenim pa sankcijo

zaradi neizpolnitve le-te. Pritožbeno sodišče se v tej fazi postopka

ne spušča v presojo, ali ima tožeča stranka sploh pravni interes za

oblikovalni tožbeni zahtevek (prim. s tem v zvezi pravno mnenje občne

seje VSS, ki je bila 14.12.1994, Pravna mnenja 2/94, stran 9, z

obr.). Tožbena zahtevka omenja pritožbeno sodišče zato, ker se po

vsebini izključujeta.

V postopku zavarovanja je tako treba izhajati iz predpostavke, da

tožeča stranka ob tako postavljenem zahtevku uveljavlja zavarovanje

terjatve, ki jo uveljavlja s primarnim tožbenim zahtevkom, saj sama s

postavitvijo podrejenega zahtevka na razdrtje pogodbe smiselno

predlaga, naj se sodišče ukvarja s sankcijo zaradi neizpolnitve

pogodbe šele, če bo ugotovilo, da tožbeni zahtevek na izpolnitev

pogodbe ni utemeljen. Drugačno izhodišče bi pomenilo, da sodišče

presoja (verjetnost) prenehanja pogodbe predno je izčrpalo tožbene

trditve o obstoju in dolžnosti izpolnitve te pogodbe. To po stališču

pritožbenega sodišča ni sprejemljivo. Zato ne morejo biti pomembne

pritožbene trditve, ki očitajo sodišču prve stopnje zmotno uporabo

materialnega prava glede nemožnosti zavarovanja terjatve,

uveljavljane s podrejenim tožbenim zahtevkom.

Glede terjatve, uveljavljane s primarnim tožbenim zahtevkom, pa

sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da z njo predlagano

zavarovanje nima nobene zveze. Predlagano sredstvo zavarovanja namreč

ne pomeni sredstva zavarovanja za bodočo uveljavitev primarno

vtoževane terjatve. Te presoje pritožnik niti ne izpodbija.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Sodišče

prve stopnje je pravno-relevantno dejansko stanje pravilno ugotovilo.

Ker pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka, na katere pazi

pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče

odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. tč. 365. čl. ZPP v

zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ).