Appeal dismissed; vague settlement agreement on costs deemed indeterminate under ZPP 159(1).
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal and upheld the first-instance decision that each party bears their own litigation costs following a settlement. Although the parties agreed in the settlement minutes that the court would decide on costs, they failed to specify how those costs should be distributed. The court ruled that because the agreement lacked concrete details on cost allocation, it was indeterminate and could not override the statutory rule requiring each party to pay their own expenses.
Legislator headnote
AI generated1. odstavek 159. člen ZPP; 1. odstavek 38. člen OZ: When parties agree in a settlement that the court will decide on litigation costs, the agreement is valid only if it concretely defines the distribution of costs; otherwise, the general rule that each party bears their own costs applies.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
[JEDRO] Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 25.3.2004, katerega sestavni del je tudi zapis sodne poravnave, je razviden dogovor med pravdnima strankama, da naj o stroških odloči sodišče s posebnim sklepom. Ker pa pravdni stranki v okviru sodne poravnave nista konkretizirano opredelili dogovora glede porazdelitve pravdnih stroškov, je takšen dogovor šteti kot nedoločen.
[OBRAZLOŽITEV] Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške postopka, v katerem sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo. Zoper sklep je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka in zatrjuje, da bi sodišče glede na dogovor med pravdnima strankama v sodni poravnavi moralo odločiti o stroških postopka po načelu uspeha v pravdi. Pritožba ni utemeljena. Prvi odstavek 159. člena ZPP določa, da vsaka stranka krije svoje stroške, če se pravda konča s sodno poravnavo, pa ni v poravnavi drugače dogovorjeno.
Izjema od splošnega pravila je torej podana, kadar sta pravdni stranki v okviru sodne poravnave sporazumno opredelili drugačen način kritja stroškov pravdnega postopka. Glede tovrstnega dogovora pa morajo biti izpolnjene splošne predpostavke, ki jih za sklenitev pogodbe ureja Obligacijski zakonik. Med temi predpostavkami je tudi določenost oziroma vsaj določljivost predmetov obveznosti (1. odst. 38. člena OZ). Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 25.3.2004, katerega sestavni del je tudi zapis sodne poravnave, je razviden dogovor med pravdnima strankama, da naj o stroških odloči sodišče s posebnim sklepom.
Ker pa pravdni stranki v okviru sodne poravnave nista konkretizirano opredelili dogovora glede porazdelitve pravdnih stroškov, je takšen dogovor šteti kot nedoločen. Na določljivost takšnega dogovora ni mogoče sklepati zgolj iz dejstva, da sta pravdni stranki ob zaključku naroka za glavno obravnavo predložili v spis stroškovnika in da je tožeča stranka po naroku za glavno obravnavo predložila račune, za katere se je zavezala na naroku za glavno obravnavo, kakor tudi ne iz pripisa na zapisniku o glavni obravnavi, da naj se stroški nakažejo na račun odvetnika.
Ker iz sodne poravnave tako ne izhaja izrecen dogovor o načinu porazdelitve stroškov pravdnega postopka (temveč zgolj dogovor o tem, da naj o stroških odloči sodišče), je prvostopno sodišče odločilo pravilno, ko je o stroških postopka odločilo v skladu s splošnim pravilom 1. odst. 159. člena ZPP. V kolikor iz sklenjene sodne poravnave to izrecno ne izhaja, sodišče o tovrstnih stroških ne more odločati po drugačnih merilih, torej niti po merilih uspeha pravdnih strank v postopku, na kar se tožeča stranka smiselno sklicuje v pritožbi.