Appeal allowed; pre-contractual liability claim dismissed as contract effects ceased upon termination.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne

sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

[JEDRO]

Ni logično, da bi stranki predpogodbe, ki sama še ni podala pravno

učinkovite izjave volje za sklenitev najemne pogodbe, šli vsi učinki

iz te pogodbe.

Pogodbena odškodninska odgovornost je v našem pravnem sistemu

umeščena med učinke obveznosti (III. poglavje ZOR).

Pogodbena odškodninska obveznost zato lahko nastane in obstoji le v

obdobju, v katerem pogodbeno razmerje ustvarja učinke med pogodbenima

strankama.

Sporna predpogodba je prenehala (učinkovati) 30.5.1997, ker odtlej

nobena izmed pravdnih strank ni mogla več uveljavljati sklenitve

glavne pogodbe (prim. 4. in 5. odstavek 45. člena in 295. člen ZOR).

Tudi zato obravnavani odškodninski zahtevek iz naslova pogodbene

odškodninske odgovornosti zaradi zatrjevane neizpolnitve predpogodbe

v obravnavanem primeru ne more biti utemeljen. Tožba je bila vložena

namreč šele 26.3.1998, to je v času, ko tožeča stranka ne bi mogla

več uspešno uveljavljati izpolnitvenega zahtevka po sporni

predpogodbi (anal. s 3. odstavkom 376. člena ZOR).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo

plačilo 76.513.151,00 SIT s pp.

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo iz razlogov nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

Predlagala je naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano

sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki (344. člen ZPP), ki je nanjo

odgovorila. V odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Iz razlogov izpodbijane sodbe sledi, da sodišče prve stopnje vidi

pravno podlago obravnavanega tožbenega zahtevka (med drugim) v 262.

členu ZOR. Sprejelo je namreč očitek tožeče stranke toženi, češ da

slednja ni izpolnila (svoje) obveznosti iz predpogodbe, to je, ni

sklenila najemne pogodbe za sporne dvoriščne prostore pod pogoji,

dogovorjenimi v predpogodbi. Iz razlogov izpodbijane sodbe sledi še,

češ da je tožena stranka pri tožeči ves čas vzbujala vtis, da bo

najemna pogodba sklenjena. Toženi stranki je sodišče prve stopnje

zato naložilo plačilo uveljavljane odškodnine v višini desetih

mesečnih najmenin, izračunanih na podlagi izhodišč iz predpogodbe.

Prisodilo ji je odškodnino za pozitivni pogodbeni interes, to je

interes, ki ga je imela tožeča stranka v zvezi s sklenitvijo glavne

pogodbe in njeno pravilno izpolnitvijo.

Presoja pritožbenega sodišča o obstoju odškodninske odgovornosti

tožene stranke je drugačna. Razlogov za drugačno stališče je več.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sledi, da je tožeča

stranka pristala na zavarovanje terjatve iz naslova predvidenih

vlaganj tožene stranke v dvoriščni objekt tožeče stranke s hipoteko.

Po trditvah tožeče stranke naj bi se to zgodilo v začetku leta 1997

(pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 12.1.1999, l. št. 17). Iz

ravnanja tožeče stranke same bi se tako dalo sklepati, da je sama

odstopila od pogojev, ki si jih je za najemno pogodbo izgovorila v

sporni predpogodbi. Hipoteka namreč v predpogodbi ni bila dogovorjena

v prid zavarovanja terjatve iz naslova vlaganj v dvoriščni objekt.

Dejanske okoliščine konkretnega primera tako ne govorijo v prid

utemeljenosti tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka, kot je

bilo že obrazloženo, uveljavlja pozitivni pogodbeni interes zaradi

neizpolnitve pogodbe, ki še ni bila sklenjena. Ni logično, da bi

stranki predpogodbe, ki sama še ni podala pravno učinkovite izjave

volje za sklenitev najemne pogodbe, šli vsi učinki iz te pogodbe, na

kar smiselno pravilno opozarja pritožnica. Razlogi, zakaj je tožeča

stranka v konkretnem primeru sama pristala na manj ugodne pogoje po

sklenitvi predpogodbe, pa ne morejo biti relevantni, ker se tičejo

tožeče stranke same.

Tožeča stranka je imela možnost iztožiti sklenitev najemne pogodbe po

izhodiščih, dogovorjenih v predpogodbi. A je ni izkoristila. Če se je

znova začela pogajati o še drugih svojih obveznostih, ji zgolj to

njenega položaja v tem odškodninskem sporu ne more izboljšati.

Pogodbena odškodninska odgovornost je v našem pravnem sistemu

umeščena med učinke obveznosti (III. poglavje ZOR).

Pogodbena odškodninska obveznost zato lahko nastane in obstoji le v

obdobju, v katerem pogodbeno razmerje ustvarja učinke med pogodbenima

strankama.

Predpogodba je preliminarna pogodba. Obveznost, ki jo prevzameta

pogodbeni stranki v predpogodbi, je sklenitev glavne pogodbe (1.

odstavek 45. člena ZOR). Ta obveznost je iztožljiva. Vendar, 5.

odstavek 45. člena ZOR iz razloga pravne varnosti omejuje možnost

uveljavitve zahtevka na sklenitev glavne pogodbe na prekluzivni rok

šest mesecev. Ta rok začne teči v primeru, če sta se pogodbeni

stranki dogovorili za rok, v katerem bosta sklenili glavno pogodbo,

ob poteku dogovorjenega roka (5. odstavek 45. člena ZOR).

V konkretnem primeru sama tožeča stranka trdi, da je bil rok za

sklenitev glavne pogodbe v predpogodbi dogovorjen. Najemne pogodbe

naj bi bile sklenjene do 30.11.1996 (pripravljalna vloga tožeče

stranke z dne 12.1.1999, l. št. 17). Enako določa 2. odstavek III.

točke sporne predpogodbe (priloga A 2). Zato je zmotna ugotovitev

sodišča prve stopnje, češ da je bil ta rok 1.7.1997. Sporna

predpogodba je zato prenehala (učinkovati) 30.5.1997, ker odtlej

nobena izmed pravdnih strank ni mogla več uveljavljati sklenitve

glavne pogodbe (prim. 4. in 5. odstavek 45. člena in 295. člen ZOR).

Tudi zato obravnavani odškodninski zahtevek iz naslova pogodbene

odškodninske odgovornosti zaradi zatrjevane neizpolnitve predpogodbe

v obravnavanem primeru ne more biti utemeljen. Tožba je bila vložena

namreč šele 26.3.1998, to je v času, ko tožeča stranka ne bi mogla

več uspešno uveljavljati izpolnitvenega zahtevka po sporni

predpogodbi (anal. s 3. odstavkom 376. člena ZOR). Povedano drugače,

pravdni stranki v času po 30.5.1997 nista bili več v razmerju upnika

in dolžnika na podlagi sporne predpogodbe ne glede predmeta

izpolnitve ne glede odškodninske terjatve.

Uvodoma je bilo že obrazloženo, da sta se pravdni stranki kljub že

sklenjeni predpogodbi dogovarjali naprej o še drugih bistevnih

pogojih najema spornih dvoriščnih prostorov. S tem v zvezi tožeča

stranka toženi očita, češ da jo je namenoma spravljala v zmoto, da

ima namen skleniti najemno pogodbo, čeprav takega namena resnično ni

imela (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 12.1.1999, l. št.

17).

Podlaga tovrstne odškodninske odgovornosti je 2. odstavek 30. člena

ZOR. To določilo pa jasno omejuje odškodninsko odgovornost v

tovrstnih primerih na "škodo, nastalo s pogajanji." Oškodovancu torej

ne gre odškodnina v višini njegovega pozitivnega pogodbenega interesa

iz pogodbe, o kateri se šele pogaja. Gre mu le odškodnina za škodo,

ki jo je imel, ker se je spustil v pogajanja: to je škoda, ker ni

prišlo do sklenitve pogodbe - negativni pogodbeni interes. V to

pravno kvalifikacijo pravno priznane škode pa sodi na primer škoda

zaradi izgubljene koristi zaradi pogajanj, ali škoda, ker je zaradi

pogajanj pošteni pogajalec zašel v slabši položaj.

Takšne škode pa tožeča stranka, kot je bilo že obrazloženo, ne

uveljavlja. Odškodninska odgovornost že zato tudi ne more biti

utemeljena na 30. členu ZOR. Tožeča stranka namreč ni ponudila

trditev, na podlagi katerih bi sodišče lahko sklepalo o obstoju

pravno relevantne škode, to je škode, ki je predpostavka nastanka te

odškodninske odgovornosti (prim. zgoraj). Zato se z drugimi

predpostavkami te odškodninske odgovornosti ni treba ukvarjati.

Prav tako tožeča stranka ne uveljavlja odškodnine za škodo, ki bi ji

nastala, ker ni bila pravočasno obveščena o odstopu od nameravanega

najema dvoriščnih prostorov. Zato odškodninske odgovornosti ni moč

utemeljiti niti na podlagi 268. člena ZOR, na katerega se sklicuje

sodišče prve stopnje v obrazložitvi.

Iz doslej razloženega sledi, da obravnavani odškodninski zahtevek po

presoji pritožbenega sodišča ne more biti utemeljen. Toda, tožeča

stranka je v tožbi (med drugim) zatrjevala tudi, da je sporne

poslovne prostore na izrecno zahtevo tožeče stranke izpraznila konec

leta 1996 in jih prepustila v uporabo toženi stranki. S temi

trditvami, upoštevaje tožbeni predlog, s katerim tožeča stranka

uveljavlja plačilo "najemnine", je tožeča stranka uveljavljala

zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve (210. in nasl. členi

ZOR). Zaradi zgoraj obrazložene zmotne uporabe materialnega prava pa

sodišče prve stopnje ni izčrpalo teh trditev (prim. tožbo, list. št.

2 in trditve tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo, ki je bil

dne 7.1.1999, l. št. 14). Zato je podan razvljavitveni razlog iz 355.

člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz

izreka sklepa.

Napotki za nadaljevanje postopka so razvidni že iz dosedanje

obrazložitve. Pritožbeno sodišče dodaja le, da je tožena stranka

oporekala zgoraj povzetim trditvam tožeče stranke, resničnost katerih

bo treba ugotoviti v nadaljnjem postopku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku

165. člena ZPP.