Appeal partially allowed; copyright claims dismissed due to loss of rights and pending contract status.

I. Pritožbi se delno ugodi in se razveljavi sodba sodišča prve

stopnje:

I/1) v I/1. točki izreka v delu, v katerem se nanaša na pogodbo

82/4pg3/98 glede pravice reproduciranja in distribuiranja,

I/2) v I/3. točki, I/4. točki in I/5. točki izreka v delu, v katerem

se nanaša na delovni zvezek Igraje v matematiko 7.

I/3) v I/6. točki, II/1. točki, II/2. točki in V. točki izreka v

celoti,

in se zadeva vrne v tem obsegu v novo sojenje sodišču prve stopnje;

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

r a z s o d i l o :

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni

del sodbe sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Posledice kršitev pogodbeno dogovorjenih predkupnih pravic, katerih

predmet ni stvar, se v ustaljeni sodni praksi presojajo ob analogni

uporabi 532. člena ZOR, ki ureja predkupno pravico pri prodajni

pogodbi.

1. To določilo v 1. odstavku opredeljuje (med drugim) vsebino

pravnega varstva predkupnega upravičenca, izhajajoč pri tem iz

pravnega položaja predkupnega upravičenca in zavezanca. Tako ne

zadostuje zgolj zahtevek na razveljavitev prenosa, temveč mora

predkupni upravičenec obenem zahtevati tudi, da se stvar pod enakimi

pogoji odstopi njemu.

2. Ena izmed predpostavk zahtevkov za sodno varstvo izključnih

avtorskih pravic je imetništvo teh pravic na strani tožeče stranke

(167. člen ZASP). Tožeča stranka ob zaključku glavne obravnave

13.3.2003 teh pravic na avtorskem delu, ki je bilo predmet založniške

pogodbe 33/3pg/97, ni več imela. Zato ne more uspešno uveljaviti

prepovednih in odstranitvenih zahtevkov iz naslova kršenja njenih

izključnih avtorskih pravic, ki jih je imela po tej pogodbi le do

11.8.2002. Ti zahtevki so že po naravi stvari naravnani na prihodnost

gledano z gledišča zaključka glavne obravnave, saj na primer

prepoved, naložena s sodbo, učinkuje šele s pravnomočnostjo sodbe.

3.Odstopno upravičenje gre pogodbi zvesti stranki v primeru

neizpolnitve (praviloma) zapadle (izjema iz 128. člena ZOR za

konkretni primer ne pride v poštev) pogodbene obveznosti nasprotne

pogodbene stranke (prim. 124. člen in nasl. ZOR). Ena izmed

predpostavk tega enostranskega upravičenja je torej zamuda z

izpolnitvijo obveznosti.

4. Primerni dodatni rok je v interesu dolžnika, ki z njim pridobi še

zadnjo možnost, da svojo obveznost izpolni in s tem ohrani v veljavi

pogodbeno razmerje. Zato: samo, če iz ravnanja dolžnika sledi, da

obveznosti tudi v dodatnem roku ne bo izpolnil, dodatni rok za

izpolnitev nima nobenega smisla in ne varuje nikogar (Stojan Cigoj,

Komentar obligacijskih razmerij, Ljubljana 1984 - 1986, stran 422).

5. Odstopna izjava učinkuje na pogodbeno razmerje, ko jo naslovnik

prejme (prejemna teorija). Takrat šele pogodba preneha (Borislav T.

Blagojevi}, Vrleta Krulj, Komentar zakona o obligacionim odnosima,

Beograd 1983, stran 392). Zato se zdi, da bi moral biti tudi za

presojo o vsebinskem pogoju za učinkovanje Odstopne izjave na sporni

pogodbeni razmerji (t. j. o ravnanju dolžnika, ki nedvomno kaže, da

obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil) zlasti odločilen

časovni okvir ob Odstopni izjavi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:

" I.

Primarni in podrejeni tožbeni zahtevki tožeče stranke, ki se glasijo:

1. Prvo toženi stranki se prepoveduje prenašati in razpolagati z

materialno avtorsko pravico na avtorskem delu, razen v korist tožeče

stranke v času veljavnosti Avtorske pogodbe 82/4PG3/98 z dne

6.10.1998 in Avtorske pogodbe 33/3PG/97 z dne 11.8.1997, h katerima

je bil sklenjen tudi aneks z dne 11.8.1997 in nato 8.10.1998.

2. Razveljavita se založniški pogodbi, sklenjeni med drugo in prvo

toženo stranko, katere predmet je prenos materialnih avtorskih pravic

na besedilih, ki so bile tudi predmet avtorske pogodbe 82/4PG3/98 z

dne 6.10.1998 in Avtorske pogodbe 33/3PG/97 z dne 11.8.1997 z aneksom

z dne 11.8.1997 in 8.10.1998, sklenjenih med tožečo in prvo toženo

stranko.

3. Drugo toženi stranki se prepoveduje kršenje avtorskih pravic

tožeče stranke na način, da izdaja delovna zvezka z naslovom "Igraje

v matematiko 7" in "Igraje v matematiko 4", ter da ju izroča tretjim

osebam v nadaljnjo prodajo.

4. Tretje toženi stranki se prepoveduje kršenje avtorskih pravic

tožeče stranke na način, da prodaja delovna zvezka z naslovom "Igraje

v matematiko 7 " in "Igraje v matematiko 4", ter da ju izroča tretjim

osebam v nadaljnjo prodajo.

5. Drugo tožena stranka je dolžna odstraniti s trga vse izvode

navedenih delovnih zvezkov ter pozvati tretje osebe, katerim so bili

izvodi delovnih zvezkov izročeni v prodajo, da ji izvode vrnejo,

potem pa jih uničiti.

6. Drugo in tretje tožena stranka sta dolžni:

na vseh obstoječih in bodočih izvodih:

- učbenikov za pouk matematike za 4. razred devetletne

osnovne šole z naslovom "Igraje v matematiko"

- učbenikov za 7. razred devetletne osnovne šole z naslovom

"Igraje v matematiko 7 "

- delovnih zvezkov za 7. razred devetletne osnovne šole z

naslovom "Igraje v matematiko 7"

spremeniti naslov tako, da se bo bistveno razlikoval od učbenikov

tožeče stranke, ki nosijo naslov "Igraje skozi matematiko 4 in 7"

ali pa jih prenehati izdajati in distribuirati ter umakniti iz

prodaje ter uničiti

se zavrnejo kot neutemeljeni.

II. Ugodi se nasprotnemu tožbenemu zahtevku druge tožene stranke, ki se

glasi:

1. Tožeči stranki se prepoveduje kršenje avtorskih pravic drugo

tožene stranke na način, da prodaja delovni zvezek z naslovom "Igraje

skozi matematiko 4" in da izroča ta delovni zvezek tretjim osebam v

nadaljnjo prodajo.

2. Tožeča stranka je dolžna odstraniti s trga vse izvode delovnega

zvezka "Igraje skozi matematiko 4 ", pozvati tretje osebe, katerim so

bili izvodi tega delovnega zvezka izročeni v prodajo, da ji izvode

delovnega zvezka vrnejo in nato vse izvode delovnega zvezka "Igraje

skozi matematiko 4 "uničiti, v roku 15 dni."

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča

stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve

določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in

zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu

sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni njej v prid, ali pa

naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba je bila vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Pritožba je delno utemeljena.

I. Zahtevek na razveljavitev založniških pogodb

Zahtevek na razveljavitev založniških pogodb (2. točka izreka

izpodbijane sodbe), sklenjenih med prvo in drugo toženo stranko,

katerih predmet je prenos materialnih avtorskih pravic na besedilih,

ki so bile predmet založniških pogodb 33/3pg/97 (priloga A 2) in

82/4pg3/98 (priloga A 2), sklenjenih med tožečo stranko in prvo

toženo stranko, je tožeča stranka utemeljevala s kršitvijo

dogovorjene predkupne pravice v založniških pogodbah 33/3pg/97 in

82/4pg3/98.

Posledice kršitev pogodbeno dogovorjenih predkupnih pravic, katerih

predmet ni stvar, se v ustaljeni sodni praksi presojajo ob analogni

uporabi 532. člena ZOR, ki ureja predkupno pravico pri prodajni

pogodbi.

To določilo v 1. odstavku opredeljuje (med drugim) vsebino pravnega

varstva predkupnega upravičenca, izhajajoč pri tem iz pravnega

položaja predkupnega upravičenca in zavezanca. Tako ne zadostuje

zgolj zahtevek na razveljavitev prenosa, temveč mora predkupni

upravičenec obenem zahtevati tudi, da se stvar pod enakimi pogoji

odstopi njemu. Namen predkupne pravice namreč ni preprečiti lastniku,

da razpolaga s stvarjo. Predkupna pravica omejuje lastninsko pravico

le v pogledu proste izbire kupca (prim. 527. člen ZOR). Logično

nadaljevanje obsega omejitve lastninske pravice z dogovorom o

predkupni pravici je vsebina pravnega varstva predkupnega upravičenca

za primer kršitve dogovorjene predkupne pravice (prim. spredaj in

532. člen ZOR).

Za konkretni primer pravkar obrazloženo pomeni, da zgolj zahtevek na

razveljavitev zatrjevanih založniških pogodb, sklenjenih med prvo in

drugo toženo stranko, iz naslova kršitve predkupne pravice ne more

biti utemeljen. Tožena stranka bi s tem zahtevkom lahko uspela le, če

bi obenem uveljavljala, da prva tožena stranka z njo sklene

založniški pogodbi pod pogoji iz zatrjevanih založniških pogodb

(prim. 532. člen ZOR).

Pritožbeno sodišče dodaja, da pride že po naravi stvari varstvo

predkupne pravice v poštev šele po odtujitvi predmeta prodajne

pogodbe (prim. 527. člen ZOR). V konkretnem primeru bi se tako tožeča

stranka lahko sklicevala na kršitev pogodbeno dogovorjene predkupne

pravice šele po časovnem izteku spornih založniških pogodb,

sklenjenih med njo in prvo toženo stranko. Tako je razumeti tudi

sporna dogovora o predkupni pravici (prim. 1. odstavek 2. točke

pogodbe 33/3pg/97 in 1. odstavek 2. točke pogodbe 82/4pg3/98).

Varstvo predkupne pravice bi tako lahko prišlo v poštev le pri

pogodbi 33/3pg/97, ki je po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah

sodišča prve stopnje iztekla 11.8.2002. Pogodba 82/4pg3/98 pa naj bi

tako ali tako veljala 10 let. Uveljavljanje predkupne pravice zato

niti ne bi imelo smisla. Pritožbeno sodišče se ni spuščalo v presojo

morebitnega prenehanja predkupne pravice zaradi poteka roka iz 531.

člena ZOR.

II. Prepovedni in odstranitveni zahtevki iz tožbe

Že je bilo obrazloženo, da je po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah

založniška pogodba 33/3pg/97 iztekla 11. 8. 2002.

Ena izmed predpostavk zahtevkov za sodno varstvo izključnih avtorskih

pravic je imetništvo teh pravic na strani tožeče stranke (167. člen

ZASP). Tožeča stranka ob zaključku glavne obravnave 13.3.2003 teh

pravic na avtorskem delu, ki je bilo predmet založniške pogodbe

33/3pg/97, ni več imela. Zato ne more uspešno uveljaviti prepovednih

in odstranitvenih zahtevkov iz naslova kršenja njenih izključnih

avtorskih pravic, ki jih je imela po tej pogodbi le do 11.8.2002. Ti

zahtevki so že po naravi stvari naravnani na prihodnost gledano z

gledišča zaključka glavne obravnave, saj na primer prepoved, naložena

s sodbo, učinkuje šele s pravnomočnostjo sodbe.

Prva tožena stranka po ZVK ne more zagrešiti dejanja nelojalne

konkurence. Po 2. odstavku 13. člena ZVK je dejanje nelojalne

konkurence namreč definirano kot "dejanje podjetja pri nastopanju na

trgu." Že zato tudi na tej podlagi tožeča stranka ne more prvi toženi

stranki prepovedovati prenašanja in razpolaganja z materialnimi

avtorskimi pravicami, ki so bile predmet pogodb 33/3pg/97 in

82/4pg3/98. Zahtevek po 26. členu ZVK proti prvi toženi stranki tako

že zato ne more biti utemeljen.

III. Sklep

Odločitev sodišča prve stopnje, vsebovana v delu sodbe sodišča prve

stopnje, v katerem je zavrnjen tožbeni zahtevek iz tožbe:

- proti prvi toženi stranki na prepoved prenosa in razpolage z

materialno avtorsko pravico na avtorskem delu, ki je predmet pogodbe

33/3pg/97 (I/1. točka izreka izpodbijane sodbe),

- proti prvi in drugi toženi stranki na razveljavitev zatrjevanih

založniških pogodb (I/2. točka izreka izpodbijane sodbe),

- proti drugi toženi stranki na prepoved kršenja avtorskih pravic

tožeče stranke z izdajanjm delovnega zvezka Igraje v matematiko 4

(I/3. točka izreka izpodbijane sodbe),

- proti tretji toženi stranki na prepoved kršenja avtorskih pravic

tožeče stranke s prodajanjem delovnega zvezka Igraje v matematiko 4

(I/4. točka izreka izpodbijane sodbe), in

- proti drugi toženi stranki na odstranitev delovnega zvezka Igraje v

matematiko 4 (I/5. točka izreka izpodbijane sodbe),

se tako izkaže kot pravilna. Pravilna uporaba materialnega prava

(prim. zgoraj) kaže na neutemeljenost zgoraj povzetih tožbenih

zahtevkov, izhajajoč pri tem deloma iz neizpodbijane dejanske

ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pogodba 33/3pg/97 prenehala

veljati zaradi izteka pogodbeno dogovorjenega časa trajanja te

pogodbe pred zaključkom glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje,

deloma pa zaradi nesklepčnosti uveljavljanih zahtevkov. Očitane

postopkovne kršitve ne zadevajo niti postopka ugotavljanja odločilnih

dejstev niti razlogov, na katerih temelji pravilna uporaba

materialnega prava. Zato ne terjajo odgovora. Ker pritožbeno sodišče

ni našlo uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (2. odstavek 350.

člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo v obsegu,

razvidnem iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

IV. Razveza založniških pogodb 33/3pg/97 in 82/4pg3/98

Pritožnik pravilno opozarja, da je učinkovanju Izjave o razdrtju

pogodbe z dne 18.3.2002 (v prilogi B 3; v nadaljevanju Odstopna

izjava) tožeča stranka oporekala s trditvijo, (1) da pri

izpolnjevanju njenih obveznosti po založniški pogodbi 82/4pg3/98 "ni

bilo neporavnanih obveznosti, ki bi utemeljevale odpoved pogodbe"

(zapisnik z glavne obravnave 30.1.2003, l. št. 68). Prav tako je

trdila, da naj bi se direktor tožeče stranke in prva tožena stranka

dne 6.2.2002 (2) dogovorila, da "se bo najprej uskladilo stanje in

bodo potem poravnane obveznosti".

Trditve povzete v (1) točki zgoraj bi lahko bile pravno relevantne.

Druga in tretje tožena stranka sta se v odgovoru na tožbo sklicevali

na Odstopno izjavo (l. št. 14), ker da je "S. H. obe pogodbi

razdrla zaradi kršenja pogodb s strani tožeče stranke". Upoštevaje te

trditve in dejstvo, da druga in tretje tožena stranka nista

opredelili datuma avtomatičnega razdrtja teh pogodb (prim. 1.

odstavek 125. člena ZOR), je treba šteti, da je za prenehanje spornih

pogodb pomembna izjava, s katero naj bi S. H. uveljavila

odstopno upravičenje (prim. še 2. in 3. odst. 125. člena ZOR).

Odstopno upravičenje gre pogodbi zvesti stranki v primeru

neizpolnitve (praviloma) zapadle (izjema iz 128. člena ZOR za

konkretni primer ne pride v poštev) pogodbene obveznosti nasprotne

pogodbene stranke (prim. 124. člen in nasl. ZOR). Ena izmed

predpostavk tega enostranskega upravičenja je torej zamuda z

izpolnitvijo obveznosti. Zato ni nepomembno, ali je bila tožeča

stranka dne 18.3.2002 v zamudi tudi z izpolnitvijo obveznosti po

pogodbi 82/4pg3/98.

Tudi trditve povzete v (2) točki zgoraj bi lahko bile pravno

relevantne. Zatrjevani dogovor, da "se bo najprej uskladilo stanje in

bodo potem poravnane obveznosti", dopušča možnost razumevanja, da je

šlo za dogovor o odlogu izpolnitve obveznosti tožeče stranke.

Vsekakor pa bi takšen dogovor, če bi se trditve tožeče stranke

izkazale za resnične, lahko vplival na presojo o ravnanju tožeče

stranke, ki je vsebinski pogoj za učinkovitost Odstopnje izjave.

Iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj sodišče prve stopnje

ni izčrpalo zgoraj povzete trditvene podlage, s katero se je tožeča

stranka upirala učinkovanju Odstopne izjave prve tožene stranke na

sporni založniški pogodbi, sklenjeni med tožečo stranko in prvo

toženo stranko. In ker bi omenjeni ugovori po prepričanju

pritožbenega sodišča lahko bili pravno relevantni, je podan

razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP.

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje izčrpa dokazne

predloge, ki jih je podala tožeča stranka v prid dokazovanja trditev,

povzetih zgoraj v (1) in (2) točki. Nato naj, skladno 8. členu ZPP,

ugotovi, ali so te trditve resnične.

Ob vnovični materialnopravni presoji bi kazalo posvetiti pozornost še

naslednjim okoliščinam.

Pravilno je izhodišče izpodbijane sodbe, da je učinkovanje sporne

Odstopne izjave odvisno od vsebinske presoje ravnanja tožeče stranke.

Iz njenega ravnanja bi moralo namreč izhajati, da svoje obveznosti

niti v primernem dodatnem roku ne bo izpolnila. Pri tem je jasno, da

je primerni dodatni rok v interesu dolžnika, ki z njim pridobi še

zadnjo možnost, da svojo obveznost izpolni in s tem ohrani v veljavi

pogodbeno razmerje. Zato: samo, če iz ravnanja dolžnika sledi, da

obveznosti tudi v dodatnem roku ne bo izpolnil, dodatni rok za

izpolnitev nima nobenega smisla in ne varuje nikogar (Stojan Cigoj,

Komentar obligacijskih razmerij, Ljubljana 1984 - 1986, stran 422).

Sodišče prve stopnje se je ob presoji o tem vprašanju (med drugim)

oprlo na dopis tožeče stranke prvi toženi stranki z dne 12.2.2002.

Pritožbeno sodišče se pridružuje presoji, da je omenjeni dopis moč

razumeti kot pogojevanje izpolnitve zapadle obveznosti - plačila - s

sklenitvijo izvensodne poravnave. Takšno stališče tožeče stranke kot

dolžnika ne bi bilo sprejemljivo in bi tudi po prepričanju

pritožbenega sodišča lahko govorilo v prid presoje o nedvoumnem

izražanju nepripravljenosti izpolnitve že zapadlih obveznosti. Vendar

pa je tožeča stranka po ugotovitvah sodišča prve stopnje dne

11.3.2002, to je po omenjenem dopisu, plačala znesek 3.495.633,00

SIT, očitno, ne da bi bila sklenjena izvensodna poravnava.

Odstopna izjava učinkuje na pogodbeno razmerje, ko jo naslovnik

prejme (prejemna teorija). Takrat šele pogodba preneha (Borislav T.

Blagojević, Vrleta Krulj, Komentar zakona o obligacionim odnosima,

Beograd 1983, stran 392). Zato se zdi, da bi moral biti tudi za

presojo o vsebinskem pogoju za učinkovanje Odstopne izjave na sporni

pogodbeni razmerji (t. j. o ravnanju dolžnika, ki nedvomno kaže, da

obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil) zlasti odločilen

časovni okvir ob Odstopni izjavi. V tem kontekstu bi kazalo oceniti

tudi pomen izpolnitve 11.3.2002 v razmerju do dopisa z dne 12.2.2002

in to izpolnitev postaviti v vsebinski okvir zahteve po ravnanju

neizpolnitelja, iz katerega mora nedvomno izhajati, da izpolnitve

niti v primernem dodatnem roku ne bo (prim. Miha Juhart v

Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, Ljubljana 2004, 1. knjiga,

stran 577).

Ker dejanska podlaga sodbe ne omogoča presoje o usodi spornih

založniških pogodb, sklenjenih med tožečo stranko in prvo toženo

stranko, ni moč odgovoriti na vprašanje, ali tožeča stranka še ima

avtorske pravice po pogodbi 82/4pg3/98. Zato je pritožbeno sodišče

razveljavilo izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem je odločeno o

prepovednem in odstranitvenem zahtevku proti drugi in tretji toženi

stranki, ki izvira iz te pogodbe.

Sama tožeča stranka zatrjuje, da ima po tej pogodbi le pravico

reproduciranja in distribuiranja (prim. prvo pripravljalno vlogo

tožeče stranke, l. št. 59; prim. še 2. točko te pogodbe, priloga A

2). Zato bi lahko bil utemeljen prepovedni zahtevek proti prvi toženi

stranki le v tem obsegu - 2. odstavek 74. člena, 88. člen in 167.

člen ZASP. V preostalem delu prepovedni zahtevek proti prvi toženi

stranki ni utemeljen, ker tožeča stranka ostalih materialnih

avtorskih pravic nima.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno na podlagi 355. člena ZPP

razveljavilo I/1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu, v

katerem se nanaša na pogodbo 82/4pg3/98, le glede pravice

reproduciranja in distribuiranja. Razveljaviti pa je moralo tudi I/3.

točko, I/4. točko in I/5. točko izreka v delu, v katerem se nanaša na

delovni zvezek Igraje v matematiko 7.

V. Zahtevek iz naslova nelojalne konkurence

Tožeča stranka ta zahtevek uveljavlja kot "podrejeni" tožbeni

zahtevek. Ob zaenkrat negotovi usodi založniških pogodb, sklenjenih

med tožečo stranko in prvo toženo stranko (prim. zgoraj), ni moč

zavzeti dokončnega stališča o očitanih dejanjih nelojalne konkurence

drugi in tretji toženi stranki. Tudi trditvena tožbena podlaga

zahtevka iz naslova nelojalne konkurence je ostala zaenkrat

neizčrpana. Tožba pa je bila vložena pred časovnim iztekom pogodbe

33/3pg/97. Zato je pritožbeno sodišče moralo na podlagi 355. člena

ZPP razveljaviti I/6. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje v

celoti, to je tudi v tistem delu, v katerem bi procesna situacija

sicer dopuščala obravnavo podrejenega tožbenega zahtevka (prim. 3.

odstavek 182. člena ZPP).

V nadaljevanju postopka naj bo sodišče pozorno na oblikovanje

podrejenega zahtevka. Tako sta tožbena predloga iz 1. in 2. točke

podrejenega zahtevka identična primarnima predlogoma iz 1. in 2.

točke. Prav tako se zdi, da se vsaj deloma vsebinsko prekrivata

primarni in podrejeni prepovedni in odstranitveni zahtevek proti

drugi in tretji toženi stranki.

VI. Prepovedni zahtevek iz "nasprotne" tožbe

Vprašanje usode založniške pogodbe 33/3pg/97 je glede na obrazloženo

ostalo odprto. S tem vprašanjem je neločljivo povezano vprašanje

pravice tožeče stranke do razprodaje zalog po izteku pogodbeno

dogovorjenega roka (prim. 2. odstavek 2. točke te pogodbe in sklep

Višjega sodišča v Ljubljani z dne 25.10.2002, opr. št. I Cpg

1042/2002). Le če je ta pogodba prenehala na podlagi Odstopne izjave

z dne 18.3.2002, se tožeča stranka ne bi mogla uspešno sklicevati na

pravico do razprodaje zalog. Od odgovora na to vprašanje pa je seveda

odvisna presoja o zatrjevanem kršitvenem dejanju.

Tudi glede tega dela izpodbijane sodbe (II/1. in II/2. točki izreka)

je podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP. Pritožbeno sodišče

je zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 4. odstavku

165. člena ZPP.