Appeal dismissed; bankruptcy claimant must sue all creditors who rejected their claim for a single judgment.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišče prve stopnje.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

[JEDRO]

Tožeča stranka bi torej morala vložiti tožbo proti vsem, ki so njeno

terjatev prerekali. Stečajni upravitelj in upniki, ki so terjatev

prerekali so namreč nujni sosporniki. Pravnomočna sodba o ugotovitvi

obstoja terjatve proti stečajnemu dolžniku namreč pomeni nadomestitev

priznanja terjatev s strani stečajnega upravitelja v stečajnem

postopku. S pravnomočno sodbo proti upnikom, ki so terjatev

prerekali, pa je odpravljena procesna ovira za poplačilo te terjatve

ob glavni delitvi. Ker gre za eno samo terjatev, je o obstoju oziroma

neobostju te mogoče odločiti samo na en način, torej z enotno sodbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na

ugotovitev, da obstoji njena terjatev proti toženi stranki v

vtoževanem znesku s pripadki in, da je prvotožena stranka dolžna

tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila v 15 dneh.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz pritožbenega

razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe

materialnega prava. Predlagala je, naj sodišče druge stopnje

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje. Podrejeno pa je predlagala spremembo sodbe z zavrženjem

tožbe in naložitvijo plačila pritožbenih stroškov toženim strankam

skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje do

plačila. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožene stranke na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

pritožnik ni konkretiziral. Sodišče druge stopnje pa tudi pri uradnem

preizkusu sodbe ni zasledilo nobenih absolutnih bistvenih kršitev

določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP).

Napotitveni sklep je postal pravnomočen, zato pritožbenih razlogov,

ki se nanašajo v tej zadevi na izrek napotitvenega sklepa sodišče

druge stopnje ne more upoštevati. Tudi sicer so te pritožbene trditve

neutemeljene. Izrek napotitvenega sklepa je bil namreč sestavljen v

skladu s 144. členom ZPPSL. Predsednica stečajnega senata je tudi v

obrazložitvi zapisala, kateri upniki so poleg stečajnega upravitelja

prerekali upnikovo terjatev. Med njimi sta bili našteti tudi upnici

AK in BK, katerih pa tožeča stranka ni navedla kot toženih strank

skupaj s stečajnim dolžnikom in ostalimi upniki, ki so prerekali

njeno terjatev. Enako neutemeljene so tudi pritožbene trditve v

smeri, da razen stečajnega dolžnika in upnika CK, vsi ostali upniki

niso navedli nobenih vsebinskih razlogov zoper tožnikovo terjatev. Če

obe upnici sploh nista imeli možnosti sodelovati v postopku, ni

mogoče ocenjevati kakšne trditve bi lahko postavljali v postopku, če

bi bili navedeni kot toženi stranki. Upnici katerih tožeča stranka ni

zajela kot toženi stranki, bi se res lahko pridružili tej stranki v

pravdi v smislu 199. člena ZPP. Vendar pa je udeležba intervenienta

predpisana le kot možnost, ne pa kot obveznost pridružiti se stranki

v sporu. Zato je pritožbena trditev, da stranki zato, ker se nista

pridružili toženi stranki v postopku, nista bili prikrajšani za

udeležbo, tudi neutemeljena.

Tožeča stranka bi torej morala vložiti tožbo proti vsem, ki so njeno

terjatev prerekali. Stečajni upravitelj in upniki, ki so terjatev

prerekali so namreč nujni sosporniki. Pravnomočna sodba o ugotovitvi

obstoja terjatve proti stečajnemu dolžniku namreč pomeni nadomestitev

priznanja terjatev s strani stečajnega upravitelja v stečajnem

postopku. S pravnomočno sodbo proti upnikom, ki so terjatev

prerekali, pa je odpravljena procesna ovira za poplačilo te terjatve

ob glavni delitvi. Ker gre za eno samo terjatev, je o obstoju oziroma

neobostju te mogoče odločiti samo na en način, torej z enotno sodbo.

Zato ima upnik, katerega terjatev je bila prerekana, pravni interes,

zaradi katerega vodi pravdo za ugotovitev te terjatve samo, če

opisani učinek doseže proti vsem, ki so terjatev prerekali. V

nasprotnem primeru namreč nima pravice do poplačila iz stečajne mase

ob glavni delitvi. Če torej upnik ne vloži tožbe proti vsem, ki so

terjatev prerekali, ni izpolnjena procesna predpostavka (pravni

interes) za vložitev tožbe in je takšno tožbo treba zavreči, četudi

je vložena pravočasno (glej komentar Zakona o prisilni poravnavi,

stečaju in likvidaciji, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, stran

546).

Sodišče prve stopnje bi moralo zaradi pomanjkanja pravnega interesa

tožbo zavreči in ne zavrniti zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije.

Vendar pa se položaj tožeče stranke ne bi spremenil v njeno korist,

če bi sodišče ravnalo pravilno. Tožeča stranka je namreč že zamudila

prekluzivni rok za vložitev tožbe proti še dvema upnicama. Zato ne

more doseči pozitivnega izida v tem postopku, saj s tožbo ne more več

zajeti obeh omenjenih upnic.

Tudi, če bi sodišče druge stopnje spremenilo izpodbijano sodbo in

odločilo, da se tožba zavrže, pa tožeči stranki ne bi priznalo

pritožbenih stroškov, saj bi bil uspeh v pritožbenem postopku zgolj

navidezen.

Sodišče druge stopnje je, ker niso podani pritožbeni razlogi,

neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje

(353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v

zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni

uspel je bilo treba zahtevo za povrnitev pritožbenih stroškov

zavrniti.