Appeal dismissed; interim order against bankruptcy court actions is inadmissible as it cannot secure the claim.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Upnika predlagata, da sodišče drugemu dolžniku prepove določeno

ravnanje (izplačilo terjatve iz pravnomočnega sklepa o glavni

razdelitvi), vendar le-ta kot stečajni dolžnik v svojih ravnanjih ni

neodvisen, ampak je vezan navodila in sklepe stečajnega senata. Pri

tem pa stečajno sodišče takšne začasne odredbe ni dolžno upoštevati

in lahko stečajnemu dolžniku naloži drugačno ravnanje glede na tek

stečajnega postopka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno

zaključilo, da sodišče, ki odloča o začasni odredbi ne more nalagati

stečajnemu sodišču, načina kako naj vodi in odloča v stečajnem

postopku, prav tako pa tudi ne kakšna navodila naj daje stečajnemu

dolžniku. Hkrati pa to pomeni, da s takšno začasno odredbo ne more

priti do zavarovanje zatrjevane terjatve upnikov. Torej z njo ne bo

mogoče doseči namena zavarovanja (1. odst. 271. člen ZIZ).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s

katero naj bi se prvemu dolžniku prepovedalo, izterjati terjatev

upnikov v skupni višini 381.749.347,25 SIT na podlagi tretje delitve

stečajne mase od prvega dolžnika, ali z njo kakorkoli razpolagati,

drugemu dolžniku pa naj bi se prepovedalo izplačilo zneska

381.749.347,25 SIT, na podlagi tretje delitve stečajne mase prvemu

dolžniku.

Upnika sta se zoper sklep pravočasno pritožila, uveljavljala sta vse

pritožbene razloge.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je poleg drugih razlogov zavrnilo predlog za

izdajo začasne odredbe, tudi zato ker je ocenilo, da s predlagano

začasno odredbo ni mogoče doseči zavarovanja zatrjevane terjatve

upnikov. Pritožbeno sodišče z zaključki sodišča prve stopnje glede

navedenega razloga za zavrnitev začasne odredbe soglaša, zaradi česar

se ni opredeljevalo do drugih razlogov izpodbijanega sklepa v zvezi s

katerimi pa pritožnika uveljavljata bistvene kršitve postopka.

V zvezi s pritožbenimi trditvami, ki se nanašajo na primernost

sredstva začasne odredbe pa pritožbeno sodišče še dodaja sledeče:

Iz trditev v predlogu za izdajo začasne odredbe izhaja, da sta upnika

imela terjatve do drugega dolžnika, ki sta jih v stečajnem postopku

nad njim prijavila in so jima bile v tem postopku priznane. V času

trajanja stečajnega postopka nad drugim dolžnikom sta upnika te

priznane terjatve odstopila družbi KK d.o.o. s cesijsko pogodbo.

Le-ta je tako prejela od drugega dolžnika v stečajnem postopku delno

izplačilo odstopljenih terjatev na podlagi pravnomočnega sklepa o

glavni razdelitvi in naslednji poznejši delitvi.

Upnika sta navedene terjatve do drugega dolžnika cedirala družbi KK

d.o.o, v povezavi s komisijsko pogodbo, ki so jo sklenile prav tako z

njo in po kateri naj bi družba KK d.o.o. kot kupec, za upnika in

druge stečajne upnike sodelovala pri nakupu stečajnega dolžnika EE

kot pravne osebe. S cediranimi terjatvami naj bi družba KK d.o.o.

plačala kupnino. Pri tem je bila komisijska pogodba uresničena, saj

je družba KK d.o.o. kupila pravno osebo EE, hkrati pa je upnikoma

izročila delnice EE v sorazmerju z njunima deležema pri kupnini. Za

poplačilo kupnine za nakup pravne osebe EE so po stališču upnikov

zadostovali zneski, ki jih je družba KK d.o.o. prejela po prvi in

drugi razdelitvi stečajne mase. Glede na določbe komisijske pogodbe

je bila družba KK d.o.o. dolžna presežek cediranih terjatev izterjati

za račun komitentov (upnikov) ter jim tako izterjane zneske izročiti.

Presežek odstopljenih terjatev namreč ni prešel v premoženje družbe

KK d.o.o., saj je šlo v tem obsegu le za prenos v izterjavo.

Po izplačilu druge razdelitve stečajne mase se je stečajni postopek

nad drugim dolžnikom nadaljeval. V tem času je

bila družba KK d.o.o. izbrisana iz sodnega registra po določbah

ZFPPod dne 30.5.2002, s čimer je prenehala obstajati. Po stališču

upnikov je zato prenehala veljati komisijska pogodba in cesije. Zato

štejeta, da so še neizplačani del terjatev, ki so bile sicer cedirane

na družbo KK d.o.o., zaradi njenega prenehanja, zopet prešle nanju

kot prvotna upnika in sta jih ona dva upravičena izterjati od drugega

dolžnika v tretji delitvi stečajne mase. Kljub temu pa je prvi

dolžnik v stečajnem postopku nad drugim dolžnikom prijavil svojo

udeležbo kot univerzalni pravni naslednik družbe KK d.o.o., kar je

stečajno sodišče upoštevalo.

V predlogu upnika torej zatrjujeta, da imata terjatev "na ugotovitev,

da so prenesene terjatve na podlagi komisijskih pogodb z družbo KK

d.o.o prešle nazaj nanju in da sta jih upravičena izterjati iz

stečajne mase drugega dolžnika". Pri tem trdita, da imata direktni

zahtevek napram drugemu dolžniku, da njima izplača znesek tretje

razdelitve stečajne mase namesto prvemu dolžniku, kot pravnemu

nasledniku družbe KK d.o.o.. Takšno stališče pa je po oceni

pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno.

Na podlagi pravnomočnega sklepa o glavni razdelitvi izplača stečajni

upravitelj terjatve upnikom, ki so opredeljeni v potrjenem osnutku

glavne razdelitve v višini denarnih sredstev namenjenih za razdelitev

(163. in 166. člena ZPPSL). Za te upnike je pravnomočen sklep

razdelitvi samostojen izvršilni naslov, če stečajni upravitelj ne bi

opravil izplačila. Poznejša razdelitev se opravlja, ko pritekajo

sredstva dolžnika (1. odst. 167. člena ZPPSL), vendar le tistim

upnikom, ki so zajeti v sklepu o glavni delitvi. Spremembo

obstoječega upnika v fazi po pravnomočnosti sklepa o glavni delitvi

je mogoče dopustiti le če novi upnik z javno listino ali s po zakonu

overjeno listino dokaže, da je bila terjatev prenesena nanj. Kadar pa

to ni mogoče, se prenos terjatve dokazuje s pravnomočno odločbo,

izdano v pravdnem postopku, kot to določa 1. odst. 24. člena ZIZ. V

sklepu o glavni razdelitvi je kot upnik predmetnih terjatev

opredeljen KK d.o.o., ki pa je prenehal obstajati. Po trditvah

upnikov je v stečajnem postopku prvi dolžnik izkazal prehod

predmetnih terjatev nanj iz naslova univerzalnega nasledstva, kar

pomeni da bo prejel izplačilo po tretji delitvi. Pritožbeno sodišče

pri tem pojasnjuje, da je zmotno materialnopravno stališče upnikov,

da so predmetne terjatve zaradi prenehanja KK d.o.o. in v posledici

tega prenehanja komisijske pogodbe avtomatično prešle na prvotna

upnika. Ponovni prehod terjatev nanju bosta morala pač izkazati s

pravnomočno sodbo, ali pa na drug s prvim dolžnikom sporazumen način.

Šele takrat pa bosta pridobila neposredni zahtevek napram drugemu

dolžniku. Upnika pa šele v predlogu za izdajo začasne odredbe

napovedujeta, da bosta v pravdnem postopku od prvega dolžnika

uveljavljala povratno cesijo predmetnih terjatev, kar pomeni, da

zaenkrat še nimata neposrednega zahtevka napram drugemu dolžniku.

Napram njemu ima kot rečeno neposredni zahtevek prvi dolžnik, kot

upnik cediranih terjatev. V zvezi z navedenim pa je sodišče prve

stopnje pravilno zaključilo, da predlagano sredstvo začasne odredbe

ni primerno. S predlagano začasno odredbo upnika hočeta zadržati tek

stečajnega postopka, ki se vodi nad drugim dolžnikom in odložiti

izplačilo predmetnih terjatev po tretji razdelitvi, dokler sama ne bi

dosegla pravnomočnega naslova o prehodu terjatev nanju in na podlagi

katerega bi se lahko v stečajem postopku izkazala kot singularalna

naslednika družbe KK d.o.o.. Izdaja začasne odredbe s takšno vsebino

pa ni mogoča. Z njo upnika sicer predlagata, da sodišče drugemu

dolžniku prepove določeno ravnanje, vendar le-ta kot stečajni dolžnik

v svojih ravnanjih ni neodvisen, ampak je vezan na navodila in sklepe

stečajnega senata. Pri tem pa stečajno sodišče takšne začasne odredbe

ni dolžno upoštevati; glede na tek in pravila stečajnega postopka

lahko stečajnemu dolžniku naloži drugačno ravnanje. Zato je sodišče

prve stopnje pravilno zaključilo, da sodišče, ki odloča o začasni

odredbi ne more nalagati stečajnemu sodišču načina, kako naj vodi in

odloča v stečajnem postopku, prav tako pa tudi ne, kakšna navodila

naj daje stečajnemu dolžniku. Hkrati pa to pomeni, da s takšno

začasno odredbo ne more priti do zavarovanje zatrjevane terjatve

upnikov. Torej z njo ne bo mogoče doseči namena zavarovanja (1. odst.

271. člen ZIZ). Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da

predlog za izdajo začasne odredbe, ki sta jo upnika opredelila tako,

da sta v 1. točki predlagala prepoved prvemu dolžniku, da izterja

predmetno terjatev, v 2. točki pa prepoved drugemu dolžniku, da

prvemu dolžniku izplača to terjatev, vsebinsko predstavlja celoto.

Gre namreč za isto terjatev, o izplačilu katere bo odločilo stečajno

sodišče, kar pa kot rečeno sodišče prve stopnje z izdajo predmetne

začasne odredbe v nobenem primeru ne more preprečiti.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega pritožbo zavrnilo in

potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s odst.

15. členom in 239. členom ZIZ).

Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato nosita svoje pritožbene

stroške (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. členom ZPP v

zvezi s 15. členom ZIZ).