Spousal joint liability for family debts upheld; creditor may claim full amount from either spouse.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec za tekoče potrebe družine,

odgovarjata zakonca nerazdelno. Vsak od njiju odgovarja upniku za

celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče,

vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo

tožencu, da je dolžan plačati tožniku znesek 4.903.193,08

SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.1998 dalje do

plačila, ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 202.822,00

SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje

do plačila.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz razloga

zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki

predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je

tožniku škoda res nastala v vtoževani višini, vendar sta to

škodo dolžna plačati toženec in njegova bivša žena M. C., vsak 1/2.

Zmotno je prepričanje sodišča prve stopnje, da je bil toženec sam

gostinec in bivša žena s tem ni imela nič, ker je to bila njuna

skupna odločitev. S posojilom sta plačala najemnino za šest mesecev

vnaprej in je dolg, ki ga terja tožnik, nastal v času zakonske zveze

in je bil porabljen za skupne potrebe toženca in njegove žene. Pri

samem najetju kredita sta se angažirala tudi bivša žena toženca in

tožnik kot njen sin. Da je dolg, ki nastane v času zakonske zveze,

skupni dolg zakoncev, je že zakonska domneva in torej tega tožencu ni

potrebno dokazovati, če pa tožnik trdi drugače, je na njem dokazno

breme.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne in prepričljive

razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je

toženec dolžnik v obravnavanem škodnem razmerju nasproti

tožniku kot oškodovancu, s čimer je bilo dejansko stanje o

pravnorelevantnih dejstvih v celoti in pravilno ugotovljeno,

na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je bilo

tudi pravilno uporabljeno materialno pravo, ko je bilo

tožbenemu zahtevku ugodeno.

Pritožniku je potrebno pojasniti, da četudi bi v celoti

sledili njegovim pritožbenim navedbam in bi sprejeli

dejansko stanje, kot ga zatrjuje pritožba, torej, da je bil

dolg najet in porabljen za potrebe družine toženca, to ne bi

vplivalo na drugačno odločitev o tožbenem zahtevku. V 2.

odstavku 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih

razmerjih je namreč izrecno določeno, da za obveznosti, ki

obremenjujejo oba zakonca, za obveznosti, nastale v zvezi s

skupnim premoženjem, in za obveznosti, ki jih prevzame en

zakonec za tekoče potrebe družine, odgovarjata zakonca

nerazdelno. Nerazdelna ali solidarna odgovornost dolžnikov

pa pomeni, da vsak od dolžnikov odgovarja upniku za celo

obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar

hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (1.

odstavek 414. člena v času nastanka spornega razmerja

veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, sedaj enako 1.

odstavek 395. člena Obligacijskega zakonika). Torej dolžnika

nerazdelne obveznosti odgovarjata navzven, nasproti dolžniku

vsak v celoti za celotno skupno obveznost, odgovornost

posameznega dolžnika v odvisnosti na celotni dolg pa ima

vpliv le na odgovornost znotraj med dolžniki samimi.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev,

na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o

pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo tožene

stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).