Appeal court partially allows claimant's appeal, rejecting counterclaim due to lack of evidence.

Pritožbi toženca se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki 1.

izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za znesek 58.500,00 SIT

z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.1.1998 dalje do plačila,

zavrne. Stroškovni izrek v točki 3 se razveljavi in v tem obsegu

zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V ostalem se pritožba toženca ter v celoti pritožba tožeče

stranke zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

[JEDRO]

Pobotnega ugovora pri ugotavljanju deleža pravdnega uspeha ni mogoče

obravnavati kot nasprotno tožbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu

naložilo, da tožeči stranki plača 4.747,00 EUR v tolarski

protivrednosti na dan plačila s 5% zamudnimi obrestmi od

10.7.1998 dalje do plačila ter zneska 58.500,00 SIT in

12.825,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.1.1998

oz. od 28.1.1999 dalje. Višji zahtevek in toženčev pobotni

ugovor je zavrnilo, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da

trpi vsaka stranka svoje.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik

uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da se

razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje, oz. da se spremeni

z ugoditvijo zahtevku. Toženec iz razlogov po 2. in 3. točki

338. člena ZPP predlaga spremembo z zavrnitvijo zahtevka,

podrejeno pa razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje.

Tožeča stranka, ki v pritožbi obsežno in podrobno povzema

potek te zadeve, kot bistveno zatrjuje, da sta celoten

dogovor in aneks z dne 20.1.1999 nična. Izpolnitev tega

dogovora in posledično na tej podlagi podpisanega aneksa je

bila namreč pogojena in vezana s plačilom zapadlih finančnih

obveznosti toženca do tožnika v natančno določenih časovnih

rokih. Toženec pa v teh rokih, kot tudi ne do vložitve

pritožbe, ni izpolnil niti ene plačilne obveznosti. Vztraja

torej na zahtevku za plačilo vrednosti od toženca naročenih

in izvedenih sprememb v pritličju in polkletnih prostorih,

to je za znesek 4.099.020,00 SIT z zamudnimi obrestmi od

njegove zapadlosti 20.2.2000. Meni še, da je sodišče od

dodatnih neplačanih stroškov v višini 475.000,00 SIT

neutemeljeno odbilo stroške nakupa žaluzij v višini

71.500,00 SIT, saj bi bil ta znesek upoštevan samo v

primeru, če bi toženec v celoti spoštoval dogovor z dne

20.1.1999. Protipožarnih vrat pa tožnik ni vgradil izključno

zaradi toženčeve neaktivnosti, saj kljub izrecnemu pozivu z

dopisom 18.6.1998 toženec ni sporočil termina za to delo.

Toženec se v pritožbi protivi naloženemu plačilu zneska

58.500,00 SIT za vgraditev protipožarnih vrat, ker ta še

niso vgrajena. V nadaljevanju poudarja že navedene razloge

za 25% manjvrednost svojega stanovanja oz. dela dvojčka. Ker

sodišče v tej smeri ni izvajalo predlaganih dokazov, je

zavrnitev pobotnega ugovora neutemeljena. Za primer, da bo

pritožbeno sodišče s tako sprejeto odločitvijo soglašalo, pa

ocenjuje, da je izrek o stroških napačen. Priglašene pravdne

stroške bi namreč sodišče moralo glede na uspeh tožnika

medsebojno pobotati ter temu ustrezno odločiti o njihovi

višini.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, toženčeva pritožba pa

je delno utemeljena.

Aneks k kupoprodajni pogodbi z dne 9.4.1997, ki sta ga

pravdni stranki sklenili dne 20.1.1999 (označen z B med

prilogami B2), se nanaša izključno na kupljenemu toženčevemu

stanovanju pripadajoča zemljišča ter služnostne pravice

dostopa in dovoza preko njih. Istega dne sklenjeni dogovor

med strankama (označen s K v prilogah B2) pa vsebuje

ugotovitve o njunih medsebojnih finančnih obveznostih.

Omenjeni aneks je torej za to pravdo irelevanten, zato pa

brezpredmetne pritožbene trditve o njegovi ničnosti. Enako

zatrjevanje glede drugega navedenega dogovora z istim

datumom (20.1.1999) pa ni utemeljeno. Njegova vsebina se

namreč glasi: "Da pogodbeni stranki;

- razen plačila preostanka kupnine s pogodbenimi obrestmi,

najkasneje v osmih dneh od podpisa aneksa,

- doplačila 8.550,00 SIT prometnega davka za izstavljeno

fakturo z dne 20.1.1999 za dodatna dela in

- da se priznajo stroški nakupa žaluzij po predložitvi

računa in se odštejejo od zneska 475.000,00 SIT, nastalo

razliko (če je) od že plačanega pa plača kupec takoj,

- plačila polovičnih notarskih stroškov overovitve aneksa,

Nimata več nikakršnih medsebojnih zahtevkov."

Navedena vsebina po presoji pritožbenega sodišča v ničemer

ne kaže na pogojenost veljavnosti dogovora s takojšnjim oz.

pravočasnim plačilom v njem ugotovljenih obveznosti. Ker

očitno to ni bilo opravljeno, so te seveda iztožljive in so

predmet pravde tudi na podlagi tega neizpolnjenega dogovora.

Prav zato je zahtevku v skladu z njim ugodeno, ne pa

zahtevku, ki se nanaša na pred tem dogovorom ugotovljeno

vrednost dodatnih del (4.099.020,00 SIT). Za oživitev

predhodnih dogovorov oz. ugotovitev glede tega zneska namreč

po obrazloženem očitno ni nikakršne podlage. Utemeljeno je

glede na veljavni citirani dogovor z dne 20.1.1999 prvo

sodišče od zneska 475.000,00 SIT odštelo 71.500,00 SIT za

stroške nabave žaluzij, saj jih je toženec izkazal z računom

z dne 17.10.1998 (E3 v prilogi B2).

V zvezi s tožniku prisojenim zneskom 58.500,00 SIT za

vzidavo protipožarnih vrat pa je treba pritrditi toženčevi

pritožbi. Glede na tožnikove pritožbene navedbe namreč vrata

očitno še vedno niso vzidana kljub tožnikovi nesporno

prevzeti obveznosti, da to opravi. Toženec zato tega

neizvršenega dela ni dolžan plačati, saj so tožnikove

trditve o nemožnosti izpolnitve zaradi toženčeve

neaktivnosti ob upoštevanju narave takega dela neupoštevne.

V tem obsegu, to je za znesek 58.500,00 SIT s pripadajočimi

obrestmi je bilo torej treba tožbeni zahtevek zavrniti (4.

točka 358. člena ZPP).

Ni pa mogoče slediti toženčevim pritožbenim izvajanjem v

zvezi z zavrnitvijo njegovega pobotnega ugovora. V

pripravljalni vlogi z dne 18.9.2001 (red. št. 12) je toženec

navedel, da je zaradi protipogodbene preureditve polkletnega

prostora v garsonjero in njene prodaje tretji osebi,

toženčevo stanovanje manj vredno. To manjvrednost je ocenil

na 25% pogodbene cene in jo opredelil z zneskom 59.556,25

DEM, ki ga je v tolarski protivrednosti na dan prvostopne

sodbe uveljavljal v pobot. V vlogi z dne 16.1.2004 (red. št.

33) pa je podrobneje navedel moteče okoliščine, ki jih garsonjera v

lasti tretjega povzroča. K takim svojim navedbam je toženec poleg

listinskih dokazov predlagal zaslišanje strank in prič ter izvedenca

M. C.. Te dokaze je prvo sodišče - v nasprotju s pritožbenim mnenjem

- izvedlo, vendar so, vključno z izpovedbo izvedenca, potrdili le, da

je bila garsonjera zgrajena v nasprotju s pogodbo (kar sledi že iz

listin), kakor tudi, da za toženca posledice takega tožnikovega

ravnanja predstavljajo motnjo, ki govori za manjvrednost njegovega

stanovanja. O dejstvih, ki bi prikazala in utemeljila obseg te

manjvrednosti, izražen v konkretnem v pobot uveljavljanem znesku, pa

izvedeni dokazi niso pojasnili ničesar. Takih dejstev pa sicer

toženec tudi ni opredelil v svojih navedbah in tega še v pritožbi ne

stori, tako da pomanjkljivih trditev v tej smeri z dokazi niti ne bi

bilo mogoče nadomestiti. Pravilen je torej prvostopenjski zaključek,

da toženec nastale škode in njene višine ni dokazal, zaradi česar

pobotnega ugovora ni bilo mogoče obravnavati.

Utemeljeno je toženčevo pritožbeno opozorilo v zvezi z

izpodbijano stroškovno odločitvijo. V primeru zmage v pravdi

sicer določba 2. odst. 154. člena ZPP dopušča tudi odločitev

kakršna je sprejeta, vendar ob pretehtanju razmerja končnega

uspeha in okoliščin primera. Tožniku je ob upoštevanju

sedanje vrednosti EUR, (približno 240,00 SIT za 1 evro),

prisojeno skupno okrog 1.200.000,00 SIT, kar predstavlja

okrog 23% od iztoževanih 5.223.452,00 SIT. Pobotni ugovor ni

nasprotni tožbeni zahtevek in ga zato v stroškovnem smislu

ni mogoče kot takega obravnavati, kakor sicer sledi iz

prvostopenjske obrazložitve. Pravdne stroške obeh strank bo

torej treba odmeriti in jih porazdeliti med stranki v smislu

pritožbenega predloga v skladu z določilom 2. odst. 154.

člena ZPP. Stroškovni izrek je zato pritožbeno sodišče ob

ugoditvi toženčevi pritožbi razveljavilo in v tem obsegu

zadevo vrnilo v novo odločanje (čl. 365, tč. 3 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 4.

odst. 165. člena ZPP.