Court dismisses appeal against loan contract judgment, upholding joint liability and statute of limitations rules.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišče prve stopnje.

[JEDRO]

Iz posojilne pogodbe je razvidno, da je druga toženka podpisala

pogodbo kot solidarna dolžnica, zato se v razmerju do tožeče stranke

ne more razbremeniti obveznosti plačila celotnega dolga. Tisti, ki je

v zavezi solidarnosti, pri vračilu take obveznosti ne bo mogel

sklicevati, da je odplačeval svoj delež oziroma prevalil breme

odplačevanja na drugega posojilojemalca.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da

ostane sklep o izvršbi istega sodišča, opr. št. VII I ... z dne

22.5.1995, v veljavi v 1. in 3. točki izreka, po katerem morata

toženca plačati tožeči stranki znesek 1.158.056,60 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 31.1.1995 do plačila ter izvršilne stroške v

znesku 11.653,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.5.1995 do

plačila. Tožencema je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče

stranke v višini 155.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

5.5.2004 do plačila.

Proti sodbi je druga toženka vložila "ugovor" (pravilno:

pritožbo) brez opredelitve pritožbenih razlogov. Navaja, da

ni podpisala posojilne pogodbe kot solidarna dolžnica. Svoj

del posojila je plačevala do leta 1989, do konca svoje redne

zaposlitve. Tožba je bila vložena 18.5.1995. Po mnenju

pritožbe je glede njene obveznosti upošteven petletni

zastaralni rok, skladno z določilom 371. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih. "Sploh pa velja triletni zastaralni

rok". Sodišče ni upoštevalo razlogov, ki jih je navedel njen

pooblaščenec na naroku za glavno obravnavo dne 5.5.2004.

Pritožba nadalje meni, da bi morala tožeča stranka najprej

izterjati obveznost od Zavarovalnice, pri kateri je bil

zavarovan kredit. Nadalje navaja, da tožeča stranka ni

dostavila kartice prometa njenih vplačil. Predlaga

razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev sodišču prve

stopnje v novo odločanje. Obenem predlaga sodišču, naj jo

oprosti plačila sodne takse po 168. členu Zakona o pravdnem

postopku, saj bi se s tem plačilom občutno zmanjšala sredstva, s

katerimi se preživlja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje se strinja z obrazloženo presojo

izvedenih dokazov, zato sprejema prvostopenjsko utemeljitev

zoper drugo toženko glede usode tožbenega zahtevka oziroma

sklepa o izvršbi, s katerim ji je bilo naloženo v plačilo še

neodplačano posojilo v višini 1.158.056,60 SIT, priznane

zakonske zamudne obresti, ter stroški postopka.

Pravno izhodišče izpodbijani odločitvi predstavljajo določbe

o posojilni pogodbi (557. do 566. člen Zakona o

obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju: ZOR), ki se

uporabljajo skladno 1060. členom Obligacijskega zakonika (v

nadaljevanju: OZ), saj gre za spor iz obligacijskega

razmerja (posojilne pogodbe), ki je nastalo pred

uveljavitvijo OZ (veljavnost od 1.1.2002). Med

materialnopravne obveznosti posojilojemalca spada skladno s

1. odst. 562. člena ZOR njegova dolžnost, da skrbi za to, da

prejme posojilodajalec pravočasno in kot je bilo dogovorjeno s

pogodbo v rokih in na način (praviloma v mesečnih anuitetah) vrnjeno

posojilo, da plača dogovorjene obresti (ki v tej zvezi predstavljajo

plačilo za rabo tujega denarja), kakor tudi na zahtevo

posojilodajalca da plača zakonske zamudne obresti (ki predstavljajo

kazen za prekoračitev roka za plačilo zapadlih mesečnih anuitet), če

se nahaja v zamudi. V zvezi z vračilom posojila stranki lahko

dogovorita v posojilni pogodbi tako imenovano kasatorično klavzulo

(primerjaj teorijo, prof. Cigoj, Komentar ZOR, str. 512). To pomeni,

da če posojilojemalec zamudi enega ali več obrokov, je dolžan takoj

vrniti celotni znesek posojila posojilodajalcu.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna

dejstva, ki so med strankama bodisi nesporna bodisi je o

njih pravilno sklepalo po dokaznem bremenu pravdnih strank

iz 1. odst. 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v

nadaljevanju: ZPP) v zvezi z 212. členom ZPP:

S posojilno pogodbo z dne 21.11.1987 sta toženca najela pri

tožeči stranki posojilo takratnih 14.000.000,00 DIN; s

podpisom posojilne pogodbe sta se solidarno zavezala za

poplačilo obveznosti tožeči stranki v rokih in na način, v

mesečnih anuitetah, kot je razvidno iz posojilne pogodbe;

vračilo posojila je bilo zavarovano pri zavarovalnici (11.

člen pogodbe); najstarejši neplačan obrok je zapadel v

plačilo v avgustu 1993; tožba na vračilo posojila s

prištetimi posojilnimi obrestmi in zakonskimi zamudnimi

obrestmi (ker je druga toženka bila v zamudi z vračilom) je

bila vložena zoper oba toženca 18.5.1995; višino terjatve je

tožeča stranka izkazala z izpiskom iz poslovne knjige,

pregledom terjatev in kartico prometa (A 1 do A23).

Bistvo solidarne obveznosti (414. člen ZOR) tožencev je v

dodatnem zavarovanju pravic posojilodajalca iz posojilne

pogodbe, ki se pri takem dogovoru kaže v tem, da ima

posojilodajalec pravico (s tožbo) zahtevati od vsakega

posojilojemalca celotno izpolnitev obveznosti. To pomeni, da

se tisti, ki je v zavezi solidarnosti, pri vračilu take

obveznosti ne bo mogel sklicevati, da je odplačal svoj delež

(npr. svoj del dolga) bodisi da je prevalil breme

odplačevanja na preostalega posojilojemalca, kot je v obrav navanem

primeru navajala drugotoženka, in kar naj bi bilo razvidno tudi iz

pregleda bančnih terjatev (pa čeprav naj bi se/ali se je to zgodilo

na podlagi internega dogovora z drugim dolžnikom). Bistveno je torej,

da solidarni dolžnik ostaja v zavezi, dokler obveznost do upnika ni v

celoti poplačana, upnikova pravica pa je, da sam izbere, ali bo

plačilo celotnega dolga terjal od vsakega dolžnika posebej ali od

vseh (obeh) skupaj. Iz posojilne pogodbe (6. člen) je razvidno, da je

druga toženka podpisala pogodbo kot solidarna dolžnica, zato se v

razmerju do tožeče stranke ne more razbremeniti obveznosti plačila

celotnega dolga. S posplošenimi navedbami pritožba tako ne uspe

omajati pravilnosti zaključka o solidarni zavezi druge toženke.

Pravilno je bilo obrazloženo tudi o pravici tožeče stranke, ki je

tozadevno izbrala, da se poplača neposredno od posojilojemalca,

četudi je bilo dogovorjeno zavarovanje posojila pri zavarovalnici.

Nerealizirana pravica do poplačila iz zavarovanja (to je nevložitev

zahtevka na vračilo posojila pri Zavarovalnici) tako ni bila ovira za

vložitev tožbe zoper toženca, zaradi česar pritožba na tej podlagi

neutemeljeno oporeka pasivni legitimaciji. Ker je druga toženka v

solidarni zavezi, se tudi ne more braniti z ugovorom, da tožeča

stranka ni predložila kartice plačilnega prometa, iz katere bi bila

razvidna plačila obrokov posojila, ki naj bi jih sama plačevala

tožeči stranki. Solidarno s prvim tožencem namreč odgovarja za

plačilo celotnega dolga (stvar njunega internega dogovora s prvim

tožencem pa je bila, kako sta se dogovorila za odplačevanje posojila

tožeči stranki). V odgovoru na pritožbene navedbe je treba posebej

poudariti, da je tožeča stranka uspela dokazati celoten dolg do obeh

tožencev z izpiskom iz poslovne knjige, pregledom terjatev in kartico

prometa (priloga A 1 do A 23). Gre za dokaze, ki jim druga toženka

substancirano ni nasprotovala, torej ni (bilo pred sodiščem prve

stopnje) nobenega razloga za dvom o resničnosti, kot jo prikazujejo

predloženi listinski dokazi o neplačanih anuitetah posojila.

Nazadnje je treba zavrniti tudi pritožbene navedbe, ki

zadevajo odločitev o neutemeljenosti ugovora zastaranja. Iz

3. alineje 10. člena posojilne pogodbe izhaja, da ima banka

pravico zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi in

stroški pred pogodbenim rokom, če posojilojemalec ne plača

zapadle anuitete ob določenem roku (kasatorična klavzula).

Na podlagi kartice prometa je bilo pravilno ugotovljeno, da

je najstarejši neplačani obrok zapadel v plačilo v avgustu

1993. Ker je bila tožba vložena 18.5.1995, petletni zastaralni rok še

ni potekel (371. člen ZOR), zato je sodišče prve stopnje pravilno

sklepalo o neutemeljenosti ugovora zastaranja. Za razliko od občasnih

terjatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih

presledkih, in za katere velja krajši triletni zastaralni rok, velja

pri sporni terjatvi iz naslova posojila petletni zastaralni rok. To

je razvidno zlasti iz dogovora strank o kasatorični klavzuli, ker ta

po eni strani utemeljuje naravo posojila kot enotne obveznosti, po

drugi strani pa njegova realizacija (kršitev pogodbe) spreminja usodo

zapadlosti s pogodbo vnaprej določenih anuitet posojila. Kršitev

pogodbe (neplačilo anuitete ob njeni zapadlosti) namreč določa v tem

primeru trenutek zapadlosti celotnega posojila, ker od tedaj dalje

začne teči rok za zastaranje obveznosti iz naslova (še) neplačanega

posojila. Zaradi pogodbene kršitve posojilojemalcev so zapadle vse

vnaprej dogovorjene anuitete iz posojilne pogodbe pred pogodbenim

rokom. S tem je v tej pravdi prišla do izraza pogodbeno dogovorjena

pravica posojilodajalca, da od posojilojemalcev zahteva vrnitev

celotnega posojila, glede na zamudo (v kateri se je znašla druga

toženka, ker ni pravočasno vrnila posojila ob njeni zapadlosti) pa je

prišla do veljave zakonska pravica posojilodajalca (277. člen ZOR),

da utemeljeno zahteva od druge toženke še zakonske zamudne obresti od

glavnice, in sicer v času njene zapadlosti (to je od 31.1.1995) do

plačila.

Ker sodišče prve stopnje ni storilo nobenih bistvenih

kršitev določbe pravdnega postopka, na katere pazi sodišče

druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP),

je bilo treba zavrniti pritožbo kot neutemeljeno in potrditi

izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks odloča skladno

s 169. členom ZPP sodišče prve stopnje.