Appeal dismissed; court ruling on housing rights does not create basis for free use of property.

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in dopolnilna sodba sodišča

prve stopnje.

[JEDRO]

Odločba nepravdnega sodišča, s katero je bila toženki dodeljena

stanovanjska pravica, ne predstavlja podlage za brezplačno uporabo

stanovanja. Takšne odločbe niso predstavljale pravne podlage za

brezplačno uporabo niti v primeru, ko je sodišče po razvezi zakonske

zveze enega od zakoncev določilo za imetnika stanovanjske pravice na

prejšnjih družbenih stanovanjih, saj so tudi taki imetniki morali

plačevati stanarino za družbeno stanovanje oz. po spremembi

stanovanjske zakonodaje najemnino. Navedeno pa še toliko bolj velja

za stanovanja v zasebni lasti. Za uporabo teh stanovanj je uporabnik

moral (so)lastniku plačevati ustrezno odmeno na podlagi njunega

dogovora, drugače pa na podlagi zakonskih določb o neupravičeni

obogatitvi po kriterijih, ki veljajo za tržno najemnino. Toženka mora

zato kljub odločbi nepravdnega sodišča tožniku povrniti korist, ki jo

je imela z brezplačno uporabo tožnikovega solastniškega deleža.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko 1. ugotovilo,

da obstoji terjatev proti toženi stranki v višini 2.962.863,10 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.514.098,60 SIT od 30.4.2002

dalje do plačila, od zneska 423.932,50 SIT od 1.1.2001 dalje do

plačila in od zneskov 1.552,00 SIT od dneva zapadlosti posameznega

zneska dalje do plačila. Nadalje je pod točko 2. ugotovilo, da

obstoji terjatev tožene stranke proti tožeči stranki v višini

150.000,00 SIT, ki revalorizirana na dan 1.1.2001 znaša 218.763,78

SIT. Po medsebojnem pobotanju terjatev pod točko 1. in 2. je tožena

stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.744.100,10 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.514.098,60 SIT od 30.4.2002

dalje do plačila, od zneska 205.168,72 SIT od 1.1.2001 dalje do

plačila in od zneskov 1.552,00 SIT od dneva zapadlosti posameznega

zneska do plačila. Nadalje je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje

stroške tega pravdnega postopka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta tožeča in

tožena stranka, zoper dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje

pa se pritožuje tožeča stranka. Tožnik se zoper sodbo in

dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje pritožuje iz vseh

pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo in dopolnilno sodbo razveljavi in zadevo

vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi zoper

sodbo sodišča prve stopnje navaja, da je izrek pod 2. točko

nejasen, ker ni razvidno, v kakšni višini obstoji terjatev

tožene stranke, ali v višini 150.000,00 SIT ali v višini

218.763,78 SIT. Sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da so

sporno hišo uporabljali trije uporabniki, saj je bila

uporaba stanovanja v skupni hiši dodeljena le toženki,

hčerki pa sodita v družinsko skupnost toženke. Vprašanje,

komu je tožena stranka še dovolila uporabo stanovanja, na

obveznosti ne vpliva. Toženka je dolžna zagotoviti bivalni

prostor hčerkama na svoj račun. Tožnik je plačeval

preživnino za celotno oskrbo hčerk, kar pomeni tudi za

zagotovitev bivalnih prostorov. Še zlasti nezakonito je

zmanjšanje odškodnine tudi za tiste prostore v hiši, ki ne

sodijo k stanovanju, ki je bilo toženki dodeljeno. Sodišče

prve stopnje ugotavlja, da je za večino hišne opreme potekel

čas uporabnosti, zato je brez vrednosti in toženki ni treba

plačati nobene uporabnine. Oprema je lahko brez knjigovodske

ali računske vrednosti, očitno pa ima uporabno vrednost, če

jo toženka uporablja. Sodišče prve stopnje bi zato moralo

oceniti dejansko uporabnost opreme. Glede toženkinega

pobotnega ugovora pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni

šlo za nobeno investicijsko vzdrževanje. Tožnik se s tem ne

strinja, ker gre za tipično investicijsko vzdrževanje, za

katerega pa ni dal soglasja. Če pa opravljena dela

predstavljajo tekoče vzdrževanje, pa ti stroški bremenijo

tistega, ki nepremičnino uporablja, torej toženko. V

izpodbijani sodbi tudi ni navedeno, na kakšni podlagi je

tožnik dolžan te stroške plačati. Sodišče prve stopnje tudi

ugotavlja, da bi tožniku šle zamudne obresti od zapadlosti

vsakega posameznega obroka. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek

natančno opredelil po mesecih vse od marca 1998 dalje. Če

sodni izvedenci in sodišče niso ugotovili obrokov po

posameznih mesecih, je to napaka sodišča, ki tega od sodnih

izvedencev ni zahtevalo. Sama revalorizacija pa je brez

podlage in nedopustna. Tožniku gre uporabnina v nominalnih

zneskih za vsak mesec posebej in zamudne obresti od

zapadlosti vsakega mesečnega obroka. Nadalje tožniku

pripadajo zakonske, ne pa zakonite zamudne obresti, saj so

zakonite zamudne obresti lahko tudi zamudne obresti,

določene s pogodbo, teh pa tožnik ni zahteval. Tožnik je

zahtevek moral razširiti, če ne bi moral za nova obdobja

vlagati nove tožbe, kar bi bilo še dražje. Izvedenci niso

opravili izračunov v skladu z zahtevo tožnika in odredbo

sodišča, zato je tožnik ta izvedenska mnenja moral

kritizirati. Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o

stroških postopka, saj so bile tako razširitve zahtevka kot

zahteve po dopolnitvi izvedenskih mnenj utemeljene.

V pritožbi zoper dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje pa

tožnik navaja, da je tožena stranka dolžna plačati za

uporabo tožnikovega solastniškega deleža, ker ga je

protipravno izključila iz posesti in uporabe. Ne gre torej

za neupravičeno obogatitev, temveč za protipravno

odškodovanje tožnika. Hčerki sta v stanovanju živeli po

volji in odredbi toženke ter nista odločali o zamenjavi

ključavnice. Ker je o tem dejansko odločala samo njuna mati

- toženka, je zato odgovorna za vso škodo. Zmotno je

stališče sodišča prve stopnje, da bi bila s plačilom

preživnine posredno zniževana njegova preživninska

obveznost. Ta je bila natančno določena s sodbo, v njej pa

ni bilo določeno, da mora hčerkama dajati v najem svoje

nepremičnine. Sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da so

sporno hišo uporabljali trije uporabniki, saj je uporaba

stanovanja v skupni hiši dodeljena le toženki. Vprašanje,

komu je toženka dovolila uporabo, na obveznosti ne vpliva.

Toženka je dolžna zagotoviti bivalni prostor hčerkama na

svoj račun, ni pa ga dolžan zagotoviti tožnik. V ostalem so

tožnikove navedbe v pritožbi zoper dopolnilno sodbo sodišča

prve stopnje identične pritožbenim navedbam v pritožbi zoper

sodbo sodišča prve stopnje, zato jih pritožbeno sodišče ni

ponovno povzemalo.

Toženka pa se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje iz

vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je hiša

pravdnih strank skupna lastnina bivših zakoncev. To pomeni,

da je toženka skupna lastnica celotne hiše in jo ima kot

skupna lastnica pravico v celoti uporabljati. To pravico ji

daje zakon in ji jo je dalo sodišče s sklepom v nepravdni

zadevi. Uporaba hiše kot skupnega premoženja se ne more

presojati po določbi 38. ali 39. člena Zakona o temeljih

lastninskopravnih razmerjih (V nadaljevanju ZTLR), ker

skupni lastnik ne more biti nedobroverni posestnik. Prav

tako je materialnopravno zmotno za obravnavano zadevo

uporabiti določbe 214. do 219. člena ZOR. Toženka uporablja

svojo (skupno) stvar, ne pa tuje. V tem primeru gre za

stvarnopravna, ne pa obligacijskopravna razmerja. Lastniku

skupne stvari ni mogoče naložiti, da plača nekaj, ker

uporablja svojo stvar. Razmerja med skupnimi lastniki so

bila celo urejena s sodno odločbo, tako da je hišo bila

upravičena uporabljati toženka. Tožnik bi lahko kadarkoli

zahteval drugačno delitev, pa je ni. Tudi določenost

idealnih deležev v zemljiški knjigi še ne vpliva na status

skupne lastnine. Tožnik v svojih pravicah ni prikrajšan,

toženka pa ne okoriščena. Korist v smislu 219. člena ZOR je

konkreten pojem in pomeni povečanje nekega premoženja.

Toženka od te uporabe nima nobene koristi, še več, ima

povečane stroške. Izpodbijana sodba o ključnih dejstvih nima

razlogov, zato je podana absolutno bistvena kršitev določb

pravdnega postopka. Tako izpodbijana sodba nima razlogov

glede dejstva, da se je tožnik iz skupnega stanovanja

odselil sam in prostovoljno, da je toženka ključavnice

zamenjala potem, ko je tožnik po odselitvi prihajal pijan v

hišo in jim grozil. Ravnanje toženke zato ni protipravno,

tožnik pa je imel na voljo posestno varstvo in varstvo

lastninske pravice. Nadalje je nepravdno sodišče že uredilo

uporabo skupne ali solastne stvari tako, da je toženka

upravičena uporabljati edino stanovanje v hiši, stranke pa

tak sklep zavezuje. Nadalje v izpodbijani sodbi tudi ni

pojasnjeno, v čem je tožnik prikrajšan in toženka

okoriščena. Tožnikovo premoženje je danes točno tako kot

tistega dne, ko se je izselil. Dokler skupna lastnina ni

razdeljena, je tožnik v enakem položaju kot vsi drugi skupni

lastniki ali solastniki. Materialnopravno pa je zmotna tudi

odločitev o zamudnih obrestih, saj od terjatve, ki je

nedoločena in nelikvidna, ne morejo teči zamudne obresti.

Tožnik je terjatev ves čas spreminjal in še po destih letih

ni jasno, koliko naj bi znašala. Zmotna uporaba materialnega

prava pa ima za posledico tudi zmotno in nepopolno

ugotovitev dejanskega stanja in očitane absolutne procesne

kršitve. V konkretnem primeru bi bilo potrebno uporabiti

stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v zadevi II

Ips 210/94.

Tožeča in tožena stranka na pritožbi nista odgovorili.

Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo tožene stranke:

Pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje v

obravnavanem primeru materialnega prava ni pravilno uporabilo, ni

utemeljen. Pravdni stranki sta kot bivša zakonca v času trajanja

njune zakonske zveze pridobila stanovanjsko hišo na naslovu .... Da

navedena nepremičnina predstavlja skupno premoženje pravdnih strank

kot bivših zakoncev, med strankama ni bilo sporno. Zmotno pa je

pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje pravdni stranki iz tega

razloga ne bi smelo obravnavati kot solastnika navedene nepremičnine

oz. da je utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka odvisna od

vprašanja, ali sta pravdni stranki solastnika ali skupna lastnika

navedene nepremičnine. Ker pravdni stranki skupnega premoženja še

nista razdelili, bi se v obravnavanem primeru lahko pojavilo

predhodno vprašanje glede višine deležev pravdnih strank na navedenem

skupnem premoženju. Vendar pa višina deležev na skupnem premoženju v

tem postopku ni bila sporna, zato je sodišče prve stopnje v skladu z

zakonsko domnevo iz 1. odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in

družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po kateri so deleži

zakoncev na skupnem premoženju enaki, obe pravdni stranki utemeljeno

obravnavalo kot

solastnika stanovanjske hiše s solastniškim deležem do ene

polovice. V skladu z navedeno zakonsko domnevo sta tudi

pravdni stranki oblikovali svoje obligacijskopravne zahtevke

v tem postopku. Ne glede na navedeno pa je potrebno

poudariti, da oblika lastninske skupnosti pravdnih strank na

omenjeni nepremičnini (solastnina ali skupna lastnina) na

odločitev sodišča v tej zadevi nima vpliva.

Solastnik ima v skladu s 1. odstavkom 14. člena Zakona o

temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR)

pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi

solastniki uporabljati sorazmerno svojemu delu, ne da bi s

tem kršil pravice drugih solastnikov. Enako velja tudi v

primeru skupne lastnine večih oseb, kjer pripada lastninska

pravica na skupnem premoženju vsem skupaj. Posamezni skupni

lastnik zato nima pravice razpolaganja s skupno stvarjo,

ampak ima le pravico do souporabe in soposesti skupne

stvari, ki jo mora izvrševati tako, da ne posega v enake

pravice ostalih skupnih lastnikov. V skladu z navedenim sta

obe pravdni stranki imeli v enaki meri pravico do posesti in

uporabe skupnega premoženja. Obstoj posebnega dogovora med

pravdnima strankama o uporabi skupnega premoženja, po

katerem bi toženka uporabljala stanovanjsko hišo, tožnik pa

druge predmete iz skupnega premoženja, pa bi toženka morala

dokazati.

Ključnega pomena za odločitev v tej zadevi zato ni

vprašanje, na kakšni podlagi in v kakšnem obsegu je toženka

stanovanjsko hišo uporabljala, temveč ugotovitev, da je bil

tožnik izključen iz souporabe in soposesti stanovanjske

hiše, ki predstavlja skupno premoženje strank. Kot je

pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo to deloma

posledica izdaje odločbe nepravdnega sodišča (sklep

Temeljnega sodišča opr. št N ... z dne 18.9.1990), s katero je bila

toženki na stanovanju, ki se nahaja v hiši, dodeljena stanovanjska

pravica, deloma pa posledica toženkinih dejanj, zaradi katerih

tožniku vstop v stanovanjsko hišo ni bil vselej omogočen. Glede na

navedene ugotovitve ni mogoče sprejeti pritožbenih trditev, da je

tožnik posest opustil povsem prostovoljno. Ker je bil tožnik iz

navedenih razlogov izključen iz souporabe in soposesti skupne

stanovanjske hiše, je to privedlo do prikrajšanja na njegovi strani.

Tožnikovo prikrajšanje se kaže v nemožnosti imeti solastno (skupno)

stvar v posesti in jo uporabljati sorazmerno svojemu deležu (1.

odstavek 14. člena ZTLR). Ker je edino toženka (lahko) uporabljala

nepremičnino, ki sodi v skupno premoženje strank, je s tem posegla

tudi v (so)lastniška upravičenja tožnika. Glede na navedeno ni mogoče

pritrditi pritožbenemu stališču, da v konkretnem primeru ni šlo za

uporabo (deloma) tuje stvari. Čeprav je sodišče prve stopnje

ugotovilo, da je toženka za uporabo stanovanja imela pravni naslov,

tj. omenjeno odločbo nepravdnega sodišča, in da je bila zamenjava

ključavnic najverjetneje posledica tožnikovega nasilja, pa ta dejstva

toženke ne morejo razbremeniti njene obveznosti. Kot je pravilno

pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bil tožnik v posledici

toženkinih dejanj izključen iz souporabe stanovanjske hiše, odločba

nepravdnega sodišča, s katero je bila toženki dodeljena stanovanjska

pravica, pa ne predstavlja podlage za brezplačno uporabo stanovanja.

Te odločbe niso predstavljale pravne podlage za brezplačno uporabo

niti v primeru, ko je sodišče po razvezi zakonske zveze enega od

zakoncev določilo za imetnika stanovanjske pravice na prejšnjih

družbenih stanovanjih, saj so tudi taki imetniki morali plačevati

stanarino za družbeno stanovanje oz. po spremembi stanovanjske

zakonodaje najemnino. Navedeno pa še toliko bolj velja za stanovanja

v zasebni lasti. Za uporabo teh stanovanj je uporabnik moral

(so)lastniku plačevati ustrezno odmeno na podlagi njunega dogovora,

drugače pa na podlagi zakonskih določb o neupravičeni obogatitvi po

kriterijih, ki veljajo za tržno najemnino. Toženka mora zato kljub

odločbi sodišča tožniku povrniti korist, ki jo je imela z brezplačno

uporabo tožnikovega solastniškega deleža, tožnikovo prikrajšanje pa

je v odsotnosti koristi, ki jo prinaša lastninska pravica. Ker med

pravdnima strankama ni bil sklenjen noben dogovor o plačilu, je

sodišče prve stopnje kot pravno podlago za tožnikov tožbeni zahtevek

na plačilo uporabnine pravilno uporabilo 219. člen ZOR, ki

prikrajšanemu daje pravico zahtevati nadomestitev koristi, ki jo je

drugi imel z uporabo njegove (tuje) stvari. Tožnikov zahtevek je

torej povračilne narave in ima podlago v cit. določbi ZOR. Hkrati pa

je obveznost toženke utemeljena tudi na podlagi določb ZTLR, ki

lastniku stvari zagotavljajo pravico do njene uporabe (14. člen ZTLR)

in urejajo obseg povračila nedobrovernega posestnika tuje

nepremičnine (2. odstavek 39. člena ZTLR).

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi tožnik svoj

interes lahko zaščitil tako, da bi sprožil postopek za

delitev solastne stvari. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje

pritožbi, da tožnik takšno pravico po zakonu ima, vendar pa

od tožnika ni mogoče zahtevati, da jo uporabi. Toženka zato

iz teh razlogov ne more biti oproščena obveznosti, da

tožniku povrne korist, ki jo je v vtoževanem obdobju imela

od uporabe njegovega deleža na skupnem premoženju.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da bi tožnik lahko

svojo posest oz. solastninsko pravico zavaroval tudi drugače

(npr. z vložitvijo motenjske ali negatorne tožbe), saj je

toženka na tem stanovanju imela stanovanjsko pravico.

Pritožba uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev iz 14.

točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba naj

ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, vendar pa ta

pritožbeni očitek ne drži. Po oceni pritožbenega sodišča je

sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki so

v tej zadevi pravno pomembna za odločitev in svoje dejanske

ter pravne zaključke tehtno, prepričljivo in izčrpno

utemeljilo v razlogih sodbe. Sodišče prve stopnje je pri tem

natančno obrazložilo (11. in 12. stran izpodbijane sodbe),

na kakšni podlagi in iz katerih razlogov je tožnikov

zahtevek na plačilo uporabnine po temelju (delno) utemeljen.

Ugotovilo je, da je bil tožnik zaradi izdaje odločbe

nepravdnega sodišča o dodelitvi stanovanjske pravice toženki

in zaradi zamenjave ključavnice ter občasno oviranega

dostopa skozi garažna vrata izključen iz souporabe

stanovanjske hiše, nemožnost uživanja te nepremičnine v

sorazmerju s svojim solastniškim deležem pa predstavlja

bistvo njegovega prikrajšanja. Takšne ugotovitve tudi ne

potrjujejo pritožbenih trditev, da je tožnik stanovanjsko

hišo zapustil prostovoljno ali po dogovoru s toženko. Pri

tem je sodišče prve stopnje upoštevalo tako toženkino

izpovedbo o tožnikovem nasilju kot dejstvo, da je bila

toženki z odločbo nepravdnega sodišča dodeljena stanovanjska

pravica, vendar pa je v razlogih sodbe tudi obrazložilo,

zakaj uveljavljani ugovori toženke ne morejo razbremeniti

njene obveznosti. Nadalje je pojasnilo tudi vsebino

tožnikovega prikrajšanja oz. toženkine obogatitve (11. in

12. stran izpodbijane sodbe), ki je v uporabi tožnikovega

solastniškega deleža na stanovanjski hiši in se objektivno

odraža v višini tržne najemnine, ki bi jo sicer morala

toženka plačati za uporabo enakovredne nepremičnine. Ker se

je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo do

vseh relevantnih okoliščin, na katere opozarja toženka v

svoji pritožbi, je bilo treba pritožbene trditve glede

absolutno bistvene procesne kršitve zavrniti.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da v tem primeru

ni podlage za plačilo zakonskih zamudnih obresti. V tem

postopku tožnik ni uveljavljal nečiste denarne terjatve, pri

kateri bi bilo šele sodišče tisto, ki bi določilo njen obseg

v denarju, kot to zmotno meni pritožba. V obravnavanem

primeru je sodišče prve stopnje ugotavljalo korist, ki jo je

toženka imela od uporabe tožnikovega solastniškega deleža na

stanovanjski hiši in ki je postala čista denarna terjatev,

ko jo je tožnik opredmetil v denarju. V tem primeru lahko

tožnik zamudne obresti uveljavlja že od pridobitve te

koristi dalje (214. člen ZOR). Toženka je bila s tožnikovo

zahtevo za plačilo uporabnine in njeno višino najkasneje

seznanjena z vložitvijo tožbe, nedvomno pa se je morala

zavedati, da je glede na potek časa z izpolnitvijo svoje

obveznosti v zamudi. Razlogi, na katere se toženka sklicuje

v svoji pritožbi, pa je te obveznosti ne morejo oprostiti.

V zvezi s sodno odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II

Ips 210/2004, na katero se sklicuje toženka, pa je potrebno

opozoriti, da je bil v tej zadevi tožbeni zahtevek zavrnjen

zaradi nesklepčnosti, ker tožeča stranka svojega

prikrajšanja ni niti zatrjevala niti dokazala. Ker pa v

obravnavani zadevi za tak primer ne gre, sklicevanje ne

gornjo odločbo ni utemeljeno. Ob tem pa pritožbeno sodišče

poudarja, da je treba v vsakem primeru posebej presoditi,

ali je sklicevanje na stališča, zavzeta v drugih pravdnih

zadevah, utemeljeno, saj so odločitve sodišča vselej vezane

na konkretne okoliščine, ki se od primera do primera

razlikujejo.

V zvezi s tožnikovo pritožbo:

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno navedbo, da je

izrek izpodbijane sodbe v 2. točki nejasen. V tej točki

izreka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da terjatev tožene

stranke znaša 150.000,00 SIT, kar revalorizirano na dan

1.1.2001 znese 218.763,78 SIT. Da je sodišče prve stopnje

upoštevalo revalorizirano vrednost terjatve, je jasno

razvidno iz 3. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, kjer

je sodišče prve stopnje po medsebojnem pobotanju terjatev

pravdnih strank denarni znesek, prisojen v 1. točki izreka,

zmanjšalo za znesek revalorizirane glavnice, prisojene

toženki.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve

stopnje, da v obravnavanem primeru tožniku iz naslova

uporabnine pripada samo delež, ki odpade na toženko.

Razlogom, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo

takšno odločitev, se pridružuje tudi pritožbeno sodišče.

Dejstvo, da sta stanovanjsko hišo skupaj s toženko

uporabljali tudi hčerki pravdnih strank, je za presojo

utemeljenosti tožnikovega zahtevka po višini bistvenega

pomena. Resda je bila stanovanjska pravica na skupnem

stanovanju dodeljena samo toženki, vendar pa je bilo

potrebno tožnikov tožbeni zahtevek v delu, ki odpade na

hčerki, zavrniti iz povsem drugih razlogov. Pritožbeno

stališče, da je bila edino toženka dolžna zagotoviti oskrbo

in prebivališče obema hčerkama, ker sta bili hčerki njej

dodeljeni v varstvo in vzgojo, je zmotno. Za otroke sta

namreč enako dolžna skrbeti oba starša. V okviru svojih

starševskih dolžnosti sta dolžna zagotoviti otrokom vsa

sredstva za življenje, kar vključuje tudi sredstva za

zagotovitev ustreznih bivalnih pogojev. Pri tem ni pomembno,

kateremu od staršev je bil otrok dodeljen v varstvo in

vzgojo. Tisti, ki otroka nima pri sebi, je za preživljanje

otroka dolžan prispevati v denarju. Zato bi v primeru, če bi

tožnik zahteval plačilo uporabnine že v času odmere

preživnine, strošek uporabnine predstavljal del denarnih

potreb otroka, ki so podlaga za določitev preživnine. Ker pa

ti stroški pri določitvi preživnine, ki jo je dolžan

plačevati tožnik, niso bili upoštevani, je tožnik dejansko

plačeval nižjo preživnino, kot bi jo bil dolžan plačevati v

nasprotnem primeru. Glede na navedeno je stališče sodišča

prve stopnje, da bi se s plačilom uporabine tudi v delu, ki

odpade na otroka, posredno zniževala njegova preživninska

obveznost, pravilno. Kar se tiče pritožbenih navedb, da je

bila tožnikova preživninska obveznost točno določena z

odločbo sodišča in je obsegala tudi stroške, ki so bili

potrebni za zagotovitev prebivališča otrokom, pa je potrebno

opozoriti, da se preživnina za otroka vselej določa glede na

dejanske potrebe otroka, izražene v denarju, ki obstajajo v

času odmere preživnine, zato stroški uporabnine, ki jo

tožnik zahteva sedaj, v času določitve tožnikove

preživninske obveznosti niso mogli biti upoštevani. Kot je

pravilno ugotovilo že sodišča prve stopnje, iz navedenih

razlogov na tožnikovi strani ni nobenega prikrajšanja, zato

je potrebno tožnikove pritožbene ugovore v tej smeri v

celoti zavrniti in kot materialnopravno pravilno potrditi

odločitev sodišče prve stopnje o zavrnitvi tožbenega

zahtevka na plačilo uporabnine v tistem delu, ki odpade na

oba otroka.

Pri ugotavljanju višine najemnine za uporabo opreme v

stanovanjski hiši pravdnih strank pa se je sodišče prve

stopnje oprlo na ugotovitve sodnega izvedenca M. N. v izvedenskem

mnenju z dne 8.3.2001. Tožnik nasprotuje načinu izračuna te najemnine

in navaja, da ima oprema v hiši kljub poteku časa uporabnosti še

vedno določeno uporabno vrednost, ki jo je potrebno oceniti.

Pritožbeno sodišče se s pritožbenimi trditvami ne strinja, saj je

izvedensko mnenje strokovno in prepričljivo obrazloženo, pritožbeno

sodišče pa prav tako nima nobenega pomisleka v zvezi z metodo, ki je

bila v konkretnem primeru uporabljena za izračun najemnine. Po mnenju

pritožbenega sodišča je sodni izvedenec pri ugotavljanju višine

najemnine za uporabo hišne opreme pravilno upošteval čas uporabnosti

posameznih kosov pohištva. Zaradi izrabljenosti in poteka časa

vrednost opreme pada, s tem pa pada tudi v denarju opredmetena

korist, ki jo oprema prinaša lastniku. Na to tudi ne more vplivati

dejstvo, da je opremo po preteku časa njene uporabnosti še mogoče

uporabljati, saj zaradi tega oprema ne more pridobiti na vrednosti,

kot to zmotno meni pritožba. Ugotovitve sodišča prve stopnje glede

ocene koristi, ki jo je toženka imela z uporabo opreme v stanovanjski

hiši, so zato pravilne in jih sprejema tudi pritožbeno sodišče.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da ni podlage za

priznanje terjatve, ki jo je v obravnavani zadevi v pobot

uveljavljala toženka. Ne drži pritožbena trditev, da je

sodišče prve stopnje ugotovilo, da zatrjevana opravila

(obnova strehe, popravilo balkona in zunanje ograje) ne

predstavljajo investicijskega vzdrževanja. Takšne ugotovitve

izpodbijana sodba ne vsebuje. Pritožbeno sodišče se strinja

z odločitvijo sodišča prve stopnje, da toženka glede na

solastniški delež tožnika utemeljeno uveljavlja povračilo

polovice stroškov, ki so ji nastali z navedenimi opravili.

Za sredstva, ki jih eden od bivših zakoncev vloži po

prenehanju zakonske skupnosti v skupno premoženje brez

soglasja drugega zakonca, ima ta zakonec obligacijskopravni

zahtevek proti tistemu, ki je bil obogaten. Pravno podlago

toženkine terjatve predstavlja 210. člen ZOR, na podlagi

katerega lahko zakonec, ki je prikrajšan, zahteva povračilo

vloženih sredstev v sorazmerju z ugotovljenim deležem

drugega zakonca na skupnem premoženju, četudi izvedena

opravila presegajo redno upravo skupnega premoženja.

Pravdni stranki sta namreč kot solastnika stanovanjske hiše

dolžni v enakem razmerju prispevati tudi k stroškom opravil,

ki so potrebna za ohranitev ali povečanje vrednosti skupnega

premoženja. Ker tožnik k stroškom navedenih opravil ni

ničesar prispeval, je obogaten za toženkin delež vlaganj v

stanovanjsko hišo. Odločitev sodišča prve stopnje, da mora

tožnik povrniti toženki ustrezen del vloženih sredstev, je

zato pravilna.

Tožnik v pritožbi ugovarja, da sodišče prve stopnje ne bi

smelo revalorizirati zneska uporabnine, ki ga s tožbo

zahteva, temveč bi mu moralo priznati uporabnino v nominalni

vrednosti za vsak posamezen mesec posebej skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega

mesečnega obroka dalje. V zvezi z navedenim pa pritožbeno

sodišče ugotavlja, da tožnikov pritožbeni ugovor ni

sprejemljiv, ker se je tožnik pritožil le zoper zavrnilni

del sodbe. Ker je z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke

postala sodba v ugodilnem delu pravnomočna, to pomeni, da je

tožniku s sodbo sodišča prve stopnje priznana revalorizirana

glavnica v znesku 2.744.100,10 SIT. Če bi pritožbeno sodišče

poseglo v zavrnilni del izpodbijane sodbe, ki se nanaša na

obrestni zahtevek, in tožniku priznalo zakonske zamudne

obresti tudi za čas pred 30.4.2002 (datum revalorizacije),

bi to pomenilo podvajanje revalorizacije, kar pa ni

sprejemljivo. Ker je bilo pritožbene ugovore, ki se nanašajo

na revalorizacijo tožbenega zahtevka, potrebno zavrniti že

iz navedenega razloga, se pritožbeno sodišče do ostalih

pritožbenih navedb v zvezi z revalorizacijo ni še posebej

opredeljevalo.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da je tožnikov

tožbeni zahtevek utemeljen na odškodninski podlagi.

Pritožbeno sodišče je že obrazložilo svoja stališča glede

pravne narave tožnikovega tožbenega zahtevka in katere

materialnopravne določbe je zato potrebno v obravnavanem

primeru uporabiti. Ne glede na navedeno pa bi tožnik v

takšnem primeru moral zatrjevati in izkazati vse elemente

odškodninske odgovornosti (protipravno ravnanje, škoda,

vzročna zveza in krivda). Da tega tožnik v obravnavanem

primeru ni storil, je ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Tudi sicer ni mogoče pritrditi stališču, da je tožnikov

tožbeni zahtevek odškodninske narave. V obravnavanem primeru

toženkino ravnanje ni bilo protipravno, saj je do

izključitve tožnika iz souporabe in soposesti skupnega

stanovanja prišlo prvenstveno zaradi izdaje odločbe o

dodelitvi stanovanjske pravice toženki. S tem tožniku ni

nastala škoda, temveč izguba in sicer v toliko, kolikor je

bil prikrajšan v uporabi in posesti stanovanjske hiše, na

kateri ima solastninsko pravico. Tožnikov zahtevek je zato

obogatitvene narave in ustreza abstraktnemu dejanskemu stanu

219. člena ZOR, ki ureja povrnitev koristi, dosežene z

uporabo tuje stvari. Ker s strani tožnika predlagane

materialnopravne podlage v obravnavanem primeru ni mogoče

uporabiti, je potrebno zavrniti pritožbene navedbe tudi v

tem delu.

Glede pritožbenega očitka, da je sodišče prve stopnje

napačno prisodilo zakonite zamudne obresti namesto zakonskih

zamudnih obresti, pa je potrebno opozoriti, da je pravno

resda bolj pravilen izraz "zakonske zamudne obresti" kot

"zakonite zamudne obresti", vendar pa se v sodni praksi za

oznako zamudnih obresti po obrestni meri, določeni z

zakonom, še vedno uporabljata oba izraza, zato uporaba

izraza "zakonite zamudne obresti" ne bo imela nobenih

vsebinskih posledic. Iz navedenega razloga pritožbeno

sodišče v odločitev sodišča prve stopnje o obrestnem

zahtevku ni poseglo.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stroškovno odločitvijo

sodišča prve stopnje, ki jo napada tožnik v svoji pritožbi.

Pritožbeni očitek, da je stroškovna odločitev sodišča prve

stopnje nezakonita, ne drži, saj ZPP v drugem odstavku 154.

člena sodišče pooblašča, da lahko v primeru delnega uspeha

pravdnih strank odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške

postopka. Glede na doseženi uspeh strank v postopku, kot ga

je ugotovilo sodišče prve stopnje (tožnik je uspel z nekaj

manj kot polovico svojega zahtevka), je takšna stroškovna

odločitev sodišča prve stopnje, po kateri vsaka stranka

krije svoje pravdne stroške, pravilna že iz tega razloga in

jo sprejema tudi pritožbeno sodišče.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je

sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru dejansko stanje

popolno in pravilno ugotovilo ter na tako ugotovljeno

dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabilo.

Ker pritožbeno sodišče ni našlo procesnih kršitev, ki jih

uveljavljata pritožbi, kot tudi ne procesnih kršitev, na

katere je v skladu z 2. odstavkom 339. člena ZPP dolžno

paziti po uradni dolžnosti, je pritožbi pravdnih strank

zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo in dopolnilno

sodbo sodišča prve stopnje.

Ker pravdni stranki s pritožbami nista uspeli, morata sami

nositi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena

v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP), odločitev o tem pa

je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožb.