Court allows appeal against enforcement judgment, holding debtors solidarily liable for bill of exchange and protest costs.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu (2. točki izreka) ter v odločbi o stroških pravdnega postopka

spremeni tako, da sta prva toženka Maja M. Č. in tretja toženka Maša

M. Č. solidarno dolžni plačati tožeči stranki ...banki, d.d.,

Ljubljana:

- znesek 2.351.078,30 SIT (dva milijona tristoenainpetdesettisoč

oseminsedemdeset 30/100 tolarjev) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki

tečejo od 18.9.2001 do plačila;

- znesek 47.306,00 SIT (sedeminštiridesettisoč tristošest tolarjev),

skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.10.2001 do plačila iz

naslova izvršilnih stroškov ter

- znesek 47.022,00 SIT (sedeminštiridesettisoč dvaindvajset

tolarjev), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od

17.6.2004 do plačila kot nadaljnje pravdne stroške tožeče stranke,

vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Prva in tretja toženka sta solidarno dolžni plačati tožeči stranki

47.024,00 SIT (sedeminštiridesettisoč štiriindvajset tolarjev)

stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od 2.6.2005 do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

[JEDRO]

Toženci niti tekom izvršbe niti tekom te pravde, ki je izvršbi

sledila, višini vtoževane terjatve niso ugovarjali, in ker je sodišče

v pravdnem postopku na trditveno in dokazno podlago pravdnih strank

vezano (2. odstavek 7. člena ZPP), samo, brez usteznih ugovornih

navedb tožencev, ni imelo podlage za zaključek, da zahtevek po višini

ni izkazan oziroma utemeljen. Prvostopnemu zaključku bi bilo mogoče

pritrditi le v primeru, če bi bila tožba nesklepčna, torej, če

utemeljenost tožbenega zahtevka ne bi izhajala iz dejstev, ki so

navedeni v tožbi. Vendar pa temu ni tako.

Menica je bila s strani remitenta pravočasno predložena Agenciji za

plačilni promet v plačilo, to je že na sam plačilni dan (prim. 37.

člen ZM), delna odklonitev plačila pa je bila v dveh delavnikih, ki

sta sledila plačilnemu dnevu menice, tudi ugotovljena z javno listino

(t.i. protest zaradi neplačila - prim. 43. člen ZM). Meničnopravni

zahtevek tožeče stranke tudi ni zastaral, saj je bil predlog za

izvršbo vložen v roku enega leta od dneva pravočasno napravljenega

protesta (prim. 2. odstavek 78. člena ZM). Glede na smiselno razlago

74. člena ZM pa je tožeča stranka upravičena tudi do povračila

protestnih stroškov.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi

Okrajnega sodišča... opr.št. Ig ... z dne 2.10.2001 v celoti

razveljavilo (1. točka izreka). Nadalje je zavrnilo primarni zahtevek

tožeče stranke, naj ji prva in tretja toženka solidarno plačata

znesek 2.351.078,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.9.2001

dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 47.306,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.10.2001 dalje do plačila;

kot je zavrnilo tudi primarnemu zahtevku vsebinsko identična podredna

tožbena zahtevka, naperjena posebej zoper prvo toženko in posebej

zoper tretjo toženko (2. točka izreka). Zaradi umika tožbe zoper

drugega toženca ter za znesek 190,40 SIT je sodišče v tem obsegu

postopek ustavilo. Tožeči stranki pa je naložilo povračilo pravdnih

stroškov tožencev v znesku 320.000,00 SIT, skupaj z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 16.6.2004 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse

pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o

pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno

prečiščeno besedilo; ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga

obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo napadene sodbe,

podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču

prve stopnje v novo sojenje. Graja zaključek prvostopnega

sodišča o tem, da zahtevku ni bilo mogoče ugoditi, ker

višine vtoževane terjatve ni izkazala. Višina le-te je namreč

določena že na sami menici. Ob tem pa poudarja, da toženci zahtevku

po višini v tej pravdi niso nikoli ugovarjali. Poleg tega je v

pripravljalni vlogi z dne 9.6.2003 višino terjatve natančno pojasnila

tudi glede na temeljna pravna posla, iz katerih menična obveznost

izvira ter jo s predloženimi dokazili o kreditnih pogodbah, izpiski

iz poslovnih knjig ter obračuni obresti tudi dokazala.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v predmetnem meničnem sporu vse

menične ugovore prve in tretje toženke kot neutemeljene

zavrnilo. Ti, glede na uradni pritožbeni preizkus (prim. 2.

odst. 350. člena ZPP) tudi po oceni pritožbenega sodišča

pravilni materialnopravni zaključki v izpodbijani sodbi, pa

so po oceni pritožbenega sodišča narekovali ugoditev, in ne

zavrnitev tožbenega zahtevka. Kot utemeljeno opozarja

pritožba, toženci niti tekom izvršbe niti tekom te pravde,

ki je izvršbi sledila, višini vtoževane terjatve niso ugovarjali, in

ker je sodišče v pravdnem postopku na trditveno in dokazno podlago

pravdnih strank vezano (2. odstavek 7. člena ZPP), samo, brez

ustreznih ugovornih navedb tožencev, ni imelo podlage za zaključek,

da zahtevek po višini ni izkazan oziroma utemeljen. Prvostopnemu

zaključku bi bilo mogoče pritrditi le v primeru, če bi bila tožba

nesklepčna, torej, če utemeljenost tožbenega zahtevka ne bi izhajala

iz dejstev, ki so navedeni v tožbi. Vendar pa ni tako. Ne samo, da

vtoževana obveznost izhaja iz trditvene podlage tožeče stranke,

temveč je tožeča stranka njeno višino s predloženimi listinskimi

dokazi tudi izkazala. Višina vtoževane obveznosti tako izhaja že iz

meničnega blanketa (priloga A3), na katerem je kot menična obveznost

trasanta, sedaj že izbrisane družbe E d.o.o., naveden znesek

2.140.000,00 SIT, ki je dospel v plačilo dne 24.5.2001, pri čemer je

iz hrbtne strani meničnega blanketa (prim. prilogo A4) razvidno, da

je bila menica ob predložitvi v plačilo Agenciji za plačilni promet

dne 24.5.2001 vnovčena le delno, in sicer za znesek 190,40 SIT (za

kolikor je tožeča stranka tožbeni zahtevek tudi skrčila). Znesek

menične obveznosti tako znaša še 2.139.809,60 SIT, kolikor tožeča

stranka iz naslova glavnične obveznosti tudi vtožuje. Dokazno podprt

pa je tožbeni zahtevek tudi v delu, v katerem zahteva tožeča stranka

povračilo notarskih stroškov v zvezi z opravljenim meničnim protestom

v znesku 26.775,00 SIT (prim. prilogo A6), plačilu katerega toženci

ravno tako niso nasprotovali. Kot izhaja iz predloga za izvršbo, pa

je tožeča stranka v vtoževani znesek vključila še obračunane zakonske

zamudne obresti od zneska vtoževane (za 190,40 SIT skrčene) menične

glavnice za čas od zapadlosti menične obveznosti (24.5.2001) do dneva

vložitve predloga za izvršbo (18.9.2001) v znesku 184.493,70 SIT

(prim. prilogo A53), in pravilnosti tega obračuna toženci ravno tako

niso prerekali. Terjatev v skupni višini 2.351.078,30 SIT je torej v

celoti trditveno in dokazno podprta in je drugačen zaključek

prvostopnega sodišča zmoten. Ker je po obrazloženem sodišče prve

stopnje zmotno presodilo listine v spisu, njegova odločitev pa se

opira samo na ta dejstva, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo

spremenilo tako, da je primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo

(2. točka 358. člena ZPP).

Prva in tretja toženka, ki s svojimi ugovornimi navedbami v

postopku na prvi stopnji nista uspeli, sta torej kot pravni

naslednici sedaj že izbrisane družbe E d.o.o., ki se je k plačilu

menice zavezala kot trasant (prim. 1. odst. 9. člena Zakona o menici;

Ur.l. SFRJ št. 104/46, s spr.; ZM) tožeči stranki kot remitentu

solidarno dolžni plačati menično obveznost izbrisane družbe (4. in 5.

odstavek 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij, Ur.l. RS,

št. 54/99,110/99; v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, opr.št.

U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002 ter 394. členom Zakona o gospodarskih

družbah; Ur.l. RS, št. 30/93 s spr; ZGD), saj pasivnosti nista

ugovarjali. Menica, ki je plačiljiva na dan 24.5.2001, je bila s

strani remitenta pravočasno predložena Agenciji za plačilni promet v

plačilo, to je že na sam plačilni dan (prim. prilogo A3 in A4 v zvezi

s 37. členom ZM), delna odklonitev plačila pa je bila v dveh

delavnikih, ki sta sledila plačilnemu dnevu menice (dne 28.5.2001)

tudi ugotovljena z javno listino (t.i. protest zaradi neplačila -

prim. prilogo A2 v zvezi s 43. členom ZM). Glede na prvostopni ugovor

zastaranja menične obveznosti pritožbeno sodišče še dodaja, da

meničnopravni zahtevek tožeče stranke tudi ni zastaral, saj je bil

predlog za izvršbo (z dne 19.9.2001) vložen v roku enega leta od

dneva pravočasno napravljenega protesta z dne 28.5.2001 (prim. 2.

odstavek 78. člena ZM). Tožeča stranka je skladno z določbo 1.

odstavka 277. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št.

29/78 s spr.; ZOR) v zvezi z določbo 1. odstavka 324. člena ZOR

upravičena od prve in tretje toženke terjati tudi plačilo zakonskih

zamudnih obresti od dneva zapadlosti menične obveznosti dalje do

plačila. Glede na smiselno razlago 74. člena ZM pa je tožeča stranka

upravičena tudi do povračila protestnih stroškov.

Zaradi ugoditve primarnemu tožbenemu zahtevku pritožbeno

sodišče o podrednih tožbenih zahtevkih ni odločalo (3.

odstavek 182. člena ZPP).

Glede na spremembo prvostopne sodbe je pritožbeno sodišče

odločilo o stroških vsega postopka (2. odst. 165. člena

ZPP). Sprememba odločitve o stroških prvostopnega postopka

je posledica spremenjenega uspeha strank glede na drugačen

izid zadeve v pritožbenem postopku, glede na katerega sta

torej prva in tretja toženka tisti, ki sta dolžni tožeči

stranki povrniti njene pravdne stroške (154. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo stroške

izvršilnega postopka v višini 47.306,00 SIT, skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.10.2001 dalje do

plačila, ter nadaljne pravdne stroške v višini 47.022,00

SIT, kar predstavlja strošek sodnih taks za sodbo, katero je

pritožbeno sodišče odmerilo skladno s 1. in 6. odst. Tar.št.

2 v zvezi s Tar. št. 1/1 Zakona o sodnih taksah (Ur.l. SRS,

št. 1/90, s spr; ZST). Ker z vodenjem postopka zoper drugega

toženca, zoper katerega je tožeča stranka kasneje tožbo

umaknila, niso nastali nobeni posebni stroški, je pritožbeno

sodišče odločilo, da sta dolžni prva in tretja toženka

tožeči stranki solidarno povrniti vse zgoraj ugotovljene

stroške pravdnega postopka (3. odst. 154. člena ZPP v zvezi

z 3. odstavkom 161. člena ZPP), skupaj z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od naslednjega dne od dneva izdaje prvostopne

sodbe dalje do plačila (1. odst. 277. člena ZOR).

Ker je tožeča stranka s pritožbo v celoti uspela, sta ji

dolžni v 8 dneh prva in tretja toženka solidarno povrniti

tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 47.024,00 SIT

(1. odst. 154. člena ZPP), prav tako z zahtevanimi

zakonskimi zamudnimi obrestmi.