Partial dismissal of possession disturbance claim where unauthorized construction caused structural damage despite completed work.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da

pravilno glasi:

"Prvotožena stranka je kot investitor naročila pri izvajanju del na

P. hiši, drugotožena stranka pa ni ustavila del na skupnih temeljih

tako, da je brez soglasja tožnika in brez gradbenega dovoljenja v

začetku novembra 1990, kar je tožnik ugotovil 18.11.1990 in

23.1.1991, posegla v skupne temelje hiše, ... trg 18 in ... trg 19,

zaradi česar so se na hiši ... trg 19 pojavile razpoke na stenah ter

so se stene premaknile zaradi česar se vrata v tej hiši ne zapirajo

več normalno in s tem motila tožnika na zadnji mirni posesti hiše

... trg 19.

Toženi stranki sta v bodoče dolžni vzdržati se v 1. odstavku opisanih

motitvenih ravnanj ali podobnih ravnanj in s tem motiti tožečo

stranko v njegovi posesti hiše ... trg 19, da ne bo izvršbe.

Kar zahteva tožeča stranka več in drugače, se zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka."

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena

in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sta nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki stroške

pritožbenega postopka odmerjene na 47.050,00 SIT z zakonitimi

zamudnimi obrestmi od 22.6.2005 dalje do plačila, vse v roku 8 dni,

da ne bo izvršbe.

[JEDRO]

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta toženi stranki mimo

gradbenega dovoljenja in soglasja tožnika posegli v skupne temelje,

kar je imelo za posledico razpoke na stenah, premik sten in da se

vrata na tožnikovi hiši težko zapirajo, ima tožeča stranka interes na

prepovednem delu tožbenega zahtevka. Na to ne more vplivati dejstvo,

da sta toženi stranki dokončali dela in da je bilo samo

podbetoniranje objekt za celotno stavbo koristno, saj ni šlo za

časovno nujna dela.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki

je zahtevala ugotovitev, da je prvotožena stranka kot investitor in

naročnik ter nadzorni organ pri izvajanju del na objektu P. hiša ni

ustavila del na skupnih temeljih in da je brez soglasja tožnika in

brez gradbenega dovoljenja v začetku novembra 1990 in naprej,

drugotožena stranka pa kot izvajalec gradbenih del posegla v skupne

temelje hiše, zaradi česar so na hiši nastale razpoke na stenah,

stene so se premaknile in vrata na hiši tožnika se niso zapirale in

ugodilo je prepovednemu zahtevku. Tožeči stranki je naložilo

povrnitev pravdnih stroškov obeh toženih strank.

Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka, zaradi nepopolno

ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga ugoditev pritožbi, spremembo sklepa tako, da se tožbenemu

zahtevku ugodi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nesporna dejstva,

da sta toženi stranki posegli v skupne temelje s podbetoniranjem, da

je prišlo do opisanih škodljivih posledic na hiši tožnika, da sta

toženi stranki to delali brez soglasja tožnika v nasprotju z

gradbenimi predpisi in vseeno sodišče sklepa, da ni podano motenje

posesti. Pritožbeno sodišče pa je v sklepu z dne 4.5.2000 zapisalo,

da stabilnost stavbe predstavlja ekonomsko korist, ki jo tožnik želi

ohraniti in kažejo na pravni interes na prepovednem zahtevku.

Ugotavljanje ekonomskega interesa v motenjski pravdi ima pomen le

takrat, kadar bi se utegnilo izkazati, da gre za šikanozno tožbo in

zlorabo pravic po ZTLR. Nosilna stebra hiše sta bila zaradi posegov

toženih strank premaknjena, nastale so škodljive posledice zaradi

samovolje toženih strank in kljub intervenciji gradbene inšpekcije

tožena stranka ni ustavila del. Zato je podan pravni interes na

prepovednem delu. Sodišče prve stopnje nerelevantno ugotavlja, da gre

za strokovno saniranje, da stabilnost ni ogrožena, kar za motenje

posesti ni pomembno. Motenje posesti ne postane dovoljeno, če bi bilo

motenje strokovno izvedeno, saj nedopustno ravnanje ne more biti

strokovno pravilno. Stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ne

izkazuje ekonomskega interesa, ker naj bi bila stabilnost objekta

opravljena strokovno ni mogoče pritrditi. V hiši je prišlo do

premikanja sten, hiša je bila dejansko nestabilna in zato je prišlo

do poškodb. Izvedenec je ugotovil, da manjka soglasje tožnika in

manjka gradbeno dovoljenje. Strokovnost motitvenih dejanj pa ne

pomeni, da tožnik nima pravnega interesa. Ni mogoče pritrditi

ugotovitvam sodišča, da bi izvedenec potrdil stališče prvotožene

stranke, da je bil motilni poseg nujen. Izvedenec je ugotovil, da je

šlo za potrebna dela, a ne za časno nujna dela. Take časovne

komponente v konkretnem primeru ni bilo, kar je napisano na

zapisniku. Nujnost je le v funkcionalni komponenti v smislu

potrebnosti izvede del. Izvedenec je ugotovil, da bi se sanacija

lahko izvedla z injeciranjem ali s podbetoniranjem in zaslišan na

glavni obravnavi je povedal, da bi se težko odločil za način, ker

takratnih razmer ni videl in le načelno lahko reče, da bi se odločil

za podbetoniranje. Ni pa izvedenec potrdil teze tožene stranke, da bi

šlo za časovno nujnost. Zato ni mogoče šteti, da gre za ukrepe v

skrajni sili oziroma ob dovoljeni samopomoči. Določba 634. člena ZOR

ureja primer nepredvidenega dela, ki je tako nujno, da izvajalec ne

more priskrbeti poprejšnjega soglasja naročnika. Zakaj na silo

oziroma samopomoč mora iti za kumulativno povezanost časovne in

funkcionalne nujnosti. Tožnik opozarja, da je na sestanku s toženima

strankama 23.11.1990 bilo dogovorjeno, da izvajalec gradbenih del na

skupnem temelju ne bo izvajal nobenih del, dokler ne bo gradbenega

dovoljenja, kljub temu sta toženi stranki nadaljevali z deli in

protipravnim ravnanjem.

Na vročeno pritožbo toženi stranki nista odgovorili.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba sicer graja izpodbijani sklep glede ugotovljenega dejanskega

stanja. Pri tem je za pritožbo sporna ugotovitev sodišča prve

stopnje, ki povzema ugotovitve izvedenca gradbene stroke in trdi, da

naj bi sodišče napačno povzelo mnenje izvedenca o tem, da je šlo za

nujen poseg. Pritožbeno sodišče je preizkušalo dokazno oceno sodišča

prve stopnje glede smiselno zatrjevanih nujnih del oziroma skrajne

sile in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno povzelo mnenje

izvedenca, ki je ugotovil, da je šlo za nujna in potrebna dela

gledano iz funkcionalnega vidika (stran 4 sodbe). Izvedenec je tudi

pojasnil, da se pri rekonstrukcijah in obnovah starejših objektov

včasih pokaže, kateri način in obseg sanacije je najboljši in po

mnenju izvedenca se izvajalec strokovno pravilno odločil, da skupne

temelje podbetonira in ne injecira, kot je bilo predvideno v

ustreznih dovoljenjih. Šlo za funkcionalno nujnost, glede stabilnosti

stavbe, ne pa za časovno nujnost v pomenu, da toženi stranki ne bi

mogli prekiniti del in pridobiti ustreznih dovoljenj in soglasij.

Zato ta pritožbeni razlog ni podan.

Pač pa je pritožba pravilno opozorila na zmotno uporabo materialnega

prava. Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo pravilno

materialnopravno podlago, ki je veljala v času motenja posesti, to so

določbe 71. člena do 80. člena ZTLR, ki so urejale posest in posestno

varstvo. V konkretnem primeru je restitucijski del zahtevka tožeča

stranka umaknila, tako, da je ostal ugotovitveni del oziroma opis

dejanja in prepovedni del zahtevka. Sodišče prve stopnje je sicer

ugotovilo, da so razpoke na stenah nastale zaradi premika sten, kar

se je zgodilo zaradi spornega podbetoniranja in zato so nastale

škodljive posledice na tožnikovi hiši. Vendar je menilo, da ker je

bilo podbetoniranje koristno in strokovno opravljeno, ne gre za

motenje posesti in torej tožeča stranka nima ekonomskega interesa na

tožbenem zahtevku.

Vendar je materialnopravno sklepanje sodišča prve stopnje v tem delu

zmotno. Pritožba ima prav, ko opozarja, da ni mogoče motitvenega

dejanja presojati po tem, ali je strokovno opravljeno ali ne. Gre za

ugotovljeno dejstvo, da sta toženi stranki ravnali mimo gradbenih

dovoljenj in mimo tožnikove volje, ki je naredil vse, da bi se ta

dela ustavila. Dejstvo je, da je na tožnikovi hiši nastala posledica,

ki pomeni motenje posesti, saj gre za razpoke na stenah in težje

zapiranje vrat, kljub temu, da sama stabilnost hiše ni ogrožena.

Toženi stranki se nista držali pridobljenih dovoljenj in nista

ustavili del. Sodišče prve stopnje zmotno meni, da varstvo posesti v

konkretnem primeru ne more biti pravno utemeljeno. Kot je bilo

zapisano že v sklepu z dne 4.5.2000 je ekonomski interes posestnika

stvari lahko v tem, da ostane obstoječe stanje nespremenjeno in si ne

želi nadaljnjih razpok na stenah oziroma težav z zapiranji vrat.

Zaradi prenehanja del oziroma dokončanja del restitucijski zahtevek

res ni bil mogoč, vendar ima tožeča stranka še vedno pravni interes

na prepovednem zahtevku. Dejsvo, ki ga navaja sodišče prve stopnje in

sicer da je tožnik v pretežni meri lastnik hiše, še ne pomeni, da

investitor ne bi mogel naročiti nekih novih del pri toženi stranki na

skupnih temeljih brez soglasja tožnika in brez gradbenega dovoljenja.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in

ker pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na

katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba

pritožbi v opisanem obsegu delno ugoditi in na podlagi 4. točke 358.

člena ZPP izpodbijani sklep spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku

v opisanem delno ugodi.

Pač pa pritožba nima prav v delu, ko se z delom zahtevka ukvarja z

razmerji upravno-pravne narave (del zahtevka, da je tožena stranka

kot investitor in nadzorni organ pri izvajanju del ni ustavil del na

skupnih temeljih, drugotožena stranka pa kot izvajalec ni ustavil

del), saj se iz tožbene podlage da razbrati, da gre za nadaljevanje

del po tem, ko je tožnik pri gradbeni inšpekciji dosegel odločbo o

ustavitvi del. V tem delu zahtevek nima podlage v materialnopravnih

določbah ZTLR, saj se spušča v javno pravna ramerja oziroma pravico,

ki ni stvar tožbe za motenje posesti. Zato je bilo treba v tem delu

pritožbo zavrniti in v nespremenjenem delu potrditi sklep sodišča

prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 365. členom ZPP).

Izrek o stroških pravdnega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP

v zvezi s 154. členom ZPP. Tožeča stranka je del tožbenega zahtevka

umaknila, z delom tožbenega zahtevka je tudi propadla. Pritožbeno

sodišče je zato spremenilo odločitev o stroških tako, da vsaka

stranka krije svoje stroške pravdnega postopka na prvi stopnji.

Tožeča stranka je uspela s polovico svoje pritožbe, glede preostalega

dela tožbenega zahtevka, zato ji je pritožbeno sodišče priznalo

polovico pritožbenih stroškov, ki so odmerjeni po Odvetniški tarifi

in Zakonu o sodnih taksah ter skupaj z DDV znašajo 94.100,00 SIT

oziroma polovico, kar je 47.050,00 SIT. Tožeča stranka je ves čas

zahtevala tudi zakonite zamudne obresti od pravdnih stroškov, zato

jih je bilo treba priznati od seje senata pritožbenega sodišča dalje

do plačila.