Appeal dismissed; co-owners' water pipe connection valid without unanimous consent if usage remains equal.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu (1. in 2. točka II. izreka) potrdi.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega

postopka v znesku 66.700,00 SIT v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od izdaje te sodbe dalje do plačila.

[JEDRO]

Glede na namen pogodbe priključitev tožnika (na vodovod) ne ruši

smisla združevanja družbenikov pri uporabi vodovoda, saj se je tožnik

nanj priključil, po ugotovitvi prvostopnega sodišča, v takem obsegu

kot brat in niso bile v ničemer kršene pravice ostalih solastnikov do

uporabe tega vodovoda.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi s sklepom ugotovilo, da

je tožeča stranka umaknila tožbo za stroške vzpostavitve zunanjega

vodovodnega omrežja v višini 57.020,13 SIT in za znesek premoženjske

škode v višini 417.062,59 SIT ter v umaknjenem delu postopek

ustavilo, ugotovilo pa je tudi, da je tožeča stranka umaknila tožbo

zoper drugotoženo stranko J. L. in je pravdni postopek zoper njega

prav tako ustavilo (točka I. izreka). Razsodilo pa je, da morata

toženca M.L. in Ma. L. v 15 dneh nerazdelno plačati tožniku

313.612,15 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti

posameznih zneskov, ki so našteti v nadaljevanju izreka ter tožencema

naložilo, da morata nerazdelno povrniti tožniku njegove pravdne

stroške v višini 57.779,46 SIT s pripadajočimi obrestmi. Kar je

tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (točka II. izreka).

Toženca M. in Ma. L. sta se pravočasno pritožila proti

obsodilnemu delu sodbe (1. in 2. točka II. izreka odločbe), pri čemer

uveljavljata vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena Zakona o

pravdnem postopku - ZPP. Predlagata ustrezno spremembo sodbe oziroma

podredno razveljavitev ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo

sojenje. Pritožnika navajata, da je sodišče priznalo tožniku pravico

do priključitve na "A-jev vodovod", čeprav po njunem stališču te

pravice ni imel in je nima tudi sedaj. Ni dvoma, da predstavlja

vodovod 8 članov omejen vodni vir. Pogodbena določila pogodbe z dne

7.7.1972 so bila namenjena zavarovanju tega vodnega vira. V primeru

kakršnihkoli sprememb 4. točka pogodbe zelo jasno določa, da se vsak

priključek izda na dovoljenje vseh 8 članov. Izrecno je zapisano, da

je dovoljenje članov potrebno za vsak priključek in ne morda za vsak

nov priključek, kakor zmotno obrazlaga prvo sodišče. V tem delu je

pomembno pričevanje samega sestavljalca pogodbe M. M. na obravnavi

dne 4.7.2002, kjer je izpovedal, da na nobenega novega člana niso

računali, saj so želeli, da je ta vodovod samo za 8 članov. To je še

razlog več za stališče, da je bilo med člani vodovoda mišljeno, da

mora biti dovoljenje vseh 8 članov za vsak priključek, torej tudi za

nadomestnega. Da je bilo potrebno soglasje tudi za ta nadomestni

priključek, je izpovedala večina zaslišanih prič in strank. Soglasje

vseh članov je bilo potrebno in smotrno, saj bi se brez soglasja vseh

članov lahko enostransko, nadomestno ali na novo priklopil velik

porabnik vode, npr. podjetnik ali kmet s kmetijo z velikim številom

glav živine. Soglasje vseh članov je potrebno tako po dobesedni

razlagi 4. člena citirane pogodbe, kakor tudi po vsebinski razlagi

glede na omejen vodni vir in glede na izpovedbe večine prič in

strank. Razlago opredeljujejo členi od 99. do 102. člena ZOR.

Ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi vodi k edinemu

zaključku, da je tako po dobesedni kot po smiselni razlagi potrebno

upoštevati, da bi moral imeti tožnik za nadomestni priključek

soglasje vseh 8 članov vodovoda. Po določilu 15. člena ZTLR pa je za

posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja, potrebno soglasje vseh

solastnikov. Priključek nadomestnega člana je tak primer, tožnik pa

ni imel niti večinskega soglasja solastnikov, čeprav se je tudi sam

zavedal te obveznosti. Priključek ima nezakonito, v nasprotju s

pogodbo z dne 7.7.1972, zato iz tega razloga ni upravičen do

nikakršnega povračila škode. V ugotovitvi sodišča, da je bil namen ob

sklepanju pogodbe omejiti število uporabnikov vodovoda, pa pritožba

vidi tudi absolutno bistveno kršitev določb ZPP po 14. točki 2. odst.

339. člena ZPP. Gre za nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar

se navaja v razlogih sodbe, o vsebini izpovedb v postopku in med

samimi temi izpovedbami. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno

pravo glede razlage pogodb in določila 15. člena ZTLR. Podredno tudi

višina škode ni izkazana. Tožnik je imel možnost uporabljati tudi

"G-jevo vodo", nobeden od članov te "G-jeve vode" se ni pritoževal,

da bi mu vode manjkalo. Pretok ni bil izmerjen, s tem pa tudi ne

vprašanje, ali je imel tožnik celotne potrebe pokrite tudi iz tega

vodnega vira. Sklepanje sodišča, da če ne bi tožnik uporabljal

"G-jeve" brezplačne vode, bi bila poraba vode iz javnega vodovoda po

vsej verjetnosti večja, je prav toliko verjetno kot to, da je tožnik

zanalašč ni uporabljal "G-jeve vode", ampak javno (preko števca).

Ugotovitev sodišča v tem segmentu temelji na domnevah in ne na

gotovosti, škoda pa mora biti nedvomno izkazana. Ravno ravnanje

tožnika predstavlja ravnanje v nasprotju s 16. členom ZOR. Ker se je

tožnik nasilno, protipogodbeno in protizakonito priklopil na omejen

vodni vir - vodovod 8, naj sam nosi posledice svojih ravnanj, tako

glede presekanja vodnega dovoda s strani tožene stranke, kakor tudi

(neizkazane) potrebe po porabi javne vode. Neutemeljene so trditve

tožnika, da svojega priključka na vaški vodovod ne more obnoviti

prej, dokler mu toženci ne plačajo odškodnine, ker za to nima

denarja. Tožnik sam je na obravnavi izpovedal, da mesečno na šest

oseb porabi povprečno 20 m3 vode, v svoji vlogi pa izkazuje za

določeno obdobje večjo mesečno porabo. Dejanskih plačil tožnika za

porabo javne vode ni mogoče preveriti iz priložene dokumentacije.

Izrek sodbe je tudi nasproten z obrazložitvijo v delu, ko iz

obrazložitve sodbe v 3. odst. na strani 10 izhaja, da naj bi bila

škoda razvidna za obdobje od 13.4.1991 do 16.5.1991, v izreku sodbe

pod točko II.1. pa gre za obdobje od 17.4.1991 dalje. V tem delu gre

za kršitev določb 2. odst. 339. člena ZPP, ravno tako gre za bistveno

kršitev določb ZPP, ker iz izvedeniškega mnenja izvedenca R. z dne

22.9.2003 izhaja, da tožene stranke in pooblaščenca ni povabil na

ogled za zavarovanje dokaza. V času odsotnosti pooblaščenca tožene

stranke pa tudi za zavarovanje dokaza ni bilo nobene nujne potrebe in

ni šlo za nujno procesno opravilo. Ker sodiče ni opravilo izmere

pretoka "G-jeve vode", kakor tudi ne zaslišanja nekaterih članov,

kljub dokaznim predlogom tožene stranke v to smer, je v tem delu

dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, toženima strankama pa

neutemeljeno naloženo povračilo domnevne škode tožeče stranke.

Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem obširno pojasnjuje

svoja stališča o neutemeljenosti pritožbenih trditev ter pravilnosti

razlogov izpodbijane sodbe, zaradi česar predlaga, da pritožbeno

sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je najprej presojalo očitke pritožbe, da naj bi

sodišče prve stopnje zagrešilo več absolutnih bistvenih kršitev

določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem

postopku - ZPP. Najprej se očita sodbi nasprotje o odločilnih

dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izpovedb

zaslišanih prič, solastnikov spornega vodovoda in med samimi temi

zapisniki o njihovih izpovedbah. Očitano kršitev pritožba navezuje na

ugotovitev prvostopnega sodišča, da je bil, po izpovedbah zaslišanih

prič, namen solastnikov spornega vodovoda ob sklepanju pogodbe

takšen, da se omeji število uporabnikov tega vodovoda. Da je takšna

ugotovitev v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom, pa bi moral

pritožnik konkretno pojasniti in v pritožbi povedati, v čem je bilo

nasprotje med gornjo ugotovitvijo sodišča in izpovedbami solastnikov

spornega vodovoda. Pritožbeno sodišče namreč takega nasprotja ne

vidi, nedoločenih pritožbenih trditev pa tudi ni mogoče preveriti.

Sledi očitek, da je izrek sodbe nasproten z obrazložitvijo, ker naj

bi bila škoda iz obrazložitve sodbe razvidna za obdobje od 13.4.1991

do 16.5.1991, v izreku sodbe pod točko II.1 pa za obdobje od

17.4.1991 dalje. Tudi v tem ni očitanih nasprotij. Obrazložitev sodbe

se v tem delu nanaša na prvo postavko škode, ki je tožniku nastala

zaradi nujnosti koriščenja odplačne vode z javnega vodovoda, pri

čemer se obdobje od 13.4. do 16.5.1991 omenja le kot obdobje

ugotavljanja dejanske porabe vode iz javnega vodovoda na podlagi

odčitkov na števcih ter plačilu vode inkasantom. Datum 17.4.1971 pa

opredeljuje zapadlost računa za instalatersko delo v višini 2.088,70

SIT, kolikor je sodišče tožniku priznalo kot znesek, ki je bil

potreben za odpravo škode za presekano vodno povezavo med starim in

novim delom tožnikove hiše. Sledi neutemeljen očitek, da je sodišče z

nezakonitim postopanjem odvzelo toženi stranki možnost obravnavanja

pred sodiščem (8. točka 2. odst. 339. člena ZPP), ker je bil ogled z

izvedencem za zavarovanje dokaza opravljen brez možnosti sodelovanja

tožene stranke. Ker je sodišče presodilo, da je utemeljen predlog

tožeče stranke za zavarovanje dokazov med pravdnim postopkom po

določbah členov 264 do 268 ZPP, ni bilo dolžno zaradi nujnosti

primera preložiti izvedbo zavarovanja dokazov iz razlogov, ki jih

navaja tožena stranka. Sicer pa je sodišče prve stopnje vročilo

izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke toženi stranki, pa nanj

ni podala nobenih pripomb in ji tudi zato ni bila odvzeta možnost

obravnavanja pred sodiščem.

Pritožba sicer pravilno poudari, kaj je bistvo spora med strankama v

tej zadevi, vendar v nadaljevanju neutemeljeno očita sodišču prve

stopnje zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter

nepravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je

izvedlo obširen dokazni postopek, v katerem je ugotavljalo, ali je

imel tožnik pravico napeljati in koristiti vodo iz takoimenovanega

A-jevega vodovoda (tudi vodovod osmih), zaradi česar uveljavlja škodo

za stroške porabljene vode iz javnega vodovoda ter ali je tožena

stranka utemeljeno prekinila tožnikov vodovodni priključek na ta

vodovod. Ugotovilo je, da je dne 7.7.1972 osem lastnikov sosednjih

hiš v D. (med njimi tudi tožnikov brat M. M. in pravni prednik

tožencev J. L.) sklenilo pogodbo o koriščenju vode iz A-jevega

vodovoda. Tožnik in njegov brat M. M. sta dne 1.4.1991 sklenila

pogodbo, s katero je M. M. svojo pravico do vodovodnega priključka

prenesel na tožnika, sam pa hkrati izgubil lastništvo ter pravico do

koriščenja vode iz A-jevega vodovoda. Tožnik je dne 12.4.1991

pretrgal povezavo bratove hiše z A-jevim vodovodom ter na omenjeni

vodovod priključil stari in novi del svoje hiše. Toženec M. L. je

po naročilu pokojnega J. L. presekal vodovodno cev, ki jo je tožnik

napeljal od bratove hiše do svoje, s katero se je priklopil na

A-jev vodovod, hkrati pa sta M. L. in J. L. tudi presekala cev za

vodno povezavo starega in novega dela tožnikove hiše. Sodišče je nato

zaključilo, da sta bila glede na vsebino pogodbe z dne 7.7.1972

tožnik in njegov brat upravičena prenesti solastništvo nad

priključkom oziroma pravico do koriščenja vodovodnega priključka na

tožnika, brez soglasja ostalih solastnikov. S tem dejanjem ni bil

kršen namen solastnikov spornega vodovoda ob sklepanju pogodbe, ki je

bil v tem, da se omeji število uporabnikov vodovoda.

Glede na gornje ugotovitve in vsebino pogodbe z dne 7.7.1972, gre po

presoji pritožbenega sodišča med solastniki spornega vodovoda za

primer družbene pogodbe, ki jo je bilo potrebno takrat presojati z

uporabo pravnih pravil ODZ (paragrafi 1175 do 1216). Iz vsebine

pogodbe z dne 7.7.1972 in nespornih ugotovitev pravdnih strank v

postopku izhaja, da se je osem vaščanov združilo ter vložilo denar in

delo v izgradnjo naprav za koriščenje skupnega vodnega vira. Da gre

za omejen zasebni vodni vir, med strankama tudi ni spora. Sporno pa

je, ali bi moral tožnik glede na določila pogodbe, za svoj vodovodni

priključek poiskati soglasje vseh solastnikov, ali pa mu tega ni bilo

treba, ker je njegov brat M. M., eden od soinvestitorjev in

podpisnikov pogodbe, le prenesel nanj svoje pravice odjema vode, ker

je sam prenehal uporabljati ta priključek. Paragraf 1186 ODZ določa,

da noben član ni upravičen poveriti sodelovanje drugemu ali koga

sprejeti v družbo ali lotiti se za družbo škodljivega postranskega

posla, paragraf 1201 pa tudi, da se brez izrečnega ali molče

izjavljenega pravnega privoljenja članov ali njihovih pooblaščencev,

družba drugemu ne sme zavezati. Vendar ta pravna pravila po mnenju

sodišča druge stopnje ne pomenijo situacije, da brat tožnika brez

soglasja vseh ostalih lastnikov vodovoda, ni mogel prenesti svojega

priključka na tožnika, čeprav je sam zaradi opustitve izgubil pravico

do koriščenja vode. Treba je namreč upoštevati, kaj so se dogovorili

solastniki vodovoda s pogodbo in v primeru nejasnih določil namen, ki

so ga zasledovali s sklenitvijo pogodbe, pa tudi posebnosti samega

razmerja lastnikov vodovodnih naprav, ki so jih sami zgradili s

svojim delom in sredstvi. Pogodbena določila v 2., 3. in 4. točki

tožeča in tožena stranka vsaka drugače razlagata. Po mnenju tožeče se

brez soglasja ne sme delati dodatnih priključkov, ki bi lahko

vplivati na preskrbo ostalih, po mnenju tožene stranke pa je bilo z

zapisanim mišljeno, da je dovoljenje članov potrebno za vsak

priključek in ne le za vsak dodatni priključek. Sodišče prve stopnje

je pravilno ugotavljalo namen pogodbenikov ob sklepanju spornih

določil pogodbe (99. do 101. člen ZOR, kjer so povzeta tudi prejšnja

pravna pravila razlage pogodbe, vsebovane v paragrafu 914 ODZ).

Zaključek, da je bil namen pogodbenikov omejitev števila uporabnikov

vodovoda, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen in

dejansko izhaja iz izpovedi v postopku zaslišanih strank in prič, ki

so sklepali pogodbo. Tožnikov priključek na vodovod tako ni mogoče

šteti za povečanje števila priključkov, pač pa le za zamenjavo

njegovega priključka z bratovim. Sodišče prve stopnje je v zvezi s

tem na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke

ugotovilo, da tožnikov brat ne more več uporabljati vode iz

A-jevega vodovoda, kar pomeni, da se število priklopov ni spremenilo

in je prišlo s priklopom tožnika namesto brata le do spremembe

uporabnika priklopa in ne do spremembe števila uporabnikov. Pritožba

kot argument nedopustnosti take razlage pogodbe navaja, da bi se brez

soglasja vseh članov lahko enostransko, nadomestno ali na novo,

priklopil velik porabnik vode, in s tem omejil uporabo ostalim

uporabnikom. To drži, vendar so na drugi strani logični tudi

argumenti, ki jih izpostavlja tožeča stranka, namreč da prihaja do

zamenjav oziroma nadomestnih priklopov tudi v okviru družin

solastnikov vodovoda. Če bi sprejeli stališče tožene stranke, da brez

soglasja sopodpisnikov pogodbe ne more priti v nobenem primeru do

zamenjave uporabnika vodovoda, bi to pomenilo, da ne more priti do

take zamenjave uporabnikov niti v primeru dedovanja ali v primeru

odsvojitve hiše in podobno. Glede na namen pogodbe, tudi s tega

stališča, priključitev tožnika ne ruši smisla združevanja družbenikov

pri uporabi A-jevega vodovoda, saj se je tožnik nanj priključil, po

ugotovitvi prvostopnega sodišča, v takem obsegu kot brat in niso bile

v ničemer kršene pravice ostalih solastnikov do uporabe tega

vodovoda. Glede na navedeno razlago pogodbe z dne 7.7.1972 o

razmerjih med sopodpisniki skupnosti lastnikov vodovoda, je sodišče

prve stopnje v nadaljevanju pravilno ugotovilo tudi obstoj vseh

predpostavk odškodninskega delikta ter odgovornost tožene stranke za

nastalo škodo tožniku.

Pritožnika ugovarjata, da ni izkazana višina škode v tistem delu, ki

se nanaša na plačilo porabljene vode iz javnega vodovoda za obdobje

od 13.4.1991 do 22.6.2001, ko je bilo v izvršilnem postopku ponovno

vzpostavljeno prejšnje stanje in opravljena povezava tožnikove hiše z

A-jevim vodovodom. Pritožnika namreč menita, da je imel tožnik

možnost uporabljati tudi "G-jevo vodo", vendar namerno ni uporabljal

te vode, ampak javno (preko števca). V tem delu so utemeljeni in

logični zaključki prvostopnega sodišča, da je imel tožnik v spornem

obdobju res na razpolago, poleg vode iz javnega vodovoda, tudi

brezplačno vodo iz "G-jevega vodovoda", vendar, kolikor poleg vode iz

javnega vodovoda ne bi uporabljal tudi G-jeve brezplačne vode, bi

bila poraba vode iz javnega vodovoda še večja. Da bi tožnik zanalašč

uporabljal vodo, ki jo je moral plačevati, namesto brezplačne

G-jeve vode, pritožnik s predlaganim dokazom (izmero pretoka

G-jeve vode), po naravi stvari, ne bi mogel dokazati. Neutemeljeni pa

so tudi očitki pritožnika sodišču, da ni mogoče preveriti dejanskih

plačil tožnika za porabo javne vode iz priložene dokumentacije.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo po obdobjih in na

podlagi listin, koliko je bilo po odčitkih na števcih porabljene vode

in koliko plačane. Oporo za odločitev o višini zahtevka tožeče

stranke je sodišče prve stopnje lahko našlo v predloženih podatkih o

porabljeni in plačani vodi, razvidnih iz zbirnikov podatkov podjetja

Komunala K.

Pritožba tožene stranke je neutemeljena, saj niso podani pritožbeni

razlogi, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo drugih bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni

dolžnosti. Zato je zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje

(353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst.

165. člena ZPP. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene

stranke, zato je upravičena do povrnitve stroškov za sestavo odgovora

in ostale postavke, razvidne iz stroškovnika, skupaj v znesku

66.700,00 SIT. Stroški so odmerjeni skladno z odvetniško in taksno

tarifo.