Appeal dismissed; court held intent to cause serious harm sufficient without specific injury knowledge.

r a z s o d i l o :

Pritožba zagovornikov obtoženega S. D. se zavrne kot neutemeljena in

se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na

100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

[JEDRO]

Pritožnika navajata, da iz izvedeniškega mnenja sploh ne izhaja, da

je oškodovanec utrpel hudo telesno poškodbo. Izvedenec dr. I. G. je

ugotovil, da je iz zdravstvene dokumentacije razvidno, da je

oškodovanec utrpel prelom nosnih kosti s premikom odlomkov in da je

bil zaradi poškodbe prizadet pomemben organ, da je bila prizadeta

oškodovančeva zunanjost, da je bila prizadeta osnovna funkcija

(dihanje skozi nos) ter da je bila oškodovančeva zmožnost za delo

znatno zmanjšana od dneva poškodbe do 6.2.2002 ter od 22.2.2002 do

27.2.2002. Glede na navedeno ter glede na določbo I. odst. 134. člena

KZ, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je oškodovanec

utrpel hudo telesno poškodbo, čeprav izvedenec tega izrecno ni

zapisal.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je obtoženi

dejanje storil z direktnim naklepom. Pritožnika napačno menita, da bi

moralo sodišče prve stopnje obrazložiti, da je imel obtoženi v

naklepu povzročitev konkretne hude telesne poškodbe. Storilec se mora

zavedati svojega ravnanja in ga hoteti storiti. Obtoženi, ki je bil

že pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, se

je nedvomno zavedal, da je njegovo ravnanje prepovedano, prav tako se

je zavedal, da z močnim udarcem s pestjo v sredo obraza oz. v nos

lahko oškodovanca hudo telesno poškoduje in je glede na način udarca

(močan in nepričakovan udarec) ter smer udarca oškodovanca hotel

poškodovati. Ni pa potrebno, da je imel obtoženi v zavesti prav zlom

nosu, temveč zadošča, da je imel v zavesti hudo poškodovanje

oškodovanca.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega S.

D. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po I.

odst. 134. člena KZ in mu izreklo kazen desetih mesecev zapora.

Obtoženemu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka,

oškodovanca pa je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo

na pravdo.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila obtoženčeva zagovornika iz

vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe,

podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje

v novo sojenje.

Višji državni tožilec svetnik J. S. je v pisnem mnenju, ki ga je

podal na podlagi določbe II. odst. 377. člena Zakona o kazenskem

postopku (ZKP) in ga je pritožbeno sodišče vročilo zagovornikoma

obtoženca, predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno

sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva

pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne

zaključke in jih sprejemljivo obrazložilo. Prav tako ni podana

zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz

11. točke 1. odst. 371. člena ZKP.

Pritožnika neutemeljeno navajata, da je podano nasprotje med razlogi

izpodbijane sodbe ter listinami in vsebino zapisnikov, ker sodišče ni

upoštevalo spremembe izpovedbe oškodovanca ter T. na glavni

obravnavi. Prav tako neutemeljeno navajata, da sodba nima razlogov o

odločilnih dejstvih, ker v razlogih sodbe ni jasno navedeno, zakaj

sodišče ne verjame izpovedbama oškodovanca in T., ki sta ju podala na

glavni obravnavi. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve

stopnje pravilno ugotovilo, da sta oškodovanec A. D. in priča

S. T. pred preiskovalnim sodnikom, pred katerim sta bila zaslišana

leto dni po dogodku, skladno izpovedala, da je prav obtoženi udaril

oškodovanca v nos, pravilno je tudi ugotovilo, da sta oba zaslišana

na glavni obravnavi spremenila izpovedbi tako, da sta trdila, da sta

dogodek analizirala in prišla do zaključka, da ne moreta trditi, kdo

je udaril oškodovanca, saj sta bila poleg obtoženca in K. navzoča še

dva neznana moška. Sodišče prve stopnje je pravilno glede na vse

izvedene dokaze ocenilo, da je pojasnilo oškodovanca in priče T.,

zakaj sta spremenila izpovedbi več kot dve leti in pol po dogodku,

neprepričljivo in nelogično, zato je utemeljeno poklonilo vero

izpovedbama, ki sta ju podala pred preiskovalnim sodnikom. Sodišče

druge stopnje se z oceno sodišča prve stopnje popolnoma strinja, saj

sodišče prve stopnje ti izpovedbi ni ocenjevalo le samostojno, temveč

v povezavi z drugimi dokazi, ki prav tako potrjujejo sklep sodišča

prve stopnje, da je obtožencu dokazano, da je storil kaznivo dejanje.

Oškodovanec in S. T. sta namreč takoj po dogodku poklicala policijo,

policist D. T. je neposredno po dogodku opravil ločeno pogovor z

obema in sta tudi njemu oba skladno povedala, da je oškodovanca

udaril prav obtoženi. Oškodovanec je tudi še istega dne obiskal

zdravnika, kar izhaja iz obvestila o telesni poškodbi. Izvedenec je

ugotovil, da je poškodba nosu najverjetneje nastala s pestjo v levo

stran nosu in da je šlo za en, precej močan udarec. Oškodovanec pa je

tudi M. Š. povedal, da ga je pretepel obtoženi. Glede na navedeno, je

sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno.

Pritožnika, ki v pritožbi izražata nestrinjanje z dokazno oceno

prvostopenjskega sodišča in podajata lastno oceno izpovedb prič

(oškodovanca, T., K., T. in Š.) ter obtoženčevega zagovora, razlogov

sodbe ne moreta izpodbiti. Le nestrinjanje z dokazno oceno

prvostopenjske sodbe in ponujanje lastne ocene izvedenih dokazov, ne

vnaša dvomov v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča.

Pritožnika navajata, da iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, kdo naj bi

bil storilec kaznivega dejanja in je zato, glede tega, mnenje

neuporabno. Naloga izvedenca je, da poda mnenje o načinu nastanka

poškodbe ter naravi poškodbe. Sodišče prve stopnje pa mora na podlagi

vseh izvedenih dokazov (med drugim tudi izvedeniškega mnenja)

ugotoviti, ali je obtožencu dejanje dokazano, kar je sodišče prve

stopnje tudi storilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je zoper oškodovanca

in T. v teku še en kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja

poškodovanja tuje stvari, ker naj bi obtožencu poškodovala lokal (kar

izpostavljata pritožnika), vendar pa je sodišče prve stopnje tudi

pravilno zaključilo, da to dejstvo ne more ekskulpirati obtoženca za

predmetno kaznivo dejanje. Nerelevantne so navedbe pritožnikov, da

sta se želela oškodovanec in S. T. obtožencu maščevati, da izpovedbe

nista spreminjala zaradi strahu pred obtožencem in da se je navedba,

da je obtoženi za spremembo izpovedbe prejel 500 EUR izkazala za

neresnično, ker je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da

razlog, zakaj sta oškodovanec in T. spremenila izpovedbi na glavni

obravnavi, niti ni pomemben.

Pritožnika tudi ne moreta uspeti s pritožbenimi navedbami, da sta

starša oškodovanca dogodke očitno pomešala, da ni dokazov o tem, da

je obtoženi staršem grozil ter da imata starša interes v tem

kazenskem postopku, da bi od obtoženca lahko izterjala odškodnino za

predmetno kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je pravilno

ugotovilo, da sta oškodovančeva starša očitno zamešala dogodke, saj

sta izpovedala drugače kot oškodovanec, vendar pa sodišče prve

stopnje ravno zaradi tega razloga sodbe ni oprlo na njuni izpovedbi,

zato je irelevantna navedba pritožnikov, o motivu oškodovančevih

staršev ter navedba da je oškodovančeva mati za spremembo izpovedbe

izvedela od oškodovančevega brata.

Pritožnika navajata, da iz izvedeniškega mnenja sploh ne izhaja, da

je oškodovanec utrpel hudo telesno poškodbo. Izvedenec dr. I. G. je

ugotovil, da je iz zdravstvene dokumentacije razvidno, da je

oškodovanec utrpel prelom nosnih kosti s premikom odlomkov in da je

bil zaradi poškodbe prizadet pomemben organ, da je bila prizadeta

oškodovančeva zunanjost, da je bila prizadeta osnovna funkcija

(dihanje skozi nos) ter da je bila oškodovančeva zmožnost za delo

znatno zmanjšana od dneva poškodbe do 6.2.2002 ter od 22.2.2002 do

27.2.2002. Glede na navedeno ter glede na določbo I. odst. 134. člena

KZ, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je oškodovanec

utrpel hudo telesno poškodbo, čeprav izvedenec tega izrecno ni

zapisal. Samo dejstvo, da se oškodovanec ni zglasil na kontrolni

pregled dne 6.2.2002, ne vpliva na opredelitev vrste telesne

poškodbe. Res je sicer, da je bil oškodovanec že pred predmetnim

dogodkom poškodovan po nosu, kar izhaja iz dokumentacije (priloge C8

do C10), vendar pa je izvedenec v dopolnitvi izvedeniškega mnenja

ugotovil, da gre za poškodbo iz leta 2001, ter da je pri tej poškodbi

z RTG diagnostiko izključena poškodba skeleta. Zato pritožnika

neutemeljeno navajata, da ni jasno ali je bil operativni poseg dne

21.2.2002 opravljen zaradi poškodbe, ki jo je oškodovanec utrpel dne

28.1.2002. Iz zdravniške dokumentacije ter izvedeniškega mnenja je

namreč razvidno, da so oškodovancu dne 28.1.2002, ko je utrpel

poškodbo, uravnali nosne kosti (t.i. repozicija kosti), da so ob

pregledu dne 18.2.2002 ugotovili, da je nosna piramida v celoti

odrinjena v desno ter da je pretin upognjen v desno in da oškodovanec

oteženo diha skozi nos, zato so ga dne 21.2.2002 sprejeli na oddelek

zaradi predvidene operacije in ponovne uravnave nosnih kosti, poseg

pa so opravili dne 22.2.2002. Glede na opisan potek zdravljenja ni

dvoma, da je operacija z dne 22.2.2002 posledica poškodbe z dne

28.1.2002, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je obtoženi

dejanje storil z direktnim naklepom. Pritožnika napačno menita, da bi

moralo sodišče prve stopnje obrazložiti, da je imel obtoženi v

naklepu povzročitev konkretne hude telesne poškodbe. Storilec se mora

zavedati svojega ravnanja in ga hoteti storiti. Obtoženi, ki je bil

že pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, se

je nedvomno zavedal, da je njegovo ravnanje prepovedano, prav tako se

je zavedal, da z močnim udarcem s pestjo v sredo obraza oz. v nos

lahko oškodovanca hudo telesno poškoduje in je glede na način udarca

(močan in nepričakovan udarec) ter smer udarca oškodovanca hotel

poškodovati. Ni pa potrebno, da je imel obtoženi v zavesti prav zlom

nosu, temveč zadošča, da je imel v zavesti hudo poškodovanje

oškodovanca. Glede na to, da je oškodovanec po prepričanju obtoženca

mesec dni pred dogodkom obtožencu poškodoval lokal, da je obtoženi

oškodovanca zunaj lokala počakal z namenom, da ga napade ter da je

oškodovanca udaril nepripravljenega, je sodišče prve stopnje

utemeljeno zaključilo, da se mu je hotel maščevati in je pritožba, da

za tak zaključek ni dokazov, neutemeljena.

Pritožba vložena iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja v obtoženčevo korist, obsega tudi

pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (368. člen ZKP), zato je

pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pritožbeno

sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo

vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto kazenske sankcije in na to ali

naj bo kazen večja ali manjša ter obtožencu ob upoštevanju okoliščin

in načina storitve kaznivega dejanja izreklo kazen, ki jo pritožbeno

sodišče ocenjuje kot pravično.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pritožbo obtoženčevih

zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje, saj pri preizkusu tudi ni ugotovilo kršitev zakona na katere

mora paziti po uradni dolžnosti (I. odst. 383. člena ZKP).

Ker zagovornika s pritožbo nista uspela, mora obtoženec na podlagi

določbe I. odst. 98. člena ZKP v zvezi s I. odst. 95. člena ZKP

plačati stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo povprečnino,

primerno trajanju in zamotanosti tega postopka ter njegovim

premoženjskim razmeram.