Court dismisses defendant's appeal, ruling misuse of debit card is one continuous fraud act under Art. 253/2 KZ.

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijani sklep

spremeni tako, da se obdolženčev ugovor zoper obtožnico tudi glede

opisanega ravnanja pod točko II obtožnice (pravno opredeljenega kot

kaznivo dejanje goljufije po členu 217/I KZ), zavrne kot neutemeljen.

[JEDRO]

Kot izhaja iz obtožnega akta okrožnega državnega tožilca je

obdolženec z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko

korist, bančno kartico uporabil najprej pet krat na bančnem avtomatu,

nato pa še sedemkrat za nakup različnih artiklov v trgovinah. Takšno

ravnanje je državna tožilka nepravilno pravno opredelila kot dve

kaznivi dejanji in sicer kot kaznivo dejanje zlorabe bančne kartice

po II. odstavku 253. člena KZ in goljufije po I. odstavku 217.člena

KZ, saj gre očitno le za eno (nadaljevano) kaznivo dejanje po II.

odstavku 253. člena KZ. Ker senat sodišča prve stopnje ob reševanju

ugovora zoper obtožnico ni vezan na pravno presojo dejanja, ki jo je

tožilec navedel v obtožnici (člen 279 ZKP), bi moral izvenobravnavni

senat sodišča prve stopnje ugovor v celoti zavrniti kot neutemeljen.

Ker pa je ugovoru obdolženca deloma ugodil in kazenskega postopka v

delu pod točko 2 obtožbe ni dopustil in postopek ustavil, je

pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in ugovor

zoper obtožnico tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljen. Uporaba

bančne kartice na bančnem avtomatu je že pojmovno popolnoma izenačena

z uporabo bančne kartice za nakupe v trgovinah ali plačila storitev.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenim sklepom je senat sodišča prve stopnje deloma

ugodil ugovoru obdolženca zoper obtožnico Okrožnega državnega

tožilstva v Ljubljani, opr.št. Kt (1) 3010/04

z dne 19.5.2005 in kazenski postopek v delu pod točko 2 obtožbe ne

dopustil in ga ustavil.

Zoper takšno odločitev se je glede ustavljenega postopka pritožila

okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in

predlagala, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in

obtožbo v celoti dopusti.

Pritožba je utemeljena.

Pravno napačno je razlogovanje državne tožilke v pritožbi, da

obdolženčevega ravnanja, kot je opisano pod točko 2 obtožbe, ni

mogoče opredeliti kot ravnanje po 2. odstavku 253. člena KZ, ker je

obdolženec uporabljal plačilno kartico, ki nima lastnosti kreditne

kartice in bi torej opisano ravnanje bilo mogoče opredeliti po 2.

odstavku 253. člena KZ le v primeru, če bi obdolženec uporabljal

kreditno kartico. Kljub vsemu pa se državna tožilka utemeljeno

zavzema za drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve

stopnje v izpodbijanem sklepu saj ni dvoma, da senat ni ravnal

pravilno, ko je kazenski postopek glede ravnanja obdolženca,

opisanega pod točko 2 obtožnice, ustavil.

V kolikor gre pri storilcu kaznivega dejanja po 2. odstavku 253.

člena za popolno enak obarvan naklep kot po 1. odstavku tega člena,

ni pomembno, ali je storilec uporabljal bančno ali kreditno kartico,

saj je razlika med obema le v pravnih posledicah uporabe v zvezi z

vprašanjem, kdaj bi moral imeti imetnik na svojem bančnem računu

kritje (ob plačilu ali ob dospetju). Ker iz zbranih podatkov v spisu,

nenazadnje pa tudi iz samega opisa ravnanja obdolženca v obravnavanem

primeru jasno izhaja, da je obdolženec svojo bančno kartico najprej

uporabljal v časovnem razdobju od 7.10. do 20.10.2003 na bankomatih

tako, da je dvigoval gotovino, nato pa z isto kartico od 20.10. do

27.10.2003 kupoval blago in plačeval različne storitve v trgovinah,

je v obeh primerih lahko ravnal le z enakim obarvanim naklepom

pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Zato ni dvoma, da je

bila v opisanem primeru bančna kartica v celoti izenačena s plačilno

kartico, saj je bančno kartico obdolženec uporabljal na popolnoma

enak način, kot bi uporabljal kreditno kartico. Zato je zmotna ocena

pritožnice, da je obdolženec ob nadaljevanju enakega ravnanja storil

temeljno kaznivo dejanje goljufije, kot je opredeljeno v določbi 217.

člena KZ, s predhodnim ravnanjem pa posebno obliko tega kaznivega

dejanja (po čl. 253 KZ).

Istočasno pa je tudi napačna odločitev senata v izpodbijanem sklepu,

da je potrebno postopek v tem delu ustaviti. Senat namreč že sam

pravilno ugotavlja, da je tudi glede drugoopisanega ravnanja podan

utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje po II. in I.

odstavku 253. člena KZ. Ker po določbi 279. člena ZKP senat ni vezan

na pravno presojo dejanja, ki jo je tožilec navedel v obtožnici ter

je istočasno opisano ravnanje obdolženca pod točko 2 brez težav

mogoče subsumirati pod zakonske znake kaznivega dejanja, s katerim je

državna tožilka opredelila ravnanje obdolženca, opisano pod točko 1

obtožnice, je bilo potrebno pritožbi državne tožilke ugoditi in

izpodbijani sklep spremeniti na način, razviden iz izreka te odločbe.