Appeal dismissed; police executing court order constitute public safety duties under Police Act.

Pritožba zagovornice obtoženega T. Š. se zavrne kot neutemeljena in

se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati na

80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

[JEDRO]

Policista sta izvajala odredbo sodišča za prisilno privedbo, kar je

naloga policije po 2. alineji 3. člena Zakona o policiji.

Pojem "naloge javne varnosti" izhaja še iz nekdaj veljavnega Zakona o

notranjih zadevah. Pomen pojma sicer ni opredeljen v 126. členu KZ,

vendar zato še ni nedoločen, saj v takšnih primerih sodišče lahko

razlaga pomen izrazov, uporabljenih v KZ, z uporabo razlagalnih

instrumentov, to pa je med drugim tudi na podlagi njihovega pomena,

ki je določen v drugih predpisih. Pri tem ni nujno, da je v teh

predpisih uporabljeni izraz (pojem) dobesedno enako opredeljen kot v

KZ, pač pa je pomembna njegova vsebina (tako sodba Vrhovnega sodišča

RS, I Ips 197/2000). Zato je sodišče prve stopnje v konkretnem

primeru ravnalo prav, ko se je pri opredelitvi nalog javne varnosti

sklicevalo na 3. člen Zakona o policiji in sicer po vsebini na 2.

alinejo tega člena.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega T. Š.

spoznalo za krivega kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko ta

opravlja naloge javne varnosti po I. odst. 303. člena KZ in mu

izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen šestih

mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Obtoženemu je v določeno

kazen vštelo čas pridržanja od dne 29.6.2000 od 10.25 ure do dne

29.6.2000 do 12.45 ure. Oškodovanca A. B. je s premoženjskopravnim

zahtevkom napotilo na pravdo. Obtoženi je dolžan plačati stroške

pritožbenega postopka.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila obtoženčeva zagovornica zaradi

zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega

prava in bistvene kršitve določb ZKP in predlagala, da pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti,

podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje

sodišču prve stopnje.

Višji državni tožilec J. Š. je v pisnem mnenju, ki ga je podal na

podlagi določbe II. odst. 377. člena Zakona o kazenskem postopku

(ZKP) in ga je pritožbeno sodišče vročilo obtožencu in njegovi

zagovornici, predlagal zavrnitev pritožbe.

Obtoženi in njegova zagovornica sta na predlog odgovorila in

vztrajala pri pritožbenih navedbah.

Sodišče druge stopnje je sejo opravilo v nenavzočnosti obtoženca, saj

je substitutka njegove zagovornice na seji pojasnila, da je bil

obtoženi o seji obveščen in se seja lahko opravi v njegovi

nenavzočnosti. Substitutka zagovornice je na seji senata vztrajala

pri pritožbenih navedbah.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno

sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva

pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne

zaključke in jih prepričljivo obrazložilo. Sodišče prve stopnje tudi

ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka in je pravilno

uporabilo materialno pravo.

Pritožnica neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje odločalo

na temelju Zakona o policiji, ki je stopil v veljavo šele 27.8.2003,

medtem ko je v času storitve kaznivega dejanja veljal Zakon o

policiji, ki je v 3. členu opredelil naloge policije in jih razvrstil

v devet alinej, ne pa tudi v točke tretjega člena. Višji državni

tožilec v pisnem mnenju pravilno opozarja, da so v Zakonu o policiji,

ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja (Ur. list RS 49/1998),

navedene enake naloge policije, kot po spremembi Zakona o policiji

(Ur. list RS 79/2003), s to razliko, da so bile naloge policije prej

zapisane po alinejah, po spremembi pa po točkah. V izreku sodbe je v

konkretnem opisu kaznivega dejanja zapisano, da sta policista na

podlagi pisne odredbe za privedbo nameravala privesti M. in T. Š. na

zaslišanje, kar je v skladu s 3. členom Zakona o policiji naloga

policije. Sodišče prve stopnje je tudi v obrazložitvi sodbe

ugotovilo, da sta policista kot uradni osebi tistega dne opravljala

naloge javne varnosti, ko sta izvajala odredbo sodišča v Novem mestu

za prisilno privedbo M. Š. V nadaljevanju je sodišče sicer res

zapisalo, da gre za nalogo policije v okviru 3. točke 3. člena Zakona

o policiji (vzdrževanje javnega reda), vendar gre očitno za pisno

napako, saj sodišče prve stopnje govori o izvajanju prisilne

privedbe, to pa je naloga policije, ki je opredeljena v 2. alineji 3.

člena takrat veljavnega Zakona o policiji (prijemanje storilcev

kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih oseb in njihovo

izročanje pristojnim organom). Ker gre zgolj za očitno pisno napako

glede zakonske opredelitve naloge policije, ni podana zatrjevana

kršitev.

Glede na navedeno pritožnica v nadaljevanju tudi neutemeljeno

navaja, da na temelju obtožbe ni mogoče ugotoviti katere naloge

policije sta B. in D. opravljala ter da je sodišče obtoženca

obsodilo, ker naj bi policista vzdrževala javni red. Sodišče druge

stopnje ugotavlja, da je iz izreka sodbe kot tudi iz njene

obrazložitve jasno razvidno, da sta policista izvajala odredbo

sodišča za prisilno privedbo, kar je kot že rečeno naloga policije po

2. alineji 3. člena Zakona o policiji, zato pisna napaka sodišča prve

stopnje, ko se v obrazložitvi sklicuje na 3. tč. 3. člena Zakona o

policiji (vzdrževanje javnega reda) ne more vplivati na pravilnost in

zakonitost sodbe.

Pritožnica navaja, da postopek prisilne privedbe opredeljuje

Pravilnik o policijskih pooblastilih v 56. do 64. členu in da je že

iz teh določb razvidno, da ne gre za nalogo javne varnosti. Pojem

"naloge javne varnosti" izhaja še iz nekdaj veljavnega Zakona o

notranjih zadevah. Pomen pojma sicer ni opredeljen v 126. členu KZ,

vendar zato še ni nedoločen, saj v takšnih primerih sodišče lahko

razlaga pomen izrazov, uporabljenih v KZ, z uporabo razlagalnih

instrumentov, to pa je med drugim tudi na podlagi njihovega pomena,

ki je določen v drugih predpisih. Pri tem ni nujno, da je v teh

predpisih uporabljeni izraz (pojem) dobesedno enako opredeljen kot v

KZ, pač pa je pomembna njegova vsebina (tako sodba Vrhovnega sodišča

RS, I Ips 197/2000). Zato je sodišče prve stopnje v konkretnem

primeru ravnalo prav, ko se je pri opredelitvi nalog javne varnosti

sklicevalo na 3. člen Zakona o policiji in sicer po vsebini na 2.

alinejo tega člena.

Pritožnica neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko

stanje ugotovilo zmotno. Sodišče prve stopnje je zagovor obtoženca in

izpovedbe prič ocenilo in argumentirano obrazložilo, zakaj verjame

izpovedbama obeh policistov in zakaj ne verjame obtožencu. Oba

policista sta skladno izpovedala, da sta M. Š. pokazala odredbo za

privedbo, da se je M. Š. upiral (odšel je v hišo in se s policisti

pregovarjal na balkonu, po ponovnem prihodu pred vhodna vrata pa je

spet skušal zbežati v hišo) in da sta ga tudi opozorila, da ga lahko

privedejo s silo, če se bo upiral. Ker se je kljub opozorilu M. Š. še

vedno upiral, je policist B. na njem uporabil strokovni prijem.

Neutemeljeno pritožnica navaja, da obtoženi ni vedel, da policista

opravljata naloge javne varnosti in je zato bratu skušal pomagati

zaradi prestrašenosti, ko je videl, da policist brata davi na tleh.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz odvijanja celotnega dogodka,

iz obtoženčevega zagovora in tudi iz pritožbenih navedb izhaja, da je

obtoženi vedel, da policista izvršujeta odredbo za prisilno privedbo.

Že obtoženčeva mati A. Š. je povedala, da je vedela zakaj sta

policista prišla, saj jima je odprla vrata, M. Š. je policistoma

najprej ušel v hišo in se z njima pregovarjal z balkona, obtoženi pa

je tudi sam v zagovoru povedal, da sta tistega dne prišla policista,

da bi njega in njegovega brata odpeljala na sodišče in da je njegov

brat temu nasprotoval, pritožnica pa tudi v pritožbi navaja, da je

obtoženi smatral, da bo M. Š. policistoma pokazal, da je vabilo, ki

sta ga prejela za na sodišče zmotno, da sta oba brata vedela, da jima

je sodišče vabilo za njuno zaslišanje vročilo prepozno ter da je

obtoženi slišal debato o tem, da je prisilni privod neupravičen.

Glede na vse navedeno ni dvoma, da je obtoženi vedel, da sta

policista prišla z namenom, da njega in brata odvedeta pred sodišče

in je torej nedvomno vedel, da policista opravljata naloge javne

varnosti, zato je podan njegov naklep. Že sodišče prve stopnje pa je

pravilno ugotovilo, da policisti ne morejo presojati ali je odredba

za prisilno privedbo, ki jo je izdalo sodišče, zakonita ali ne, zato

so neutemeljene pritožbene navedbe v tej smeri. Prav tako je

pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da sama razburjenost in

strah obtoženca za brata, ni opravičljiv razlog za napad na

policista.

Oba policista, ki jima je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo,

sta skladno izpovedala, da je obtoženi večkrat skušal brcniti

policista B. v glavo in da mu je napad na koncu preprečil policist

D. s tem, ko ga je zadržal. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo

takšno ravnanje obtoženca kot napad na uradno osebo. Res je sicer,

kot opozarja pritožba, da je policist B. izpovedal, da je prvič

obtožencu preprečil brco tako, da ga je s prosto desno nogo odrinil

stran, medtem ko je policist D. izpovedal, da se je B. z glavo in

telesom umaknil udarcu (in tako ni govoril, da ga je B. brcnil),

vendar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je takšno

neskladje v izpovedbah policistov posledica intenzivnosti dogajanja v

kratkem času ter potek časa od dogodka. Ob tem pa sodišče druge

stopnje še pripominja, da za obstoj kaznivega dejanja po I. odst.

303. člena KZ niti ni pomembno ali je B. obtoženca z nogo odrinil

stran, temveč je pomembno, da je obtoženi B. večkrat poskušal brcniti

z nogo v glavo, o tem pa sta oba policista skladno izpovedala in zato

pritožnica tudi v tem delu ne more uspeti.

Pritožba vložena v korist obtoženca iz razloga zmotne ali nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o

kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je pritožbeno sodišče sodbo

preizkusilo tudi v tem delu. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je

sodišče prve stopnje obtožencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, ko

je presodilo okoliščine, ki so relevantne za izrek te kazenske

sankcije in ugotovilo, da je pozitivna prognoza njegovega bodočega

vedenja podana. Pri določitvi kazni je sodišče prve stopnje pravilno

ovrednotilo olajševalne okoliščine, ki so podane pri obtožencu in

kazen določilo v sorazmerju s težo kaznivega dejanja ter stopnjo

obtoženčeve kazenske odgovornosti. Smotrna pa je tudi določitev

preizkusne dobe v trajanju treh let zaradi utrditve prognoze

pričakovanega bodočega pozitivnega vedenja obtoženca.

Ker razlogi, s katerimi pritožnica izpodbija sodbo niso podani, je

pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje.

Obtoženčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, zato mora obtoženec na

podlagi I. odst. 95. člena ZKP plačati kot stroške pritožbenega

postopka povprečnino, primerno trajanju in zamotanosti tega postopka

ter njegovim premoženjskim razmeram.