Appeal court quashes first instance judgment for failing to rule on prosecutor's amended indictment under ZKP Art. 344.

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi ter se izpodbijana sodba

pod točko II. razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v tem

obsegu v novo sojenje.

[JEDRO]

Po določbi I. odstavka 344. člena ZKP lahko državni tožilec na glavni

obravnavi spremeni obtožbo, če spozna, da izvedeni dokazi kažejo na

to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Na to

zakonsko pravico tožilca pravilno opozarja pritožnica v pritožbi.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da sama sprememba obtožbe

ne more predstavljati zlorabe procesnih pravic. Tožilec, če oceni, da

se je spremenilo dejansko stanje oziroma, če se odloči, da bo

dejanje, ki je opisano v obtožbi s spremembo obtožbe bolj konkretno

in natančno označil, lahko obtožbo tako tudi spremeni. Sodišče prve

stopnje mora v postopku odločiti o spremenjeni obtožnici. Sodišče

prve stopnje sicer tudi napačno tolmači zapis v odločbi Ustavnega

sodišča, da v primeru, ko stranka v postopku zlorabi svoje procesne

pravice, mora sodišče odreči pravno relevantnost dejanjem, ki

presegajo upravičenja stranke in predstavljajo zlorabo pravic, pomeni

odreči pravno relevantnost takšnemu dejanju tako, da sodišče

dejanje, za katerega oceni, da pomeni zlorabo enostavno spregleda.

Sodišče po Zakonu o kazenskem postopku takšne možnosti nima, ampak

mora odločiti o spremenjeni obtožbi, s sodbo, ali pa tudi z drugačnim

aktom, kadar oceni, da je sicer upravičeni tožilec izgubil lastnost

upravičenega tožilca, če je spremenil obtožbo v nasprotju z določbami

344. člena ZKP.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko I.

obtožena M. V. in A. R. spoznalo za kriva prvega kaznivega dejanja

velike tatvine po 2. točki I. odstavka 212. člena KZ v zvezi s 25.

členom KZ, drugega pa kaznivega dejanja tatvine po I. odstavku 211.

člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Obtožencema je izreklo pogojni

obsodbi, v katerih je obtoženemu M. V. določilo kazen šestih mesecev

zapora, obtoženemu A. R. pa je določilo kazen sedmih mesecev zapora

ter obema preizkusno dobo v trajanju dveh let. V določeno kazen je

obtoženemu M. V. vštelo čas odvzema prostosti. Na podlagi določbe I.

odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da

sta obtoženca dolžna plačati stroške kazenskega postopka in sicer

vsak na 70.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Oškodovancu Inštitutu za

tržne raziskave, Ob Železnici 18, Ljubljana je prisodilo njegov

premoženjsko pravni zahtevek v višini 400.000,00 SIT z zakonitimi

zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24.6.2000 dalje ter ga naložilo

obtoženemu A. R. v plačilo. Pod točko II. je obtoženega R. S. iz

razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo

dejanje prikrivanja po II. odstavku 221. člena KZ. O stroških

kazenskega postopka je odločilo skladno z določbo I. odstavka 96.

člena ZKP. Pod točko III. pa je iz razloga po 357. členu ZKP zoper

obtoženega S. zavrnilo obtožbo zaradi dveh kaznivih dejanj

prikrivanja po II. odstavku 221. člena KZ, o stroških kazenskega

postopka pa odločilo po določbi I. odstavka 96. člena ZKP.

Zoper oprostilni del sodbe se je pravočasno pritožila okrožna državna

tožilka in predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter

izpodbijano sodbo tako spremeni, da obtoženega S. spozna za krivega

kaznivega dejanja po spremenjeni obtožbi in mu izreče denarno kazen.

Višja državna tožilka M. K. je v predlogu, podanem na podlagi določbe

II. odstavka 377. člena ZKP, ki ga je pritožbeno sodišče vročilo

obtožencu in zagovorniku, predlagala, naj se pritožbi okrožne državne

tožilke ugodi.

Pritožba je utemeljena.

Zoper obtoženega R. S. je bila vložena obtožba zaradi treh kaznivih

dejanj prikrivanja po II. odstavku 221. člena KZ. Z izpodbijano sodbo

je sodišče prve stopnje za dve kaznivi dejanji obtožbo zavrnilo,

obtoženca pa oprostilo obtožbe po obtožnici, ki jo je okrožno državno

tožilstvo zoper obtoženca vložilo dne 4.2.2003. Po zaključku

dokazovanja je na glavni obravnavi dne 1.3.2005 okrožna državna

tožilka za kaznivo dejanje prikrivanja po II. odstavku 221. člena KZ,

za katero je sodišče prve stopnje izreklo oprostilno sodbo, obtožbo

spremenila. Spremembe obtožbe prvostopenjsko sodišče ni sprejelo, saj

je štelo, kot izhaja iz razlogov sodbe, da ni dopustna, zaradi česar

je obtoženca oprostilo obtožbe po vloženi pravnomočni obtožnici.

Odločitev prvostopenjskega sodišča utemeljeno graja pritožnica.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe sklicuje na odločbo

Ustavnega sodišča U-I-289/95, v kateri je Ustavno sodišče ugotovilo,

da določba II. odstavka 344. člena ZKP (sprememba obtožnice) ni v

neskladju z Ustavo. V tej odločbi je Ustavno sodišče med drugim

zapisalo, "da pravica spremeniti obtožnico na glavni obravnavi za

tožilca sama po sebi ni v neskladju z nobenim od v odločbi navedenih

ustavnih jamstev, če je tožilec ne zlorabi in če je istočasno

dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku, to je obtoženec, lahko

glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v

načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne

bi prišlo"; in "v primeru, ko stranka v postopku zlorabi svoje

procesne pravice, mora sodišče odreči pravno relevantnost dejanjem,

ki presegajo upravičenje in predstavljajo njegovo zlorabo". Sodišče

prve stopnje zaključuje, da je tožilec, ko je na zadnji glavni

obravnavi spremenil vloženo obtožbo, za katero očitno sodišče šteje,

da ni vsebovala vseh znakov kaznivega dejanja prikrivanja, zlorabil

svoje pravice, zaradi česar je zavzelo stališče, da lahko sodišče

takšno dejanje tožilca preprosto spregleda in odloči po pravnomočni

obtožnici (nespremenjeni). Nadalje sodišče še meni, da je takšna

sprememba obtožbe nedopustna, saj je državna tožilka šele na koncu

glavne obravnave v obtožbi opisala vse zakonske znake kaznivega

dejanja prikrivanja, ker so bile okoliščine o tem znane že v

preiskavi, kot pravi sodišče, vsaj nekatere, in jih obtožnica, ki ni

opisovala kaznivega dejanja, ni vsebovala.

Po določbi I. odstavka 344. člena ZKP lahko državni tožilec na glavni

obravnavi spremeni obtožbo, če spozna, da izvedeni dokazi kažejo na

to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Na to

zakonsko pravico tožilca pravilno opozarja pritožnica v pritožbi.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da sama sprememba obtožbe

ne more predstavljati zlorabe procesnih pravic. Tožilec, če oceni, da

se je spremenilo dejansko stanje oziroma, če se odloči, da bo

dejanje, ki je opisano v obtožbi s spremembo obtožbe bolj konkretno

in natančno označil, lahko obtožbo tako tudi spremeni. Sodišče prve

stopnje mora v postopku odločiti o spremenjeni obtožnici. Sodišče

prve stopnje sicer tudi napačno tolmači zapis v odločbi Ustavnega

sodišča, da v primeru, ko stranka v postopku zlorabi svoje procesne

pravice, mora sodišče odreči pravno relevantnost dejanjem, ki

presegajo upravečenja stranke in predstavljajo zlorabo pravic, pomeni

odreči pravno relevantnost takšnemu dejanju tako, da sodišče

dejanje, za katerega oceni, da pomeni zlorabo enostavno spregleda.

Sodišče po Zakonu o kazenskem postopku takšne možnosti nima, ampak

mora odločiti o spremenjeni obtožbi, s sodbo, ali pa tudi z drugačnim

aktom, kadar oceni, da je sicer upravičeni tožilec izgubil lastnost

upravičenega tožilca, če je spremenil obtožbo v nasprotju z določbami

344. člena ZKP. V tem primeru bi lahko prišla v poštev odločba,

odločitev po določbah 352. člena ZKP. Vendar pa mora sodišče prve

stopnje vedno odločiti po obtožbi, ki jo je državni tožilec, če je do

spremembe obtožbe prišlo, na glavni obravnavi spremenil. Sodna

odločba se sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na

dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni

obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (I. odstavek 354.

člena ZKP). Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo tako, o obtožbi tudi

ni odločilo, zaradi česar je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje

razveljaviti, saj se sodba sodišča prve stopnje ne nanaša na dejanje,

obseženo v spremenjeni obtožnici, na kar tudi utemeljeno opozarja

okrožna državna tožilka v pritožbi. Ker je tako sodišče prve stopnje

v sodbi napačno presodilo, da gre pri spremembi obtožbe za takšno

zlorabo procesnih pravic, da mu po spremenjeni obtožnici ni treba

odločati in pritožnica utemeljeno navaja, da je tožilec upravičen na

glavni obravnavi spremeniti obtožbo in bi edino takšno obtožbo smelo

obravnavati sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi, je pritožbeno

sodišče ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke ter izpodbijano

sodbo v napadenem delu (točka II.) razveljavilo.

Ker ne gre za odločitev povezano s presojo v sodbi ugotovljenega

dejanskega stanja (V. odstavek 392. člena ZKP), pritožbeno sodišče ni

sledilo predlogu okrožne državne tožilke naj samo sodbo spremeni,

obtoženca spozna za krivega in mu izreče denarno kazen.

V ponovnem sojenju se bo moralo sodišče prve stopnje po končani

glavni obravnavi opredeliti, ali je spremenjeno obtožnico mogoče

obravnavati po vsebini ter o njej odločiti meritorno (oprostilna ali

obsodilna sodba), ali pa je prišlo do spremembe obtožbe v nasprotju z

določbo 344. člena ZKP. Če bo spoznalo, da je nastopila takšna

situacija bo moralo o obtožbi odločiti z procesno odločbo in za svojo

odločitev navesti jasne in konkretne razloge.