Illegal gun possession conviction upheld; mere storage constitutes a crime regardless of usage.

Pritožba zagovornikov obtoženega M. A. se zavrne kot neutemeljena in

se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka

na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

[JEDRO]

Gola hramba orožja, ki je posameznikom omejen,

je bila v kazensko zakonodajo vnešena z novelo KZ v letu

1999, zato je kaznivo dejanje v tej izvršitveni obliki

obstajalo tudi v času dejanja obtoženca, kar je tudi v

skladu z načelom pravne varnosti, na katerega se sklicujejo

pritožniki. Pri tem ni pomembno, če so enaki znaki določeni

tudi za prekršek. Hramba orožja pomeni uresničitev zakonitih

znakov kaznivega dejanja, zato niti ni pomembna pritožbena

navedba, da obtoženi pištole ni nikoli uporabil. Pri sami

hrambi, ki nedvomno predstavlja storitev kaznivega dejanja,

je namreč potrebno upoštevati, da bo orožje tudi

uporabljeno, če ne s strani storilca, pa katere druge osebe,

ki bi lahko prišla v posest tega orožja, zato se ob tem

teoretičnem izhodišču z določitvijo hrambe orožja kot

kaznivega dejanja tudi preprečuje trgovina z orožjem.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega

M. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje

in prometa z orožjem ali razstrelilnimi snovmi po I. odst. 310. člena

KZ in mu izreklo pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo kazen

šestih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odvzelo mu je

zaseženo orožje in mu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

Obtoženca je oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zanemarjanja

mladoletne osebe in surovega ravnanja po I. in II. odst. 201. člena

KZ in o stroških kazenskega postopka odločilo skladno z določbo I.

odst. 96. člena Zakona o kazenskem postopku.

Zoper obsodilni del sodbe so se pravočasno pritožili

obtoženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov in

predlagali, da pritožbeno sodišče obtoženega oprosti obtožbe

oziroma sodbo spremeni, podrejeno pa, da odločbo razveljavi

in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Višja državna tožilka svetnica N. L. R. je v pisnem mnenju, ki ga je

podala na podlagi določbe II. odst. 377. člena ZKP in ga je

pritožbeno sodišče vročilo obtožencu in njegovim zagovornikom,

predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožniki prerekajo pravno kvalifikacijo dejanja in

navajajo, da s samo posestjo orožja obtoženi ni izpolnil

znakov kaznivega dejanja, temveč je izpolnil znake prekrška

po 4. točki I. odst. 81. člena Zakona o orožju in da

ravnanje ne more biti hkrati kaznivo dejanje in prekršek.

Pritožbeno sodišče zaključuje, da takšne navedbe niso

utemeljene. Gola hramba orožja, ki je posameznikom omejen,

je bila v kazensko zakonodajo vnešena z novelo KZ v letu

1999, zato je kaznivo dejanje v tej izvršitveni obliki

obstajalo tudi v času dejanja obtoženca, kar je tudi v

skladu z načelom pravne varnosti, na katerega se sklicujejo

pritožniki. Pri tem ni pomembno, če so enaki znaki določeni

tudi za prekršek. Hramba orožja pomeni uresničitev zakonitih

znakov kaznivega dejanja, zato niti ni pomembna pritožbena

navedba, da obtoženi pištole ni nikoli uporabil. Pri sami

hrambi, ki nedvomno predstavlja storitev kaznivega dejanja,

je namreč potrebno upoštevati, da bo orožje tudi

uporabljeno, če ne s strani storilca, pa katere druge osebe,

ki bi lahko prišla v posest tega orožja, zato se ob tem

teoretičnem izhodišču z določitvijo hrambe orožja kot

kaznivega dejanja tudi preprečuje trgovina z orožjem. Glede

na navedeno je pritožba v tem delu neutemeljena.

Pritožniki se pritožujejo tudi zoper odločbo o kazenski

sankciji in menijo, da je kazen absolutno prestroga, glede

na očitano dejanje in njegove posledice ter glede na

olajševalne okoliščine, ki so podane pri obtožencu, zato so

podani pogoji za omilitev kazni. Take navedbe niso

utemeljene. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče

prve stopnje obtožencu, kljub njegovi predkaznovanosti,

utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, saj je pravilno

ugotovilo, da je pri njem podana pozitivna prognoza

njegovega bodočega vedenja. Sodišče prve stopnje je pri

določitvi kazni upoštevalo vse olajševalne okoliščine, ki

jih izpostavlja obramba (dejanje nima posebne večje teže,

pištolo je obtoženi hranil zaradi varnosti svoje družine, ni

nastala nobena škodljiva posledica, obtoženi je zaposlen,

ima svoje podjetje, je poročen in oče treh otrok in živi

urejeno življenje), jih pravilno ovrednotilo ter obtožencu

določilo minimum zagrožene kazni v višini šestih mesecev

zapora, ki jo tudi pritožbeno sodišče ocenjuje kot primerno

in pravično. Zgoraj navedene olajševalne okoliščine tudi po

oceni sodišča druge stopnje niso posebne olajševalne

okoliščine, ki morajo biti podane, da se kazen lahko omili

(2. točka 42. člena KZ). Glede na to, da je sodišče prve

stopnje obtožencu izreklo sankcijo opominjevalne narave, v

njenem okviru pa določilo najnižjo predpisano zaporno kazen

za to kaznivo dejanje, so neutemeljene navedbe pritožnikov,

da je sodišče obtožencu izreklo strogo sankcijo.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pritožbo

obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni ugotovilo

kršitev zakona na katere je dolžno paziti po uradni

dolžnosti.

Ker obtoženčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je

obtoženi na podlagi določbe I. odst. 95. člena ZKP dolžan

plačati stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine,

primerne trajanju in zamotanosti tega kazenskega postopka

ter obtoženčevim premoženjskim razmeram.