Appeal dismissed; sexual assault by abuse of position requires proven dependency and exploitation of victim's distress.

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Na podlagi dejstev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni

dokazan zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, to je

odvisnost oškodovanca od obdolženca. Pri dejanskem stanju, kot ga je

ugotovilo sodišče prve stopnje, ni moč govoriti o odvisnosti, ki bi

zaradi oškodovančeve stiske ali drugih težkih razmer, oškodovanca

pripeljala v položaj odvisnosti takšne intenzitete, da bi

obdolženčevo ravnanje predstavljalo tudi zlorabo njegovega položaja

za oškodovanca in da se je obdolženec tega zavedal in izkoriščal

odvisnost oškodovanca od njega ter na takšen način zlorabil položaj,

ki ga je imel nasproti oškodovancu.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Črnomlju je z izpodbijano sodbo obdolženega S.

S. iz razloga po 3. tč. 358. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z

zlorabo položaja po I. odst. 184. čl. KZ. O stroških kazenskega

postopka je odločilo skladno z določbo I. odst. 96. čl. ZKP. Na

podlagi III. odst. 105. čl. ZKP je oškodovanca I. R. s

premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila okrožna državna

tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in

predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter

izpodbijano sodbo tako spremeni, da obdolženca spozna za

krivega očitanega mu kaznivega dejanja in mu izreče primerno

kazen.

V odgovoru na pritožbo je obdolženčev zagovornik odvetnik

B. Š. predlagal, naj se zavrne kot neutemeljena.

V pisnem predlogu, podanem na podlagi določbe II. odst. 445.

čl. ZKP, ki ga je pritožbeno sodišče vročilo obdolžencu in

zagovorniku, je višja državna tožilka S. P. predlagala, naj se

pritožbi ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodiče prve stopnje je obdolženca oprostilo obtožbe, ker je

ocenilo, da ni dokazano, da je bil obdolženec vodja izmene

in tako nadrejen oškodovancu kot delavcu v mizarstvu, kjer

sta bila oba zaposlena ter da ni dokazano, da je bil

oškodovanec od obdolženca odvisen zaradi vožnje na delo.

Sodišče prve stopnje je v sodbi ocenilo, da ni dokazano, da

je obdolženec izpolnil vse znake očitanega kaznivega

dejanja. Pritožnica izpodbija oprostilno sodbo v delu, v

katerem sodišče ugotavlja, da odvisnosti oškodovanca zaradi

voženj na delo od obdolženca ni bilo in da tako obdolžencu

ni dokazano, da naj bi zlorabil svoj položaj. Pritožbeno

sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da odvisnost v

smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja kršitve spolne

nedotakljivosti z zlorabo položaja po I. odst. 184. čl. KZ

obdolžencu ni dokazana. Odvisnost od nekoga, ki zlorabi svoj

položaj za dosego spolnih dejanj, mora biti dejanska in

takšna, da storilec z zlorabo položaja izkoristi stisko ali

druge težje okoliščine oškodovanca, pri čemer ima sodišče

prve stopnje tudi prav v obrazložitvi sodbe, da mora biti

tudi zloraba položaja konkretizirana. V opisu dejanja mora

biti točno navedeno v čem konkretno naj bi obdolženec v

zvezi z vožnjami z avtomobilom zlorabil svoj položaj (na

primer z odklonitvijo prevoza). Odvisnost od nekoga pa mora

biti, kot je bilo že povedano, takšna, da storilec izkorišča

neke težje okoliščine in težak oškodovančev položaj ali

njegovo stisko. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi

sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da je bil oškodovanec

odvisen od prevoza obdolženca na tak način, da ne bi imel

druge možnosti kot, da se le z obdolžencem vozi vsak dan na

delo, kar naj bi obdolženec izkoristil za dosego spolnih

dejanj. V postopku je bilo res ugotovljeno, kar poudarja

pritožnica, da si je moral oškodovanec prevoz na delo

organizirati sam, saj prevoza na delo ni organiziral

delodajalec. Seveda drži, da je moral oškodovanec na delo

priti vsak dan, kar tudi poudarja pritožnica. Vendar pa po

oceni pritožbenega sodišča, pritožnica s temi navedbami

pravilnih razlogov sodbe sodišča prve stopnje ne izpodbija.

Sodišče je namreč pravilno ugotovilo, da je oškodovanec imel

možnost vsaj občasno dobiti očimov osebni avtomobil in da se

je z njim tudi vozil na delo, prav tako sodišče ni

izključilo možnosti, česar pritožnica ne izpodbija, da bi se

lahko oškodovanec vozil na delo tudi s kom drugim, ne le z

obdolžencem. Nadalje je sodišče ugotovilo, da se je

oškodovanec z obdolžencem vozil na delo le v kratkem

časovnem obdobju, ko je bil brez avtomobila in da si je tudi

hitro sam preskrbel osebni avtomobil. Sodišče prve stopnje

je vse te okoliščine tudi pravilno povezalo, izhajajoč iz

lastnega poznavanja prometnih povezav in prevozov na delo

drugih ljudi v isti smeri, kot se, kot ugotavlja sodišče

prve stopnje, veliko ljudi vozi na delo, prav na relaciji,

na kateri se je vozil tudi oškodovanec.

Na podlagi dejstev je sodišče prve stopnje pravilno

ugotovilo, da ni dokazan zakonski znak obravnavanega

kaznivega dejanja, to je odvisnost oškodovanca od

obdolženca. Pri dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo

sodišče prve stopnje, ni moč govoriti o odvisnosti, ki bi

zaradi oškodovančeve stiske ali drugih težkih razmer,

oškodovanca pripeljala v položaj odvisnosti takšne

intenzitete, da bi obdolženčevo ravnanje predstavljalo tudi

zlorabo njegovega položaja za oškodovanca in da se je

obdolženec tega zavedal in izkoriščal odvisnost oškodovanca

od njega ter na takšen način zlorabil položaj, ki ga je imel

nasproti oškodovancu.

Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo okrožne državne

tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča

prve stopnje.