Appeal dismissed: Minor theft acts rejected due to lack of low criminal responsibility despite minor damages.

Pritožba zagovornika obdolženega B. K. B. se zavrne kot neutemeljena

in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 6.

točke II. odst. 92. člena Zakona o kazenskem postopku, nagrada in

potrebni izdatki njegovega zagovornika pa bremenijo proračun.

[JEDRO]

Glede na to, da je obdolženi obe dejanji storil v razmaku enega

meseca, proti istemu oškodovancu, na podoben način ter je bil že

enkrat obsojen za kaznivo dejanje tatvine po II. in I. odst. 211. čl.

KZ, ni mogoče govoriti o nizki stopnji storilčeve kazenske

odgovornosti ali kakšnih posebnih osebnih okoliščinah obdolženca,

zato ni podano subjektivno merilo.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega B. K.

B. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj tatvine po II. in I.

odst. 211. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo v okviru katere mu

je za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka določilo kazen dva meseca

zapora, pod točko 2 izreka kazen enega meseca zapora in mu nato po

določilih o steku določilo enotno kazen dveh mesecev in petnajstih

dni zapora s preizkusno dobo dveh let. Obdolženca je oprostilo

plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik zaradi

napačne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo "razveljavi in obdolženca oprosti obtožbe".

Višji državni tožilec J. Š. je v pisnem mnenju, ki ga je podal na

podlagi določbe II. odst. 445. člena Zakona o kazenskem postopku

(ZKP) katerega je pritožbeno sodišče vročilo obdolžencu in njegovemu

zagovorniku, predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik neutemeljeno navaja, da dejanji obdolženca nista kaznivi

dejanji, ker bi sodišče prve stopnje, glede na to da so bile

škodljive posledice neznatne oziroma jih sploh ni bilo, ker je bila

škoda takoj po storitvi kaznivega dejanja povrnjena, moralo

uporabiti določbo 14. člena KZ (dejanje majhnega pomena) in zato

obdolženca oprostiti obtožbe. Dejanje majhnega pomena določata dva

kriterija, ki morata biti podana kumulativno: a) nevarnost dejanja,

ki ima sicer z zakonom določene znake kaznivega dejanja, mora biti

objektivno neznatna (objektivno merilo) in b) o majhnem pomenu

dejanja mora pričati tudi nizka stopnja storilčeve kazenske

odgovornosti ali njegove osebne okoliščine (subjektivno merilo).

Pojem neznatne nevarnosti dejanja kot objektivni kriterij za presojo

vprašanja o majhnem pomenu dejanja ima po zakonu tri merila: a)

naravo in težo dejanja, b) neznatnost ali odsotnost škodljivih

posledic in c) okoliščine, v katerih je dejanje storjeno. Presojo po

subjektivnem kriteriju opravi sodišče potem, ko ugotovi neznatnost

nevarnosti dejanja po objektivnem kriteriju. Res je sicer, kot navaja

pritožnik, da je obdolženi storil dve "bagatelni" kaznivi dejanji,

saj je obakrat izpolnil znake po II. in I. odst. 211. člena KZ (t.i.

mala tatvina), da je bila skupna škoda obeh kaznivih dejanj samo

2.509,00 SIT in da škodljivih posledic kaznivega dejanja ni bilo, ker

sta bili takoj po storitvi obeh kaznivih dejanj ukradeni steklenici

oškodovancu vrnjeni. Vendar pa kljub temu, da je podano objektivno

merilo, ker škodljivih posledic ni bilo, ni podano subjektivno

merilo, ki ga tudi pritožnik v pritožbi niti ne zatrjuje. Glede na

to, da je obdolženi obe dejanji storil v razmaku enega meseca, proti

istemu oškodovancu, na podoben način ter je bil že enkrat obsojen za

kaznivo dejanje tatvine po II. in I. odst. 211. člena KZ, ni mogoče

govoriti o nizki stopnji storilčeve kazenske odgovornosti ali kakšnih

posebnih osebnih okoliščinah obdolženca. Glede na navedeno ni podano

subjektivno merilo, zato ni pogojev za uporabo instituta dejanja

majhnega pomena po 14. členu KZ in je pritožba obdolženčevega

zagovornika neutemeljena.

Pritožba, vložena v obdolženčevo korist, zaradi pritožbenega razloga

kršitve kazenskega zakona, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o

kazenski sankciji (386. čl. ZKP). Pritožbeno sodišče je zato

izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pritožbeno sodišče

ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedlo relevantne razloge za

odločitev, da obdolžencu izreče pogojno obsodbo kot kazensko

sankcijo, v kateri je obdolžencu, ob upoštevanju ugotovljenih

olajševalnih in obteževalnih okoliščin storitve kaznivih dejanj v za

obe kaznivi dejanji določilo primerni zaporni kazni in nato določilo

primerno enotno kazen ter ustrezno preizkusno dobo za utrditev

pričakovane prognoze bodočega pozitivnega vedenja obdolženca.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno, saj tudi ni našlo kršitev zakona, na katere mora paziti

ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (I. odst. 383. čl.

KZ).

Ker je obdolženec po ugotovitvah sodišča prve stopnje brez premoženja

in nima dohodkov (razen socialne podpore), ga je pritožbeno sodišče

po določbi I. odst. 98. čl. ZKP v zvezi s IV. odst. 95. čl. ZKP

oprostilo plačila povprečnine ter odločilo, da nagrada in potrebni

izdatki obdolženčevega zagovornika, postavljenega po uradni

dolžnosti, bremenijo proračun.