Court upholds conviction for sexual assault on minor, rejecting appeals on evidence and sentencing grounds.

Pritožbi državnega tožilca in zagovornika obtoženca se zavrneta kot

neutemeljeni in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženec se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka,

potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun

sodišča.

[JEDRO]

Poljubljanje na usta, božanje po telesu (tudi mednožju preko hlačk)

in drgnjenja obdolženca ob telo oškodovanke pomeni, da je to 42 let

starejši obdolženec počel zaradi zadovoljitve spolnega nagona in ne

zaradi običajnega izkazovanja pozornosti. Njegov beg, ko je bil

zaloten pa potrjuje zaključek, da se je zavedal prepovedanosti.

Čeprav oškodovankina izpoved ni dobesedno potrdila očitkov v obtožbi,

ni podana bistvena kršitev določb ZKP. To je razumljivo saj otrok

nima izkušenj in ne besednega zaklada, je pa iz njene izpovedi mogoče

razbrati, da se obdolženec z njo ni igral ali izkazoval

naklonjenosti, ampak je posegal v njeno spolno integriteto.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je bil obt. A. S. spoznan za krivega kaznivega

dejanja spolnega napada na osebo maljšo od 15 let po I. odst. 183.

člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila

določena kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo treh

let. Oproščen je bil povrnitve stroškov postopka, nagrada in potrebni

izdatki zagovornika pa so bili naloženi v breme proračuna.

Zoper navedeno sodbo sta se pritožila:

- zagovornik obtoženca iz vseh pritožbenih razlogov in je

predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni

tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo

sodišča prve stopnje razveljavi in jo vrne v novo odločanje

in

- okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazni po 4. točki

370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in po I. odst.

374. člena ZKP in predlagal, da pritožbeno sodišče obtožencu

izreče nepogojno zaporno kazen v višini enega leta in šestih

mesecev zapora.

Višja državna tožilka S. P. iz Vrhovnega državnega tožilstva

Republike Slovenije je v svojem pisnem mnenju predlagala, da

pritožbeno sodišče pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodi, kot

neuemeljeno pa zavrne pritožbo obtoženčevega zagovornika.

Zagovornik obtoženca in obtoženi sta prejela mnenje višje

državne tožilke, vendar nanj nista odgovorila.

Pritožbi sta neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da trditev pritožnika, da

obtoženec pri tem, ko je očitke obtožbe priznal, ni priznal

subjektivnega elementa, saj tega ni počel zato, da bi

zadovoljil svoj spolni nagon, ni utemeljena. Spolni napad na

osebo mlajšo od 15 let (člen 183 KZ), spada med kazniva

dejanja, katerih objekt zaščite je osebna spolna

nedotakljivost. Iz načina poseganja obtoženca v osebno

integriteto oškodovanke (poljubljanje na usta, božanje po

telesu in to po mednožju, čeprav preko spodnjih hlačk in

drgnenje obtoženca ob telo oškodovanke), je sodišče prve

stopnje pravilno ocenilo kot obtoženčevo zadovoljevanje

spolnega nagona. Pri tem pa tudi ni dvoma, da se je

prepovedanosti takšnega početja zavedal, kar je nedvomno

razvidno iz njegovega ravnanja, ko ga je pri takšnem početju

zalotil V. M., saj je takoj zbežal. Tudi prostor, kjer je bil

zaloten, kaže, da se je prepovedanosti zavedal, saj je V. M. prostor

ocenil kot skrit del gospodarskega poslopja.

Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitve iz 11. točke

I. odst. 371. člena ZKP, kot to zatrjuje pritožnik.

Oškodovanka res ni določno izpovedala pred preiskovalnim

sodnikom, da je takšna dejanja obtoženec storil večkrat, je

pa to povedala svoji materi, kar je razvidno iz njene

izpovedbe. Oškodovanka pa je to povedala tudi policistom ob

razgovoru z njo, pa tudi sam obtoženec je v svojem zagovoru

potrdil, da je to počel že večkrat preden je bil zaloten pri

zadnjem dejanju. Poleg tega pa je bil obtoženi spoznan za

krivega le enega dejanja in to ne v nadaljevanju. Ne držijo

trditve pritožnika, da obstaja nasprotje med izvedenimi

dokazi in zaključki sodišča prve stopnje glede izvršitvenih

oblik spolnih dejanj. Oškodovanka res ni izpovedala pred

preiskovalnim sodnikom dobesedno tako kot je to opisano v

izreku sodbe. Je pa to razumljivo, saj gre za otroka, ki na

področju seksualnosti nima izkušenj in tudi ne besednega

zaklada. Je pa iz njene izpovedi jasno razvidno, da se

obtoženec z njo ni igral ali ji izkazoval naklonjenosti kot

otroku, ampak je posegel v njeno spolno integriteto, kar je

potrdil v zagovoru tudi sam obtoženi, saj je navedel, da ji

pod spodnje hlačke ni šel, ko jo je otipaval po spolovilu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje

pravilno ocenilo vse okoliščine in izreklo ustrezno sankcijo

tako glede na težo dejanja (oškodovanka nima posledic) kot

tudi na obtoženčevo kazensko odgovornost. Zato predlog

državnega tožilca v pritožbi, da bi moralo sodišče zaradi

direktnega naklepa (edina možna izvršitvena oblika), ker ni

šlo za enkratno dejanje in ker je bil zaloten, izreči

nepogojno kazen, ni utemeljen. Kazenske sankcije pa se z

uveljavitivjo novega Kazenskega zakonika ne izrekajo zaradi

generalne prevencije, kot to zmotno zatrjuje državni

tožilec, saj je novi KZ določil nove kriterije pri izrekanju

le teh.

Ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere mora

paziti po uradni dolžnosti (člen 383 ZKP), je obe pritožbi

zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje.

Ker obtoženec prejema le socialno pomoč, drugih sredstev za

preživljanje pa nima in je zaradi hudih poškodb tudi

nesposoben pridobivati druga sredstva, ga je pritožbeno

sodišče oprostilo plačila pritožbenega postopka in naložilo

potrebne izdatke in nagrado zagovornika obtoženca, ki mu je

bil postavljen po uradni dolžnosti v breme proračuna, saj bi

bilo s plačilom teh stroškov ogroženo njegovo preživljanje.