Court dismisses appeal against traffic accident conviction for unjustified speed reduction causing critical situation.

Pritožba zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča

prve stopnje potrdi.

Obdolženi je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, odmerjene

v povprečnini 80.000,00 (osemdesettisoč) SIT.

[JEDRO]

Neupravičeno zmanjševanje hitrosti na avtocesti brez ustreznih

opozoril za druge udeležence (60. člen ZTVCP) je povzročilo kritično

situacijo, ki je ogrozila druge udeležence v prometu in bila tudi

neposreden vzrok za nesrečo, v kateri je bila ena oseba hudo telesno

poškodovana. Voznik, ki je trčil v obdolženčevo vozilo ni mogel

pričakovati, da bo obdolženec, ki je vozil pred njim naenkrat

zmanjšal hitrost in zato zanj ni bil pričakovana ovira, kar bi lahko

vplivalo na izključitev vzročne zveze.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi B. Q. spoznan za krivega

kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I.

odstavku 325. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba v kateri

mu je bila določena kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh

let. Stroški postopka v višini 258.840,90 SIT so bili naloženi v

breme obdolženca, oproščen pa je bil plačila povprečnine.

Zoper navedeno sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi

bistvene kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in kršitve kazenskega zakona

ter predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako,

da obdolženca oprosti krivde in kazni oziroma izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred

drugim sodnikom.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ima prav ko zatrjuje, da ni stvar kazenskega postopka, da

se ukvarja s tem, kaj je obdolženec nameraval storiti ampak izključno

s tem kaj je storil. To pa je dejansko ugotavljalo sodišče prve

stopnje in pri tem dejansko stanje popolno in vsestransko razčistilo,

na podlagi tako ugotovljenih dejstev napravilo tudi ustrezne

zaključke ter jih logično in vsestransko obrazložilo. Zato pritožbeno

sodišče ugotavlja, da niso podane zatrjevane kršitve, kot to zatrjuje

pritožnik v svoji pritožbi.

Sam pritožnik zatrjuje, da se je obdolženec šele nameraval izključiti

iz prometa na avtocesti, vendar svoje namere ni mogel pričeti

uresničevati zaradi strnjene kolone vozil na njegovem desnem pasu,

torej na voznem pasu avtoceste in se torej iz objektivnih razlogov ni

mogel izključiti oziroma pričeti izključevati iz prometa na

avtocesti, temveč je to možnost šele iskal in je iskanje možnosti za

zavozitev v desno bil razlog, da je zmanjšal hitrost (zagovor

obdolženega). Takšne pa so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, ki

je na podlagi izvedeniškega mnenja kot tudi skice kraja prometne

nesreče ugotovilo, da gre za takoimenovano naletno trčenje, to je

trčenje od zadaj. Vzrok za tako trčenje pa je sodišče prve stopnje

ugotovilo v obdolženčevi kršitvi III. odstavka 97. člena ZVCP, saj je

ugotovilo, da je obdolženi neupravičeno zmanjševal hitrost na

prehitevalnem pasu avtoceste do te meje, da je ogrozil druge

udeležence v prometu ter je s tem povzročil tudi kritično situacijo,

ki je privedla do tega, da je oškodovanec s svojim vozilom trčil v

obdolženčevo vozilo. Ne drži zatrjevanje pritožnika, da sodišče prve

stopnje ni ugotavljalo vzročne zveze med obdolženčevo kršitvijo

cestnoprometnih predpisov in nastalo posledico, saj je pravilno

ugotovilo, da se je obdolženi želel iz prehitevalnega pasu izključiti

na izvoz avtoceste Ljubljana - jug, tega ni storil pravočasno, ter je

začel svoje vozilo ustavljati na prehitevalnem pasu. Te svoje namere

ni pravilno izkazal z ustreznimi svetlobnimi znaki (člen 60 ZTVCP).

Zato ne drži trditev, da sodišče ni ugotavljalo, kdo je povzročil

trčenje. V zvezi z navajanjem pritožnika, da sodišče ni ugotavljalo,

na kakšni razdalji je vozil oškodovanec in ali je bila ta razdalja

takšna, da je kritično situacijo lahko zaznal in mu omogočala, da se

trčenju izogne z zaustavitvijo svojega vozila, pa ni utemeljena.

Obdolženi je z vozilom pričel zmanjševati hitrost svojega vozila

neupravičeno in torej ni bil pričakovana ovira, kar bi lahko morda

vplivalo na izključitev vzročne zveze. Ugotovitev in zaključkov

sodišča prve stopnje pa tudi ne izpodbije dejstvo, da na kraju

prometne nesreče, kot to izhaja iz zapisnika na kraju ogleda prometne

nesreče, ni bilo najti zavornih sledi oškodovančevega vozila, saj je

obdolženi s svojim ravnanjem povzročil kritično situacijo, ki je za

oškodovanca pomenila nepričakovano oviro in nanjo tudi ni uspel

reagirati. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve

stopnje pravilno ugotovilo, da je obdolženi neupravičeno zmanjšal

hitrost na prehitevalnem delu avtoceste in to pod mero, ki bi še

omogočalo normalno odvijanje prometa in s tem povzročil kritično

situacijo, ki je imela za vzrok nastalo prometno nesrečo. Zakaj pa je

to storil, je razvidno iz samega njegovega zagovora, kar potrjuje

ugotovljeno kršitev ZVCP-ja in s tem tudi njegovo kazensko

odgovornost, ki jo je sodišče ugotovilo na stopnji zavestne

malomarnosti.

Neutemeljeno je sklicevanje pritožnika, da bi moralo sodišče

ugotavljati, s kakšno hitrostjo je vozil oškodovanec in na kakšni

razdalji od obdolženčevega vozila, saj je sodišče na podlagi

izvedenskega mnenja ugotovilo, da oškodovanec ni prekoračil dovoljene

hitrosti in torej njegovo ravnanje ne more pretrgati vzročne zveze

med ravnanjem - kršitvijo obdolženca in vzrokom za nastanek prometne

nesreče.

Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da je izrečena kazenska sankcija

primerna tako teži očitanega kaznivega dejanja kot tudi obdolženčevi

kazenski odgovornosti ter je sodišče prve stopnje ustrezno ocenilo

tudi olajševalne in obteževalne okoliščine.

Ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere mora paziti po

uradni dolžnosti, je pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik s svojo pritožbo ni uspel, zato je obdolženi dolžan

povrniti stroške pritožbenega postopka, ki jih je sodišče določilo v

povprečnini v znesku 80.000,00 SIT kar je primerno trajanju in

zapletenosti postopka kot tudi obdolženčevim premoženjskim razmeram.