Court allows creditor appeal to increase enforcement costs while dismissing debtor appeal on transfer of share liability.

Pritožbi upnika se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v odločitvi

o nadaljnjih izvršilnih stroškov (2. in 3. točka izreka) spremeni

tako, da se odmerjeni stroški zvišajo za 178.200,00 SIT (na

198.000,00 SIT).

Pritožba dolžnikov se zavrne in se v z njo izpodbijanem delu

potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Nadaljnji izvršilni stroški upnika se odmerijo v znesku

13.200,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2005

do plačila.

[JEDRO]

Prenos deleža družbenika d.o.o. na preostalega družbenika ima učinek

zoper poštene tretje šele od vpisa spremembe v sodni register.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod 1. točko izreka

kot neutemeljenega zavrnilo ugovor dolžnikov zoper sklep o izvršbi v

tem izvršilnem postopku, pod 2. točko izreka je odmerilo nadaljnje

izvršilne stroške upnika v znesku 19.800,00 SIT, v primeru zamude z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila, medtem ko

je pod 3. točko izreka višji zahtevek upnika za povračilo izvršilni

stroškov kot neutemeljenega zavrnilo.

Zoper sklep so se pritožile vse stranke, upnik zoper

zavrnilni del stroškovne odločitve in dolžnika zoper

preostali del.

Dolžnika v pritožbi predlagata, da pritožbeno sodišče sklep

zoper drugega dolžnika M. Ž. razveljavi ter postopek ustavi, in glede

prvega dolžnika N. B. sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v ponovno odločanje. Pritožba glede drugega dolžnika navaja,

da je drugi dolžnik izstopil iz gospodarske družbe V. d.o.o. dne

18.11.1992, ko je še veljal Markovičev Zakon o podjetjih (ZP) in še

ni veljal Zakon o gospodarskih družbah (ZGD), niti Zakon o finančnem

poslovanju podjetij (ZFPPod). Navedenega dne sta edina družbenika

sklenila pravni posel, po katerem je prvi dolžnik prevzel od drugega

dolžnika njegov poslovni delež, o čemer sta oba družbenika sprejela

tudi ustrezen sklep. Takratna zakonodaja ni predpisovala nobene druge

obličnosti. Ves čas je bil direktor družbe le N. B., torej bi moral

spremembo v sodnem registru on tudi prijaviti. S potrjenim sklepom

skupščine je prvi dolžnik pridobil položaj edinega družbenika v

družbi, ki je bila pozneje iz sodnega registra zbrisana po

skrajšanem postopku. Vpis spremembe deležev družbenikov v sodni

register nima konstitutivnega učinka, temveč le dekleratornega. Ker

je bil prvi dolžnik vseskozi direktor izbrisane družbe, je bil edino

on aktivni družbenik v tej družbi, medtem ko je drugega dolžnika

bilo šteti za pasivnega družbenika v smislu odločbe Ustavnega

sodišča, št. U-I-135/00-77, z dne 9.10.2002. Torej se dolžnikov ne

more enako obravnavati, saj sta bila njuna položaja različna. Zaradi

enakega obravnavanja obeh je sodišče prve stopnje kršilo načelo

enakosti iz 2. odst. 14. čl. Ustave RS. Po subjektivnem elementu

posameznega družbenika drugi dolžnik prav z ničemer ni prispeval k

poslovanju in upravljanju iz registra izbrisanega podjetja in tudi

ni imel vpliv na izbris družbe iz sodnega registra, kakor tudi ne na

njeno uskladitev z določbami ZGD. Stanje v sodnem registru v letu

1993, ko so nastale predmetne terjatve upnika, ni v ničemer vplivalo

in bilo odvisno od upnikove poslovne odločitve, kar še dodatno

potrjuje, da je terjatev zoper drugega dolžnika neutemeljena. Glede

prvega dolžnika N. B. pa pritožba navaja, da v celoti priznava

dejansko stanje, kot ga podaja pritožba glede drugega dolžnika in da

torej drugi dolžnik ne more odgovarjati za dolgove iz registra

izbrisane družbe V. d.o.o.. Poleg tega za terjatev upnika ni

odgovoren niti prvi dolžnik, saj v letu 1992 in letu 1993, ko je

družba V. d.o.o. zašla v finančne težave, ta ni mogel predvideti

posledic po ZGD in ZFPPod, ker takrat tadva predpisa še nista

veljala.

Upnik sklep sodišča prve stopnje izpodbija iz razloga zmotne

uporabe določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in

Odvetniške tarife (OT) ter predlaga, da pritožbeno sodišče v

odločitvi o stroških sklep spremeni tako, da v celoti prizna

upniku v odgovoru na ugovor priglašene stroške za ta

odgovor. Navaja, da vrednost terjatve iz tega izvršilnega

postopka znaša 175.338.623,85 SIT, kar je podlaga za odmero

stroškov. Upnik je za odgovor na ugovor priglasil stroške po

tarifi št. 21/6, 3 alineja OT v višini 1500 točk, povišano

za 20 % DDV. Sodišče prve stopnje pa mu je priznalo le 150

točk, povišano za 20 % DDV, pri čemer se je sklicevalo na 4.

točko tarife št. 21 OT, ki pa določa nagrado za sestavo

predloga dražbenih pogojev. Torej je sodišče prve stopnje za

odmero stroškov uporabilo napačni zakon.

Pritožba upnika je utemeljena, medtem ko pritožba dolžnikov

ne.

Po trditvah dolžnikov naj bi drugi dolžnik prenesel svoj

delež v d.o.o. na prvega dolžnika, in s tem prenehal biti

družbenik v sporni iz sodnega registra izbrisani družbi, v

letu 1992 na podlagi izjav o odstopu družbenika z dne

18.11.1992 (priloga B 3), izjave o prevzemu deleža z dne

18.11.1992 (priloga B 4) in sklepa skupščine z dne

18.11.1992 (priloga B 5), kar pa ni bilo sprovedeno v sodnem

registru vse do izbrisa družbe iz sodnega registra po

skrajšanem postopku leta 2000. Res ob zatrjevanem izstopu iz

družbe še ni veljal sedaj veljavni ZGD in ZFPPod, ampak so

bile d.o.o. urejene v Zakonu o podjetjih - ZP (Ur. l. SFRJ,

št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90). Vendar pritožbeno sodišče

glede izstopa drugega dolžnika iz registra izbrisane družbe,

na katero se nanaša predmetna terjatev, v celoti kot

pravilnega sprejema zaključek prvega sodišča v izpodbijanem

sklepu, da je sicer bil izstop leta 1992 konstitutivne

narave, medtem ko je vpis v sodni register dekleratorne

narave, vendar zaradi nesprovedbe vpisa v sodni register je

imel izstop iz družbe učinek le v notranjem razmerju med

družbeniki, ne pa tudi navzven, nasproti tistim, ki so bili

zgolj partnerji družbe in so se zanesli na podatke iz

sodnega registra. V letu 1992 veljavni ZP je namreč v 186.

čl. izrecno določal, da ima vpis v sodni register pravni

učinek nasproti tretjim osebam od dneva vpisa (2. odst.) in

da kdor v pravnem prometu vestno ravna in se pri tem zanese

na podatke, vpisane v sodni register, ga ne prizadenejo

škodljive pravne posledice, ki iz tega nastanejo (takrat

enako 3. in 73.b člen Zakona o postopku za vpis v sodni

register - Ur. l. SFRJ št. 13/83 in 17/90, ter po njem in še

sedaj 8. čl. Zakona o sodnem registru - ZSReg, Ur. l. RS,

št. 13/94 in poznejši). Navedeni določbi se izrecno nanašata

na vpise v sodni register, ki imajo le deklerativen pomen,

ko torej določena pravna dejstva oz. pravni učinki obstajajo

oz. nastopijo že pred vpisom v sodni register, njihov učinek

zoper tretje pa nastane šele z njihovom vpisom v sodni

register.

Pritožbenemu sodišču je poznano stališče Vrhovnega sodišča

RS v odločbi pod opr. št. II Ips 301/2004, z dne 11.11.2004,

po katerem ne gre enačiti publicitetnega načela s

konstitutivnostjo vpisa. Vendar je pri tem potrebno ločiti

notranje razmerje, to je razmerje med družbeniki, in

razmerje med družbeniki in tretjimi. Konstitutivnost izstopa

iz d.o.o. ima namreč učinek - vpliv na notranje razmerje,

navzven pa glede na načelo zaupanja v sodni register šele z

vpisom izstopa v sodni register (seveda ob predpostavki

dobre vere tretjega). To pomeni, da publicitetno načelo s

konstitutivnostjo vpisa ni izenačeno v notranjem razmerju

med družbeniki, dejansko pa je izenačeno navzven, zoper

poštene tretje. Kakršnakoli drugačna razlaga bi lahko

privedla do absurdne in življenjsko nesprejemljive

situacije, ko bi vsi družbeniki izstopili iz družbe in svoje

deleže prenesli na tretje, kar v sodnem registru ne bi bilo

evidentirano. V primeru izbrisa družbe iz sodnega registra

po skrajšanem postopku za obveznosti izbrisane družbe tako

ne bi odgovarjal noben od v register vpisanih družbenikov,

kar bi pomenilo popolno nezaščito upnikov.

Pritožbeno sodišče nadalje kot pravilneg sprejema zaključek

prvega sodišča, o čemer so podani vsi potrebni razlogi, da

drugega dolžnika ni šteti za pasivnega družbenika. Četudi je

ta imel manjšinski delež v družbi (30 %) in je direktorske

posle opravljal le prvi dolžnik, je drugi dolžnik imel

možnost sodelovati pri upravljanju družbe preko njenih

organov (skupščine), določena pooblastila pa je imel tudi

kot delni lastnik družbe, vključno z možnostjo za njegov

izbris iz družbe v sodnem registru (če drugače ne, s tožbo

preko sodišča). V tej smeri je sodišče prve stopnje ustrezno

upoštevalo tudi že citirano odločbo Ustavnega sodišča.

Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek o enakem

obravnavanju obeh dolžnikov, ker to ni res. Sodišče prve

stopnje se je izrecno opredelilo do ugovorov, ki se nanašajo

le na drugega dolžnika in je glede odgovornosti dolžnikov za

dolgove izbrisane družbe utemeljilo odgovornost za vsakega

posebej.

Glede oporekanja odgovornosti prvega dolžnika je pojasniti,

da se odgovornost družbenikov za dolgove iz registra

izbrisane družbe upošteva zakonske določbe, veljavne ob

izbrisu družbe iz registra, ne glede na to, kdaj je terjatev

izbrisane družbe nastala. Slednje bi lahko imelo vpliv na

ugotavljanje položaja pasivnega družbenika v izbrisani

družbi. Torej četudi prvi dolžnik leta 1993, ko naj bi

predmetni dolg družbe nastal, še ni vedel za posledice

izbrisa družbe po ZGD in ZFPPod, to na njegovo odgovornost

ne vpliva. Četudi smatra, da so določene določbe navedenih

zakonov protiustavne, te veljajo in se uporabljajo, vse

dokler niso spremenjene ali morebiti odpravljene po ustavnem

sodišču.

Utemeljeno pa se pritožuje upnik zoper stroškovno odločitev

prvega sodišča, ko mu je kot nadaljnje izvršilne stroške za

odgovor na ugovor priznalo 150 odvetniških točk, povišano za

20 % DDV. Po v času opravljene storitve veljavni OT je

odvetniku pripadla nagrada za sestavo odgovora na ugovor po

3. alineji 6. tč. tarif. št. 21 v višini 75 % postavke po

tarifi št. 13, kar glede na vrednost spora (175.338.623,85

SIT) predstavlja 1500 odvetniških točk, povišano za 20 % DDV

(198.000,00 SIT).

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev,

na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo dolžnikov kot

neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani sklep

sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem

postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. Zakona o izvršbi in

zavarovanju - ZIZ), medtem ko je pritožbi upnika ugodilo in

temu ustrezno spremenilo sklep sodišča prve stopnje (3. tč.

365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na

določbi 165. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ. Do povračila teh

stroškov je upravičen le upnik, ki je s pritožbo uspel.

Odmerjeni so kot nadaljnji izvršilni stroški v znesku

13.200,00 SIT, kar predstavlja 100 odvetniških točk za

sestavo pritožbe, povišano za 20 % DDV.