Court dismisses appeal confirming that a majority shareholder is an active partner regardless of marital status or lack of direct control.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

[JEDRO]

Družbenica, katere poslovni delež je v času izbrisa družbe iz sodnega

registra znašal 62,5 %, je aktivna družbenica, saj bi lahko vplivala

na poslovanje družbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor

dolžnice. Ocenilo je, da dolžničin ugovor, da je bila pasivna

družbenica, ni utemeljen.

Zoper sklep se je dolžnica pravočasno pritožila zaradi zmotne

ugotovitve dejanskega stanja po 340. členu Zakona o pravdnem postopku

(v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava po 341.

členu ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v

nadaljevanju ZIZ). Navaja, da ni imela nobenega vpliva na poslovanje

družbe, z gospodarjenjem družbe ni bila seznanjena, za podjetje tudi

ni imela vedenja in interesa. A. N. je bil res nekaj časa njen

soprog, vendar samo nekaj mesecev, nato pa je vložila tožbo za

razvezo zakonske zveze zaradi njegovega neprimernega obnašanja ter

velike doze alkohola. Od 1.1.1996 dalje ji je bil onemogočen vpogled

v dokumentacijo, kljub mnogim zahtevam. Starša A. N. sta bila njegova

edina dediča, ki pa nista bila pripravljena delati v korist družbe,

saj se nista hotela nikoli odzvati skupščini ter tudi notarju, da bi

se družba dokapitalizirala. Družba je ravno zaradi nesmiselnega

ravnanja pokojnikovih staršev morala prenehati, v času izbrisnega

postopka pa ni imela vpliva. Dolžnica v celoti zavrača oceno sodišča

prve stopnje zaradi zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega

stanja. Res je, da sta z A. N. skupaj ustanovila družbo, vendar ne v

času obstoja zakonske skupnosti, kot navaja sodišče. Izrecno tudi

zavrača navedbe sodišča, da je po smrti A. N. postala edina

družbenica. To seveda ne drži, saj sta po sklepu o dedovanju

izključna dediča M. N. in M. N. Ni šlo za družbo zakoncev, saj je

zakonska zveza trajala le šest mesecev.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov sodnega registra izhaja, da je bila družba N. d.o.o.,

K, izbrisana iz sodnega registra, ker v obdobju 12 mesecev ni

opravljala izplačil preko računa pri organizaciji, ki za gospodarsko

družbo opravlja posle plačilnega prometa, zaradi česar se je štelo,

da nima premoženja. Z izbrisom gospodarske družbe iz sodnega

registra družba preneha (1. odstavek 27. člena Zakona o finančnem

poslovanju podjetij; v nadaljevanju ZFPPod), s tem da se šteje, da

so družbeniki podali izjavo z vsebino, določeno v 1. odstavku 394.

člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD), kot to

določa 4. odstavek 27. člena ZFPPod. V skladu z odločbo Ustavnega

sodišča z dne 9.10.2002, št. U-I-135/00-77, pa lahko fikcija

odgovornosti predstavlja pravno podlago za plačilo iz osebnega

premoženja družbenika le, če ta s pravicami in dolžnostmi, ki jih

ima kot družbenik, ne poskrbi, da družba posluje v skladu z veljavno

zakonodajo.

Pritrditi je pritožbi, da glede na predložene listine v spisu, ni

mogoče napraviti zaključka, da je dolžnica po smrti A. N. postala

edina družbenica izbrisane družbe. Zakonska zveza A. N. in dolžnice

je bila namreč razvezana pred smrtjo A. N., iz spisa pa ni razvidno,

da bi dolžnica po pokojnem dedovala kot oporočni dedič. Vendar pa se

pritožbeno sodišče ne glede na navedeno strinja z zaključki sodišča

prve stopnje, da dolžnica ni uspela z ugovorom, da je bila pasivna

družbenica. Dolžnica je bila namreč ves čas obstoja družbe večinska

lastnica družbe, razpolagala je kar s 62,5 % poslovnim deležem. S

takšnim deležem v družbi pa je dolžnica glede na določbe ZGD imela

vse možnosti, da je lahko vplivala na poslovanje družbe. Tako ni

bistveno, ali je družbenica dejansko izkoristila vse možnosti, ki ji

jih daje zakon, temveč, ali bi glede na njen položaj v družbi morala

in mogla biti aktivna družbenica. V konkretnem primeru so za razmerje

do upnika zato tudi nerelevantne navedbe, ki prikazujejo osebni odnos

družbenice do njenega bivšega zakonskega partnerja in njegovih

staršev. V skrajnem primeru je dolžnica imela tudi možnost izstopiti

iz družbe, in sicer z odsvojitvijo njenega poslovnega deleža (416.

člen ZGD) ali pa zahtevati prenehanje družbe po drugem odstavku 455.

člena ZGD. Glede na njen poslovni delež bi dolžnica lahko tudi sama

sklicala skupščino in ne glede na odsotnost staršev sprejela veljavne

odločitve v zvezi s poslovanjem družbe (444. člen ZGD), predvsem tudi

glede postavitve novega poslovodje (439. člen ZGD). Sicer pa

pritožnica tudi prvič v pritožbi navaja, da se starši niso hoteli

odzvati skupščini, kar pa predstavlja pritožbeno novoto po 337. členu

ZPP, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Pritožnica se tudi

neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da ji bivši zakonec ni dovolil

vpogleda v poslovno dokumentacijo podjetja, saj bi dolžnica lahko na

podlagi določbe 447. člena ZGD vpogled v dokumentacijo zahtevala

preko sodišča, vendar tega ni storila. Pritožnica nadalje tudi očita

sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo, da je bila družba

ustanovljena v času trajanja zakonske skupnosti. Ker gre za v

konkretni zadevi nerelevantno dejstvo, to morebitno zmotno

ugotovljeno dejstvo po oceni pritožbenega sodišča ne more vplivati na

pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso

podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti

(2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno

sodišče pritožbo dolžnice zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2.

točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).