Appellant's appeal dismissed; creditors can sue former company members within five years of dissolution.

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem

delu (3. in 4. točka izreka) potrdi.

[JEDRO]

Kadar družbeniki izbrisane družbe po 1. odstavku 37. člena ZFPPod

odgovarjajo po 6. odstavku 580. člena ZGD, lahko upniki uveljavljajo

svoje terjatve v 5 letih po prenehanju družbe ali po izločitvi

družbenika, razen če terjatev zoper družbo zastara v krajšem roku. V

tem primeru ni mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 394. člena

ZGD.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklep, opr. št. Ig

z dne 2.4.2004, popravilo tako, da se priimek dolžnika v tem sklepu,

v uvodu in v točki I izreka pravilno glasi: B. Š., I. (1. točka

izreka), ter razveljavilo neutemeljeno potrdilo o pravnomočnosti

sklepa, opr. št. Ig z dne 2.4.2003 (2. točka izreka). Ugovor

dolžnika B. Š. je zavrnilo (3. točka izreka), zavrnilo pa je tudi

njegov predlog za odlog izvršbe (4. točka izreka).

Zoper 3. in 4. točko izreka se je dolžnik pravočasno pritožil.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v

3. točki spremeni tako, da ugovoru dolžnika ugodi in izvršilni

postopek zoper dolžnika ustavi oz. podredno, da izpodbijani sklep v

3. in 4. točki izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje

v ponovno odločanje. Navaja, da je terjatev, ki jo upnik uveljavlja

zoper novega dolžnika ugasnila, še preden je upnik z vlogo z dne

19.2.2003 predlagal nadaljevanje izvršbe zoper njega kot

ustanovitelja družbe G., d.d.. Ta družba je bila namreč izbrisana iz

sodnega registra s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, objava

izbrisa pa je bila izvršena v Uradnem listu RS, št. 18 z dne

14.3.2001. Upniki pa lahko uveljavljajo terjatve po 394. členu ZGD v

roku 1 leta po objavi izbrisa družbe iz sodnega registra. S tem, ko

je upnik v predmetnem postopku predlagal nadaljevanje izvršbe z vlogo

z dne 19.2.2003, je bil enoletni prekluzivni rok za

začetek/nadaljevanje postopka zoper B. Š. zamujen in je treba izvršbo

zoper njega ustaviti oz. je ni mogoče dopustiti. Sicer pa pritožba

poudarja, da je dolžnik svojemu ugovoru predložil pogodbo, iz katere

je razvidno, da je vse svoje delnice v družbi G., d.d., prodal že v

letu 1997. S tem dejanjem je prenehal biti ustanovitelj in delničar

navedene družbe in v tem svojstvu nikakor ni mogel vplivati na

poslovanje navedene družbe, zato ga je treba obravnavati kot

pasivnega družbenika. Sprememba ustanoviteljev pri delniški družbi se

v sodnem registru ne izvaja, zato je sklicevanje sodišča prve stopnje

na podatke sodnega registra v zvezi z dolžnikovim statusom povsem

nesprejemljivo. Nadalje pritožba očita sodišču prve stopnje glede

odločitve v 4. točki izreka, da je obrazložitev v delu, ki se nanaša

na odločitev o obstoju nenadomestljive škode nejasna in nerazumljiva,

zaradi česar je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka

339. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Dolžnik

ne razume navedbe sodišča prve stopnje " v kolikor bi višina

terjatve predstavljala nenadomestljivo škodo, bi bil pogoj

nenadomestljive škode določen matematično s točno določenim

razponom", zato mu ni jasno, zakaj je sodišče štelo, da obstoj

nenadomestljive škode v njegovem predlogu za odlog izvršbe ni

izkazan.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila družba G., d.d.,

izbrisana iz sodnega registra na podlagi določbe 1. odstavka 37.

člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod),

torej iz razloga, ker se v zakonsko določenem roku (tj. do

31.12.1994) ni uskladila z določbama 1. in 2. odstavka 580. člena

Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD).

ZGD je v primeru opustitve uskladitve družb z določbama 1. in 2.

odstavka 580. člena določil dve vrsti sankcij, in sicer likvidacijo

družbe po uradni dolžnosti (5. odstavek 580. člena ZGD) ter neodvisno

od prenehanja družbe še osebno odgovornost družbenikov takšnih

neusklajenih družb (6. odstavek 580. člena ZGD). Osebna odgovornost

družbenikov pa je nastopila z dnem 1.1.1995, torej ne glede na

dejstvo, ali je bila družba izbrisana na podlagi določbe 5. odstavka

580. člena ZGD ali pa kako drugače (npr. na podlagi likvidacije po

sklepu družbenikov ali stečaja). Z dnem uveljavitve ZFPPod je

prenehal veljati 5. odstavek 580. člena ZGD (1. točka prvega odstavka

39. člena ZFPPod), saj je ZFPPod v 37. členu določil izbris takšnih

družb brez likvidacije. Razlog za razveljavitev 5. odstavka 580.

člena ZGD je bil namreč v tem, da ta določba v praksi ni zaživela,

izbris družb iz sodnega registra po opravljeni likvidaciji pa je bila

povezana z velikimi stroški. Določba 37. člena ZFPPod se nahaja v

poglavju prehodnih določb. Zakon v 2. odstavku 37. člena sicer

določa, da se za izbris pravnih oseb smiselno uporabljajo določbe 3.

poglavja tega zakona. Vendar je treba v tem primeru razlikovati med

materialnopravnimi določbami 3. poglavja zakona in njegovimi

procesnimi določbami. Smiselna uporaba določb namreč pomeni med

drugim tudi subsidiarnost uporabe. To pomeni, da se določbe 3.

poglavja ZFPPod za pravne osebe iz petega odstavka 580. člena ZGD ne

uporabljajo glede tistih pravnih položajev, ki jih za te pravne osebe

izrecno ureja ta ali kakšen drug predpis. ZFPPod 6. odstavka 580.

člena ZGD ni razveljavil, kar pomeni, da odgovornost družbenikov za

obveznosti družb, ki se niso v roku uskladile z ZGD, ureja 6.

odstavek 580. člena ZGD, in ne 4. in 5. odstavek 27. člena ZFPPod. Če

bi ZFPPod želel urediti enako odgovornost družbenikov izbrisanih

družb brez likvidacije v vseh primerih po 4. in 5. odstavku 27.

člena, potem bi moral razveljaviti tudi določbo 6. odstavka 580.

člena ZGD. Ker temelj odgovornosti ne predstavlja 394. člen ZGD v

zvezi s 4. in 5. odstavkom 27. člena ZFPPod, temveč 6. odstavek 580.

člena ZGD, tudi ni mogoče uporabiti določbe 2. odstavka 394. člena

ZGD, ki določa, da lahko upniki uveljavljajo terjatev do delničarjev

v enem letu po objavi izbrisa družbe iz registra. Na to kaže tudi

dejstvo, da je razlog enoletnega jamčevanja za obveznosti družbe

izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije, medtem ko ima

odgovornost po 6. odstavku 580. člena ZGD drugo podlago, in sicer

neuskladitev družb z ZGD, ne glede na to, na kakšen način je družba

prenehala. Razloga te odgovornosti ne more spremeniti 2. odstavek 37.

člena ZFPPod, po katerem se 3. poglavje ZFPPod uporablja zgolj

smiselno, in sicer za izbris pravnih oseb (torej le postopkovne

določbe za izbris družbe brez likvidacije). Povedano drugače, ker

razlog odgovornosti družbenikov po 6. odstavku 580. člena ZGD ni sam

izbris družbe iz sodnega registra, tudi ni mogoče smiselno uporabiti

določbe 27. člena ZFPPod, ki določa pravne posledice izbrisa.

Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da je terjatev

upnika ugasnila, ker je že pretekel enoletni rok od objave izbrisa

družbe iz sodnega registra. Glede na določbo 6. odstavka 580. člena

ZGD je namreč za odgovornost družbenikov za dolgove družbe treba

uporabiti 134. in 135. člen ZGD. Terjatve do družbenikov iz

obveznosti družbe tako zastarajo v petih letih po prenehanju družbe

ali po izločitvi družbenika, razen če terjatev zoper družbo zastara v

krajšem roku. Dolžnik ugovora zastaranja v ugovoru zoper sklep o

izvršbi niti ni uveljavljal, zato ga pritožbeno sodišče ne more

upoštevati.

Določba 6. odstavka 580. člena ZGD je bila z Ustavno odločbo opr. št.

U-I-135/00-77 z dne 9.10.2002 sicer delno razveljavljena, vendar le v

obsegu, kolikor se nanaša na družbenike, ki v smislu obrazložitve te

ustavne odločbe niso odgovorni za obveznosti družbe (t.i. pasivne

družbenike). Ustavno sodišče je sicer določbo 6. odstavka 580. člena

ZGD razveljavilo v enakem obsegu kot določbo 4. in 5. odstavka 27.

člena ZFPPod, vendar pa iz ustavne odločbe jasno izhaja, da je treba

razlikovati primere, ko gre za izbris neusklajenih družb po 1.

odstavku 37. člena ZFPPod od primerov izbrisa nedelujočih družb po

27. členu ZFPPod. Pri odgovornosti družbenika po 6. odstavku 580.

člena ZGD se namreč presoja, kakšen je bil formalni in dejanski vpliv

posameznega družbenika oz. delničarja na zahtevano uskladitev družbe

z določbami ZGD, medtem ko je temelj odgovornosti družbenikov

nedelujočih družb vpliv, ki so ga imeli na poslovanje družbe in na

nastanek obveznosti te družbe (76. točka obrazložitve citirane

ustavne odločbe).

V konkretnem primeru torej ni pomembno, ali je bil dolžnik v času

izbrisa družbe iz sodnega registra še vedno delničar ali ne. Bistveno

pa je, ali je bil delničar v času, ko bi se družba morala uskladiti z

ZGD ter v času nastanka terjatve upnice do družbe, ter ali je imel

status t.i. aktivnega družbenika. Po izrecni določbi 3. odstavka 101.

člena ZGD v zvezi s 6. odstavkom 580. člena ZGD namreč odgovarjajo

družbeniki za vse obveznosti, ki so nastale do objave njihovega

izstopa. Pritožba pravilno opozarja, da se spremembe delničarjev v

sodni register sicer ne vpisujejo, je pa lastniška struktura pri

imenskih delnicah razvidna iz delniške knjige (prim. 232. in 233.

člen ZGD), zato je treba kot ključen datum upoštevati datum vpisa

prenosa delnic v delniško knjigo. Pritožnik v ugovoru niti ni

zatrjeval, da bi terjatev upnice nastala šele po objavi njegovega

izstopa, iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 15.11.1999,

opr. št. IX Pg 316/97, pa je tudi razvidno, da je terjatev nastala

pred zatrjevano odsvojitvijo delnic z dne 30.4.1997 (vpis prenosa pa

bi bil lahko izvršen le kasneje). Sodišče prve stopnje je tudi

ugotovilo, da je bil dolžnik v tem času edini zakoniti zastopnik

družbe. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je kot nosilec te funkcije

imel vse možnosti za uskladitev družbe z določbami ZGD. Nedvomno je

torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je dolžnik bil

aktivni družbenik. Le-ta se namreč svoje obveznosti po 6. odstavku

580. člena ZGD zgolj z zatrjevano okoliščino (tudi če bi jo dokazal),

da je delnice prodal 30.4.1997, ne more razbremeniti.

Neutemeljeno pritožba tudi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o

zavrnitvi predloga za odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje je jasno

obrazložilo, da sama terjatev ne predstavlja nenadomestljive škode v

smislu določbe 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v

nadaljevanju ZIZ), dolžnik pa druge nenadomestljive škode niti ni

zatrjeval. Sodišče prve stopnje je nato v obrazložitvi izpodbijanega

sklepa le dodalo svoje razmišljanje o tem, kako bi sicer

zakonodajalec uredil pogoj nenadomestljive škode v primeru, če bi že

sama terjatev lahko predstavljala nenadomestljivo škodo, kar pa ni

bistveni del obrazložitve, zato pritožbeno sodišče na pritožbene

navedbe v tej smeri ne bo odgovarjalo. Ker pravno relevantna škoda,

kakršna se zahteva za odlog izvršbe, ne more biti direktno v

izpolnitvi same obveznosti, pač pa mora škoda nastati posebej oziroma

se mora odraziti v nekih drugih dobrinah, je odločitev sodišča prve

stopnje, da se predlog za odlog izvršbe zavrne, materialnopravno

pravilna.

Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa

niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je

pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo in sklep sodišča prve

stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi

s 15. členom ZIZ).