Appeal granted; first-instance court erred by ignoring ZTVP-1 Art. 385 regarding Agency decision enforcement.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne

sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Res je sicer, da je upnica kot izvršilno sredstvo predlagala le

prenos sredstev, ki so pri organizacijah pooblaščenih za plačilni

promet, vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo določilo 385.

člena ZTVP-1, ki predstavlja izjemo v razmerju do splošne določbe

309. člena ZTVP-1 in določa, da se pravnomočna odločba Agencije, ki

se glasi na izpolnitev denarne obveznosti, izvrši sodno.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni

pristojno za odločanje o zadevi in zavrglo predlog za izvršbo.

Proti sklepu se je zaradi bistvenih kršitev določb postopka

pritožila upnica, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v nadaljnji postopek. Navaja, da 2. odstavek 309. člena

Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Ur. list RS, št. 56/99,

31/00-ZP-L, 52/02-ZJA in 86/04, ZTVP-1) določa, da se za postopek

odločanja Agencije za trg vrednostnih papirjev (Agencija) primerno

uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku. Odločba, ki

predstavlja izvršilni naslov, je bila res izdana na podlagi smiselne

uporabe določil tega zakona, vendar pa je v 385. členu ZTVP-1

izrecno določeno, da pravnomočne odločbe Agencije, ki se glasijo na

izpolnitev denarne obveznosti, izvrši sodišče na predlog Agencije.

Pritožba je utemeljena.

V izvršilnem postopku mora izvršilno sodišče najprej proučiti, ali so

podane vse procesne predpostavke za vsebinsko odločanje. Eno od

procesnih predpostavk je sodna pristojnost. Za postopek odločanja

Agencije se primerno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem

postopku (Ur. list RS št. 80/99-52/02, ZUP), v katerem je določeno,

da se prisilna izvršitev upravne odločbe, ne glede na to, ali gre za

denarno ali nedenarno terjatev, opravi po upravni poti (1. odstavek

288. člena ZUP), po sodni poti pa se opravlja le izvršba na

dolžnikove nepremičnine in delež družbenika (2. odstavek 288. člena

ZUP). Res je sicer, da je upnica kot izvršilno sredstvo predlagala le

prenos sredstev, ki so pri organizacijah pooblaščenih za plačilni

promet, vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo določilo 385.

člena ZTVP-1, ki predstavlja izjemo v razmerju do splošne določbe

309. člena ZTVP-1 in določa, da se pravnomočna odločba Agencije, ki

se glasi na izpolnitev denarne obveznosti, izvrši sodno. Predmet

prisilne izterjave, kot izhaja iz sklepa Agencije z dne 22.4.2003

opr. št. , je denarna obveznost, in sicer plačilo takse za izdajo

odredbe v višini 100.000,00 SIT. Ker tarifa o taksah in nadomestilih

(Ur. list RS, št. 48/00-83/01) nima posebnih določb o pristojnosti,

tudi za izterjavo taks, ki je del odločanja o posamičnih zadevah po

ZTVP-1, velja 385. člen ZTVP-1.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe o sodni

pristojnosti za izvršbo, je nepravilno štelo, da zahteva za pravno

varstvo ni dopustna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo,

izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje

v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku

v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju). V ponovljenem

postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali so izpolnjene

druge formalne predpostavke, ki so pogoj za dopustnost postopanja, in

če so, v nadaljevanju odločiti o utemeljenosti predloga za izvršbo.