Appeal dismissed; debt maturity must be proven by new notarial record per ZIZ s. 20(3).

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Kadar zapadlost terjatve ne izhaja že iz samega notarskega zapisa, je

to dejstvo treba dokazati z novim notarskim zapisom z vsebino v

skladu s 43. členom ZN oziroma na drugi način iz 3. odstavka 20.

člena ZIZ. Sodišče mora po 2. odstavku 55. člena ZIZ po uradni

dolžnosti paziti, ali je zapadlost terjatve pravilno ugotovljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izvršbo upnika, ker je

štelo, da upnik ni predložil izvršilnega naslova s potrdilom o

izvršljivosti (20. člen ZIZ, Zakon o izvršbi in zavarovanju).

Proti temu sklepu vlaga pritožbo upnik, zaradi vseh pritožbenih

razlogov. V notarskem zapisu je dolžnik kot zavezanec izrecno

soglašal, da je ta notarski zapis po 2. odstavku 20. člena ZIZ v

zvezi s 4. odstavkom Zakona o notariatu neposredno izvršljiv glede

vseh obveznosti v tem zapisu. Tako je notar opozoril obe stranki.

Sodišče obrazlaga, da potrdilo notarja L. o zapadlosti terjatev, ki

sta ga podpisala le notar in upnik, ni v skladu z 68. členom ZN.

Sodišče napačno razlaga 3. odstavek 20. člena ZIZ in sicer, kako se

dokazuje zapadlost terjatve. Izvršljivost notarskega zapisa izhaja že

iz njegove vsebine, enako zapadlost. Upnik je večkrat ustno in pisno

pozival dolžnika na plačilo terjatve. Iz 3. člena posojilne pogodbe

izhaja, da če je dolžnik zamudil s plačilom enega obroka z več kot

trideset dni, zapade v plačilo celotna neplačana glavnica skupaj s

pogodbenimi in zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti dalje

do plačila. V predlogu je upnik obrazložil, da je dolžnik plačal

štiri obroke po 240,00 EUR, tako da upniku dolguje še 12.800,00 EUR v

tolarski protivrednosti. Zato ne drži ugotovitev sodišča, da upnik ni

predložil obračuna zapadlega dela terjatev in da ga zato sodišče ne

more preizkusiti. Tako je upnikova terjatev izkazana s klavzulo o

neposredni izvršljivosti.

Pritožba ni utemeljena.

Upnik trdi, da izhaja izvršljivost izvršilnega naslova iz samega

notarskega zapisa; zapadlost terjatve pa iz določbe 3. člena, ki

dopušča upniku, če dolžnik zamudi s plačilom enega obroka z več kot

trideset dni od roka zapadlosti, da zapade v plačilo celotna

neplačana glavnica skupaj z obrestmi. Sodišče prve stopnje pa meni,

da gre za dejstvo zapadlosti, ki bi ga moral notar potrditi v

potrdilu o izvršljivosti, ki mora biti sestavljen v pomenu 68. člena

ZN (Zakon o notariatu, Uradni list RS, št. 13/94-73/04).

V zadevi ni dvoma o tem, da je dolžnik v notarskem zapisu soglašal z

njegovo neposredno izvršljivostjo. Spor je o tem, ali je podan drugi

izmed zahtevanih pogojev iz 2. odstavka 20. člena ZIZ, to je,

zapadlost terjatve iz notarskega zapisa. Po 3. odstavku 20. člena ZIZ

se zapadlost terjatve dokazuje z zapisnikom o poravnavi, z notarskim

zapisom, z javno listino ali s po zakonu overjeno listino. Pritožnik

smiselno trdi, da ko gre za izvršljiv notarski zapis, v katerem je

dolžnik dopustil možnost, da terjatev zapade, če ne plača enega

obroka v roku trideset dni od njegove zapadlosti, ni treba dokazovati

zapadlosti terjatve na način iz 3. odstavka 20. člena ZIZ.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki je

tudi skladno z obstoječo sodno prakso (primerjaj na primer odločbo

Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. II Cp 144/03, enako odločbo

Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cp 1698/2003). Enako je

tudi stališče, ki ga v komentarju Zakona o izvršbi in zavarovanju

(avtorji Galič A. in ostali, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 86),

izražajo komentatorji glede pojasnila, kako se dokazuje zapadlost

terjatve pri zapisniku o poravnavi, ki je javna listina in kar je

primerljivo z notarskim zapisom.

V konkretnem primeru tudi ni jasno (3. člen notarskega zapisa) ali

neplačilo enega obroka trideset dni po njegovi zapadlosti pomeni

odstop od pogodbe s strani upnika ali razdrtje pogodbe. Notarski

zapis le določa zapadlost celotnega neplačanega dolga skupaj s

pogodbenimi in zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče s prve stopnje

pravilno opozarja, da 3. odstavek 20. člena ZIZ zahteva dokazovanje

dejstva oziroma zapadlosti terjatve in predpisuje način tega dokaza.

Ker je na poziv sodišča upnik predložil listino (priloga A9), jo je

sodišče prve stopnje moralo oceniti v pomenu 3. odstavka 20. člena

ZIZ. Iz listin izhaja, da je pristopil samo upnik, iz listine ne

izhaja, da bi bil dolžnik vabljen oziroma da bi pristopil. Zato

sodišče prve stopnje utemeljeno opozarja še na določbe 68. člena ZN

in se postavi na stališče, da manjka dolžnik. Način dokazovanja

zapadlosti terjatve je torej kogentno predpisan v 3. odstavku 20.

člena ZIZ in ga ni mogoče razlagati tako, kot to stori upnik. V

trenutku vložitve predloga mora sodišče prve stopnje presojati po

uradni dolžnosti, ali je predložena odločba izvršilni naslov in ali

je izvršljiva. V konkretnem primeru bi torej upnik moral predložiti

pravilno sestavljeni notarski zapis s prisotnostjo dolžnika oziroma

kakšno drugo odločbo, ki jo dopušča 3. odstavek 20. člena ZIZ.

Pritožnik na primer trdi, da je večkrat pozival dolžnika; v postopku

pred notarjem pa dolžnika ni in tudi notar ne ugotavlja kakšnih

opominov oziroma dokazov o neplačilu terjatve in s tem zapadlosti

terjatve. Tako upniku ostane način dokazovanja iz 20. člena ZIZ, ali

da počaka, da terjatev zapade tako, kot določa izvršljiv notarski

zapis.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko

stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni

zagrešilo kršitev določb postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi

po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno

in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP v zvezi s 15.

členom ZIZ).