Transfer of bearer shares requires delivery via assignment or endorsement, not just contract.

Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve

stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

[JEDRO]

Za prenos imenskih delnic ne zadostuje le sklenjeni pravni posel o

prenosu, ampak mora biti opravljena tudi izročitev, ki se opravi s

cesijo in lahko tudi z indosamentom, če tako določa posebni zakon.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru

dolžnika zoper sklep o izvršbi v tej izvršilni zadevi in sklep o

izvršbi, v kolikor se ta nanaša na dolžnika J. L., razveljavilo.

Upniku je naložilo v povrnitev dolžniku J. L. njegove izvršilne

stroške v znesku 84.717,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

dneva izdaje sklepa dalje do plačila.

Zoper sklep se je v roku pritožil upnik, ki predlaga, da pritožbeno

sodišče sklep stroškovno razveljavi. Navaja, da je pogodba z dne

20.10.1995, na katero v celoti opre svojo odločitev sodišče prve

stopnje, nična, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Podrejeno upnik navaja, da čeprav po navedeni pogodbi dolžnik proda

delnice in mu preneha mandat predsednika uprave, je ta ostal

predsednik uprave vse do izbrisa družbe iz sodnega registra, kar

izkazuje, da nobena od strank ni imela interesa za spremembo

predsednika uprave. Dolžnik ni predložil niti nobenega dokaza, da je

delnice prodal. Šele z dolžnikovim dokazilom o vpisu prenosa imenskih

delnic v delniški knjigi družbe bo mogoče slediti oceni sodišča, da

dolžnik ob izbrisu predmetne družbe iz sodnega registra ni bil več

lastnik delnic. Dolžnik ni predložil dokaza, da je kupnino prejel,

niti ne dokaza, da je trgovanje z vrednostnimi papirji prijavil

pristojni davčni upravi. Očitno sta pogodbeni stranki imeli v mislih

fiktivni posel. Obstaja tudi bistvena razlika med dejanskim stanjem

in v pogodbi zapisano voljo, razhajanje med voljo in izjavo pa je

bistvena značilnost navideznih pogodb, katerih ni mogoče

uveljavljati proti tretji pošteni stranki.

Dolžnik J. L. v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe

upnika, potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in

predlaga stroškovno zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Res je sodišče dolžno paziti na ničnost pravnega posla po uradni

dolžnosti, vendar le v okviru navedb strank o dejstvih. Takšnih

navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo in zato se o v

pritožbi zatrjevani ničnosti sodišče ni moglo opredeljevati.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo

na prodajno pogodbo z dne 20.10.1995 med dolžnikom J. L. kot

prodajalcem in tudi dolžnikom D. J. kot kupcem (priloga B4), s

katero je prodajalec kupcu prodal vse delnice iz registra izbrisane

družbe D d.d. in je s to prodajo takrat prenehal biti delničar

navedene družbe in njen delničar ni bil niti ob njenem izbrisu iz

gospodarskega registra leta 2002. Pri zaključku sodišča prve

stopnje, da je s sklenitvijo pogodbe priloga B4 postal lastnik

delnic kupec po pogodbi, oziroma da je s tem trenutkom pritožnik

prenehal biti delničar družbe, ki je delnice izdala, pa gre za

zmotno uporabo materialnega prava.

Po v času sklenitve citirane prodajne pogodbe leta 1995 veljavnim

Zakonom o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih (ZTLR) se na podlagi

pravnega posla pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v

javno knjigo ali na drug ustrezen, z zakonom določen način (33. člen)

in na premičnini z njeno izročitvijo v posest pridobitelju (34.

člen). Sedaj od 1.1.2003 to enako določa 49. člen oziroma 60. člen

Stvarnopravnega zakonika (SPZ). To pomeni, da je za pridobitev

lastninske pravice na podlagi pravnega posla najprej potreben

pridobitni naslov, to je ustrezen pravni posel, in na podlagi njega

izročitev stvari v posest pridobitelju, ki se lahko odrazi v posebni

obliki z močjo izročitve.

Kot je razvidno iz pogodbe priloga B4, je bil pritožnik lastnik

navadnih imenskih delnic iz registra izbrisane družbe. Prenos

vrednostnih papirjev, med katere je šteti tudi delnice, je v času

sklenitve pogodbe priloga B4 urejal Zakon o obligacijskih razmerjih

(ZOR), ki je v 242. členu določal, da se vrednostni papir na ime

prenaša s cesijo (prvi odstavek), lahko pa tudi z indosamentom, če

tako določa poseben zakon (drugi odstavek), pri čemer se pravica iz

vrednostnega papirja na ime prenaša z zapisom firme oziroma naziva

oziroma imena novega imetnika na samem papirju, s podpisom prenosnika

in z vpisom prenosa v morebitni register vrednostnih papirjev, ki ga

vodi izdajatelj. Iz navedenega sledi, da je sama pogodba o prodaji

imenskih delnic le pravni posel, na podlagi katerega se lastninska

pravica na teh delnicah lahko pridobi. Dejansko pa se pridobi z

izročitvijo delnice, ki je predpisana v obliki cesije ali

indosamenta, ki se tehnično izvede skladno določbi tretjega odstavka

242. člena ZOR z zapisom na hrbtni strani same delnice in z vpisom

prenosa v morebitnem registru.

Sodišče prve stopnje je glede na zgoraj navedeno zmotno uporabilo

materialno pravo, ko je štelo, da je pritožnik odsvojil delnice že s

sklenitvijo same kupne pogodbe kot pravnega posla za prenos

lastninske pravice, v posledici česar je ostalo dejansko stanje

nepopolno ugotovljeno, ker ni ugotavljalo preostalih, v ugovoru

zatrjevanih dejstev in se o njih opredelilo. Pritožbeno sodišče je

zato pritožbi upnika ugodilo in z njo izpodbijani sklep razveljavilo

ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. člen

Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o

izvršbi in zavarovanju - ZIZ), da bo v nadaljevanju postopka lahko,

ob upoštevanju gornjih pripomb pritožbenega sodišča, ugotovilo še

preostala potrebna, v ugovoru zatrjevana dejstva in nato

materialnopravno pravilno odločilo o ugovoru pritožnika zoper sklep o

izvršbi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi

tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in je ta

pridržana za končno odločbo, da bo sodišče lahko o teh stroških

odločilo glede na končni uspeh strank v postopku.