Court partially allows appeal reducing enforcement agent fees by removing duplicate charges and VAT on material costs.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se

izvršiteljici priznajo stroški v višini 237.237,40 SIT.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep

sodišča prve stopnje.

Upnikovi pritožbeni stroški se odmerijo na 6.439,00 SIT.

[JEDRO]

1. 5.3.2004 je izvršiteljica razpisala dve izvršilni dejanji, to je

izpraznitev in izročitev garsonjere in rubež premičnin. Medtem ko je

bilo prvo izvršilno dejanje uspešno, je bil rubež premičnih stvari

neuspešen, ker ni bilo rubljivih predmetov. Izvršiteljici za to

izvršilno dejanje pripada plačilo po 4. odst. tar. št. 1 tarifnega

dela Pravilnika. V odsotnosti določila s takšno vsebino v Pravilniku

njegovega tarifnega dela ni mogoče interpretirati tako, da bi bilo

plačilo za eno izvršilno dejanje (rubež premičnin) vsebovano že v

drugem izvršilnem dejanju (izpraznitev in izročitev nepremičnine).

2. Neprerekana okoliščina, da je bil ob izpraznitvi in izročitvi

garsonjere navzoč dolžnik, ki je najprej trdil, da stanovanja ne bo

zapustil, ker za svoje dejanje izvršiteljica nima nobene pravne

podlage, nato pa je odšel, vsekakor utemeljuje zaključek, da

izvršiteljici za izvršilno dejanje izpraznitve in izročitve

nepremičnine pripada povečano plačilo za 100% (1. odst. tar. št. 8

tarifnega dela Pravilnika).

3. Upnik utemeljeno zavrača metodo sodišča prve stopnje, ki je davek

na dodano vrednost obračunalo od celotnega zneska, ki pripada

izvršiteljici. Davek na dodano vrednost se v skladu s 3. členom

Zakona o davku na dodano vrednost med drugim obračunava in plačuje od

opravljenih storitev. Definicijo, kaj se šteje za promet storitev,

vsebuje 21. člen ZDDV, ko opredeljuje davčno osnovo za DDV. Osnova za

DDV je vse, kar predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo davčni

zavezanec prejel od kupca, naročnika ali tretje osebe za opravljen

promet blaga oziroma storitev. Izvršiteljica kot davčna zavezanka

glede na povedano lahko davek na dodano vrednost uveljavlja le od

storitev (ne pa tudi od materialnih stroškov), in sicer tistih, ki

jih je opravila sama.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom priznalo stroške

izvršiteljice v višini 271.655,70 SIT.

Proti sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil upnik, ki

predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni

tako, da izvršiteljici prizna nižji znesek stroškov oziroma, da

izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

nov postopek. Navaja, da izvršiteljici ne gre plačilo za neuspešen

rubež premičnin, ki naj bi bil opravljen 5.3.2004. Tega dne je res

razpisala dve izvršilni dejanji, in sicer izpraznitev in izročitev

nepremičnine v posest upniku ter rubež premičnin, vendar pa obe

dejanji nista bili opravljeni. Dejansko se je izvedlo le izvršilno

dejanje izpraznitve in izročitve nepremičnine, izpraznitev stvari iz

nepremičnine pa je bila opravljena v okviru tega izvršilnega dejanja.

V smeri izvršilnega dejanja rubeža premičnin izvršiteljica ni

opravila nobenega ločenega opravila, na kar kaže tudi dejstvo, da

poročilu z dne 5.3.2004 ni bil priložen zapisnik o rubežu premičnin.

Izvršiteljici ne pripada 50% povečano plačilo po 2. odst. tar. št. 8

Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu

stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur. list RS, št. 18/03,

Pravilnik), saj dolžnika ni bilo treba prisilno odstranjevati iz

nepremičnine. Sodišče prve stopnje je izvršiteljici neutemeljeno

priznalo stroške za poštne storitve, nepravilno pa je obračunalo tudi

davek na dodano vrednost od storitev, ki jih izvršiteljica ni

opravila sama. Končno se ne strinja z računom za odvoz in

skladiščenje Avtoprevozništva V. N., s.p. z dne 5.3.2004.

Pritožba je delno utemeljena.

5.3.2004 je izvršiteljica A. V. razpisala dve izvršilni dejanji, to

je izpraznitev in izročitev garsonjere na V. in rubež premičnin.

Medtem ko je bilo prvo izvršilno dejanje uspešno, je bil rubež

premičnih stvari neuspešen, ker ni bilo rubljivih predmetov.

Izvršiteljici za to izvršilno dejanje pripada plačilo po 4. odst.

tar. št. 1 tarifnega dela Pravilnika. V odsotnosti določila s takšno

vsebino v Pravilniku njegovega tarifnega dela ni mogoče

interpretirati tako, da bi bilo plačilo za eno izvršilno dejanje

(rubež premičnin) vsebovano že v drugem izvršilnem dejanju

(izpraznitev in izročitev nepremičnine). Izvršiteljica je pri

izvršbi na premičnine izvršila naloge in opravila, ki jih v zvezi s

tem predpisuje Pravilnik o opravljanju službe izvršiteljev (Ur. list

RS, št. 18/03 (glej 70. - 100. člen Pravilnika o opravljanju službe

izvršitelja), v skladu z 81. členom Pravilnika o opravljanju službe

izvršitelja je upnika tudi opozorila, da lahko v roku enega leta od

5.3.2004 neomejenokrat predlaga opravo ponovnega rubeža. Dejstvo, da

izvršiteljica ni predložila zapisnika o rubežu in cenitvi (82. člen

Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja) v okoliščinah, ko ni

bilo rubljivih stvari, predstavlja zanemarljivo pomanjkljivost.

Neprerekana okoliščina, da je bil ob izpraznitvi in izročitvi

garsonjere navzoč dolžnik, ki je najprej trdil, da stanovanja ne bo

zapustil, ker za svoje dejanje izvršiteljica nima nobene pravne

podlage, nato pa je odšel, vsekakor utemeljuje zaključek, ki ga je

sprejelo sodišče prve stopnje, da izvršiteljici za izvršilno dejanje

izpraznitve in izročitve nepremičnine pripada povečano plačilo za

100% (1. odst. tar. št. 8 tarifnega dela Pravilnika). Citirane

določbe namreč ni mogoče razlagati, kot to želi upnik, da gre

izvršitelju povečano plačilo samo v primeru, ko je potrebna fizična

odstranitev oseb iz stanovanja, ne pa tudi, če se dolžnik opravi

izvršilnega dejanja upira samo pasivno.

Upnik ni preciziral, zakaj se ne strinja z računom Avtoprevozništva

V. N., s p. z dne 5.3.2004, št. 6/2004, zato njegovemu pavšalnemu

ugovoru ni mogoče slediti. Zmotno je njegovo prepričanje, da je

preverjanje postavk iz računa naloga sodišča. Pogoj za uspeh

upnikovega ugovora glede višine računa je, da navede konkretna

dejstva, ki utemeljujejo nesorazmerje med višino računa in opravljeno

storitvijo in da takšne trditve tudi dokaže. Upnik tako opisanemu

trditvenemu oziroma dokaznemu bremenu ni zadostil.

Sodišče prve stopnje je stroške izvršitelja obračunalo v skladu s 3.

odst. 10. člena Pravilnika, to je v višini 5% od skupnega plačila za

njegovo delo. Če je tako, pavšalno priznanega zneska ni mogoče

kombinirati z dejanskimi stroški izvršitelja, kot je to nepravilno

storilo sodišče prve stopnje, ki je štelo, da izvršiteljici pripadajo

tudi stroški za poštne storitve 2.596,00 SIT. Pravilnik ne dopušča

dvoma, da se pri odmeri stroškov izvršitelja predvideni metodi

(dejansko nastali stroški oziroma stroški v pavšalnem znesku)

uporabljata aliternativno, ne pa kumulativno.

Upnik utemeljeno zavrača metodo sodišča prve stopnje, ki je davek na

dodano vrednost obračunalo od celotnega zneska, ki pripada

izvršiteljici. Davek na dodano vrednost se v skladu s 3. členom

Zakona o davku na dodano vrednost (Ur. list RS, št. 89/98 - 114/04,

ZDDV) med drugim obračunava in plačuje od opravljenih storitev.

Definicijo, kaj se šteje za promet storitev, vsebuje 21. člen ZDDV,

ko opredeljuje davčno osnovo za DDV. Osnova za DDV je vse, kar

predstavlja plačilo, ki ga je ali ga bo davčni zavezanec prejel od

kupca, naročnika ali tretje osebe za opravljen promet blaga oziroma

storitev. Izvršiteljica kot davčna zavezanka glede na povedano lahko

davek na dodano vrednost uveljavlja le od storitev (ne pa tudi od

materialnih stroškov), in sicer tistih, ki jih je opravila sama, ne

pa s pomočjo izpolnitvenega pomočnika.

Pritožbeno sodišče je pritožbi upnika delno ugodilo tako, da je

izvršiteljici priznalo stroške, kot jih je odmerilo sodišče prve

stopnje, zmanjšane za stroške za poštne storitve (2.596,00 SIT) in za

davek na dodano vrednost od stroškov, ki niso plačilo za opravljeno

storitev izvršiteljice (31.822,32 SIT, kar predstavlja razliko med

zaznamovanimi stroški iz naslova DDV 45.397,32 SIT in zneskom, ki

pripada izvršiteljici iz naslova DDV 13.575,00 SIT), to je 237.237,40

SIT. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo

sklep sodišča prve stopnje (2. in 3. točka 365. člena Zakona o

pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in

zavarovanju, ZIZ).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena ZPP v

zvezi s 15. členom ZIZ. Upnik je s pritožbo uspel s približno 25%,

zato mu mora dolžnik povrniti ustrezen delež pritožbeniih stroškov

(5. odst. 38. člena ZIZ), ki so odmerjeni v skladu z veljavno

Odvetniško tarifo in znašajo 25.755,00 SIT, 25% pa 6.439,00 SIT.